Z Mihom sva se pridružila skupini kakih dvajsetih učiteljev joge, ki so se pod vodstvom prijateljičine mame, pri kateri sva stanovala, udeležili tečaja zazen meditacije. Z vlakom smo se odpeljali v Curumi, majhno mesto na poti med Tokiem in Jokohamo, kjer je eden največjih zenovskih templjev na Japonskem, imenovan Soji-ji. Tempelj pripada sekti soto, eni izmed treh sekt zena, drugi dve sta rinzai in obaku. V njem naj bi bivalo in se izobraževalo kar 300 menihov.
Zen je ena izmed vej mahajanskega budizma in uči, da imajo prav vsa bitja in vse stvari na svetu naravo Bude. To se nam lahko razodene v meditaciji in zavedanju prav vsakega trenutka vsakodnevnega življenja. Zenovska meditacija se imenuje zazen, ki v ločini soto pomeni nepremično sedenje brez kakršnegakoli predmeta, na katerega bi usmerjali svojo pozornost, v šoli rinzai pa si pri kontemplaciji pomagajo s koani, filozofskimi verzi, ki služijo kot uganke brez odgovora, s katerimi se zaposli um.
Ob prihodu v tempelj nas je sprejel mlad menih, oblečen v dolgo črno haljo s tako širokimi rokavi, da so mu segali do tal in se vlekli za njim po dolgih svetlih hodnikih samostana. Bil je videti zelo strog in začutil si strahospoštovanje ob njegovi mogočni navzočnosti, ko je kot črn vran zakrilil s svojim meniškim plaščem ter nas popeljal po samostanu. Celoten kompleks je bil prava paša za oči, dolgi leseni hodniki, drsne papirnate stene, skozi katere je skrivnostno pronicala svetloba, umetelni vrtovi in brezhibno obrezana drevesa, ki so simbolizirali harmonijo narave.
Najprej je bila na vrsti zazen meditacija. Menih nas je odpeljal v temno dvorano, kjer smo se posedli na dvignjen pod z obrazi, obrnjenimi proti steni. Razložil nam je pravila: oči morajo ostati priprte, um čim bolj prazen, telo nepremično, in če bo opazil, da komu sedenje ali pozornost povzroča težave, mu bo prijazno pomagal priti nazaj v trenutek s palico. Demonstrativno je nato vsakega lopnil po rami s kolom, da bomo vedeli, kaj nas čaka. Pričakovala sem, da bo res samo malo ‘lopnil’, pa mi je skoraj razlomil hrbet, nekaj sekund mi je še v šoku odzvanjalo po telesu in mi dalo dobro motivacijo, da zdržim pokonci celo meditacijo.
In smo začeli … Sedim, sedim, sedim, oči priprte, oči se zapirajo, glava kinka … In slišim šelestenje menihovih rokavov in opa!, se kaj hitro predramim, dvignem glavo, tu sem, tu sem, nisem zaspala, ni šans, da jih še enkrat dobim s palico. Po štiridesetih minutah je sledila meditativna hoja okoli dvorane. Pest v dlan in počasi, korak za korakom, eden za drugim … Nato naslednji krog sedenja, ki je trajal kar celo uro. Ugotovila sem, da zaspanost pesti prav vse, telesa soudeleženih so se živahno zibala sem in tja, o čemer je govorilo tudi vse pogosteje petje menihove šibe, ki je odmevalo po dvorani. In potem – konec. Moja prva izkušnja zazen meditacije se je bila na srečo končala brez telesnih poškodb, sem pa spoznala smiselnost tega, zakaj resni učenci zazena po navadi kar sami pokličejo meniha s palico, da jim pomaga povrniti pozornost in koncentracijo.
Sledilo je meniško kosilo. Posedli smo se za nizke mizice in menih je razložil pravila zenovskega obeda. Začnemo vsi naenkrat ob njegovem plosku. Ko naslednjič zaploska, vsi prenehamo, in kdor želi, si gre lahko ponovno napolnit skledice. Ko zaploska tretjič, se spet je, ko zaploska četrtič, je konec, odložiti moraš pribor, nato s čajem im listom neke rože pomiti posodico in čaj zliti na travo kot dar božanstvom. Zvenelo je preprosto, a žal v praksi to ni bilo tako. Ko je zaploskal prvič, sem se lepo počasi lotila svojega obroka. V zenovskem tempu, še vedno malo omotična od dolgega sedenja v temni dvorani. In kar naenkrat je zaploskal že drugič. Pogledam naokoli – vsi imajo svoje posode že prazne in si nadevajo nove porcije. Ugotovila sem, da je meditativni tempo, kakršnega sem sama prisodila primernega situaciji, v tem primeru odveč. Ponovno je zaploskal in tokrat sem se tudi sama začela basati s hrano, a žal še vedno prepočasi, kajti ko sem zaslišala končni plosk, sem imela še vedno nekaj hrane v posodicah, ki bi jih morala zdaj pomiti s čajem. Pa tudi cvetni list za pomivanje sem vmes že pojedla, ker nisem razumela navodil, danih v japonščini. Bila sem malo zmedena, harmonični občutek po meditaciji se je kar hitro razblinil.
Kosilu je sledilo še predavanje o zenu, ki je bilo v japonščini, tako da sem se samo prepustila trenutku, opazovanju dvorane, meniških oblačil, ornamentov … Na koncu mi je ena izmed soudeleženk v angleščini povzela vsebino učne ure.
Preden smo šli, si je strogi mladi menih vzel še nekaj časa, da je malo pokramljal z nami. Zanimalo ga je, kdo sploh smo, saj ni še nikoli imel skupine, ki bi imela tako pokončno držo med sedenjem v meditaciji. Vse je postalo logično, ko smo povedali, da smo učitelji joge. Potem sva ga zanimala še jaz in Miha kot edina tujca. Razložili so mu, da sem na Japonskem na obisku pri prijateljici, ki sem jo spoznala v Indiji. Povedal je, da je bil tudi sam v Indiji. Devet mesecev na Goi, še preden je bil menih. Ko sem ga vprašala, kaj je tam počel, se je več kot očitno v zadregi poskušal izogniti odgovoru, a na koncu le rekel, da v bistvu nič. Takoj sem dobila pred oči sliko tega resnega meniha v vranje črnem ogrinjalu, kako v kakšni hipijski verziji kopalk pleše na trance partyjih, ki so značilni za Goo, v tistem času si se jim težko izognil, sploh pa, če si bil tam devet mesecev. Le stežka sem zadržala smeh in takoj se mi je zdel manj strašen, kot na začetku.
Po obisku samostana smo si ogledali še kitajsko četrt v Jokohami in se nato vrnili v Tokio. Izkušnja zazena se mi je zdela zelo težka, a vendar me je vsakič znova premamil obisk tovrstne meditacije, kadar so jo organizirali v Joga Studiu Sadhana. Da bi le lahko nekoč spoznala naravo Bude v vsem, kar me obdaja.
Zana Fabjan Blažič