JOGIJSKA ANATOMIJA

Zahodna znanost telo obravnava kot materijo. Joga pa govori o več ravneh, telo predstavlja kot čebulo, katere sleherna plast je subtilnejša od prejšnje. Kompleks telesa, uma in energije deli na pet plasti, poimenovanih koše. Koša v sanskrtu pomeni ovoj, gre za razsežnosti človekovega obstoja.

Jogijsko dojemanje človeškega bitja gre veliko dlje od materialnega telesa.

Človek je duša, atman, ki je prevzela telo in um kot svoje vozilo po trenutnem
življenju. To vozilo je opremljeno z energijo oziroma prano, s čutili
za zaznavanje fizičnega sveta, z občutenjem Jaza, s spominom, s
kognitivnim mehanizmom (instinktivni in racionalni um, intelekt), s
čustvi in s petimi organi delovanja (roke, noge, glas, jezik ter
reproduktivni in izločevalni organi).

Človek je torej avtonomna duhovna entiteta, neodvisna od telesa.
Tega skupaj z umom uporablja zasvojo interakcijo s svetom, rezultat katere
je napredovanje oziroma evolucija duše. Duša kot individualna zavest je del
univerzalne zavesti in s tem večna in neuničljiva.

Zahodna znanost telo obravnava kot materijo. Joga pa govori o več ravneh,
telo predstavlja kot čebulo,
katere sleherna plast je subtilnejša od prejšnje. Kompleks telesa, uma
in energije deli na pet plasti, poimenovanih koše. Koša v sanskrtu
pomeni ovoj, gre za razsežnosti človekovega obstoja.

1.
Fizično telo. Ime anamaja koša izvira iz besede ana, ki pomeni hrana.
To je materialni del našega bitja, telo, ki se rodi, rase, se spreminja
in nato umre, njegove sestavine pa so vrnjene zemlji. Pravilna skrb za
snovno telo je temelj vsakršnega dela, tako fizičnega kot umskega ali
duhovnega. Zato se joga tudi veliko posveča tej plasti posameznikove
entitete, nanjo deluje s pomočjo asan in čistilnih tehnik, kar pa
vpliva tudi na preostale sloje, s čimer lahko razumemo njihovo
neposredno povezanost in vzajemno delovanje.

2.   Energijsko
telo. Ime pranamaja ima koren v besedi prana, ki pomeni energijo. Prana
je življenjska sila, ki prežema telo in vse stvarstvo. Je vitalna
energija, ki vitalizira vse koše. Prana se razlikuje od zahodnjaške
definicije za energijo, ki naj bi jo v telesu proizvajalo izgorevanje
glukoze. Po jogijskem izročilu naj bi jo dobivali z dihanjem, hrano,
vodo in celo neposredno iz energije univerzuma. Iz te perspektive je
naše energijsko telo neposreden del vesoljne energije.

Energija
naj bi po tem praničnem ovoju potekala po energetskih kanalih,
imenovanih nadiji. Nadi ni živec, je energetski tok, neodvisen od
fizičnega telesa. V telesu naj bi bilo po izročilu 72.000 nadijev, med
katerimi so najpomembnejši ida, pingala in sušumna. Vsi trije potekajo
ob hrbtenjači. Sušumna predstavlja harmonijo, ida in pingala pa Lunin
in Sončev vidik narave. Ida predstavlja umsko moč, kreativnost, ženski
oz. Lunin princip, introverzijo, pasivnost in desno stran možganov.
Pingala zajema fizično aktivnost, Sončev oziroma moški princip,
ekstrovertiranost in levo polovico možganov.

Na šestih mestih ob
hrbtenici, kjer se ida in pingala križata s sušumno, najdemo tako
imenovane čakre, energetske centre, ki delujejo na področje vseh petih
koš oziroma plasti človekovega bivanja (več o čakrah v nadaljevanju).

Prano v tem energetskem telesu delimo na več  vrst glede na funkcijo, ki jo opravlja:

– udano – energijo, ki upravlja roke, noge in glavo;

– prano – energijo, ki deluje v področju prsnega koša in nadzira dihanje ter bitje srca;

– samano – upravlja zgornji del trebušne votline in je namenjena prebavi, proizvajanju in skladiščenju energije iz hrane;

– apano – je v spodnjem delu trebuha in v medenici in nadzira izločanje;

– vjano – omogoča skladno delovanje vseh pran skupaj in s tem usklajenost celega telesa.

3.
Umsko telo. Beseda mana pomeni um, od tod tudi ime manomaja koša. Na
tej ravni izkušamo najosnovnejše instinktivne potrebe in želje, kot so
potreba po varnosti, hrani in potomcih. Pet čutil nas ves čas opozarja
na morebitne nevarnosti. Mehanizem mentalnega ovoja se torej začne na
precej bazični, živalski ravni, vendar višje ravni našega obstoja
vplivajo na sprejemanje zavestnih in ne zgolj impulzivnih reakcij na
dano situacijo.

4.
Intelektualni ovoj. Vidžnanamaja koša ima izvor v besedi vidžnana, ki
pomeni vedenje, znanje. V tem nivoju so doma višji intelekt, intuicija,
modrost, višje znanje in posebne psihične sposobnosti. Tu ne izkušamo
zgolj občutkov, povezanih z nagonom po preživetju, pač pa tudi
ljubezen, sočutje, radost, varnost, zadovoljstvo in izpopolnitev.

5.
Telo blaženosti ali anandamaja koša. Ta zadnja plast je v najtesnejši
povezavi z božanskim, z univerzalno zavestjo. Blaženost ne nakazuje
zgolj na čustveno izkušnjo, pač pa na globoko doživljanje miru,
ljubezni in ekstaze, ki izvira iz stika z našim duhovnim bistvom.
Jogiji trdijo, da je to naša prava narava, vendar nas je večina ujetih
v nižje ravni zavesti.

Koše pa niso pomembne zgolj z vidika
jogijske anatomije, pač pa tudi jogijske psihologije. Naša osebnost se
oblikuje po tem, v kateri koši oziroma v katerem nivoju je največkrat
naša zavest. Ljudje, ki so zavestni predvsem svojega telesa, se bodo z
njim tudi identificirali, kar zna pripeljati do težke krize identitete
v poznejših letih, ko se telo postara in zboli. Te ljudi po življenju
vodijo fizične potrebe in nagoni.

Tisti, ki domujejo v
energetskem telesu, se poistovetijo s svojo vitalnostjo in v življenju
častijo predvsem aktivno, dinamično plat svoje narave.

Spet
drugi so ujeti v nižje plasti svojega um (umski ovoj). Sodijo,
primerjajo, ocenjujejo vse okoli sebe. Kadar se ne dogaja dovolj v
sedanjosti, se lotijo analize preteklosti, tehtanja možnih odločitev v
prihodnosti itd. Lahko se ujamejo v nenehen notranji monolog, prežet s
čustvi, ki pridejo zraven.

Tisti v višjih nivojih uma se identificirajo kot intelektualci in veliko razmišljajo o idejah in konceptih.

Če je zavest nekoga na najvišjem nivoju telesa blaženosti, poseduje vse modrosti o življenju in vesolju.

Besedilo: Zana Fabjan Blažič