ZAZEN

ZEN je pot neposrednega uvida. Zazen je del budističnega izročila, a zaradi osredotočenosti na samo prakso presega religiozna teoriziranja. Zen je torej filozofija, zazen pa praksa, ki se tej filozofiji približuje. Da bi lažje razumeli idejo zena, se najprej odpravimo v zgodovino. Zen se je v 6. stoletju iz južne Indije razširil na Kitajsko. Bodidharma je bil 28. patriarh indijske veje dhjana (zen) budizma in postal prvi patriarh kitajskega čan (zen) budizma.

Bodidharma je zaradi nestrinjanja s kitajskim cesarjem, h kateremu je bil povabljen, zapustil prestolnico in se odpravil dalje na sever. Želel je obiskati šaolinski tempelj, a mu je nadrejeni menih prepovedal vstop. Zato se je odpravil v bližnjo votlino, kjer je sedel v globoko meditacijo, v kateri je po izročilu ostal devet let. Menihi Šaolina so tako sprevideli pomembnost njegovega poslanstva in Bodidharma je še pred svojim odhod predal znanje svojemu nasledniku, ki je tako postal drugi patriarh čan budizma.

Na Kitajskem je praksa čan budizma v letih doživela nekaj malenkostnih sprememb, poudarek pa je bil nenehno na osredotočenosti na meditativne prakse. Zen se je do 9. stoletja razširil tudi na območje Koreje in Vietnama.

 
Besedo zen večina povezuje z Japonsko. Zen je na otokih razširjen od 7. stoletja in se je do 12. stoletja razvijal skozi različne šole. Dve od njih sta še danes poznani svetu.

Ena od njiju je rinzai. Poleg same prakse se ta šola ukvarja tudi z navidez absurdnimi nekakšnimi ugankami, imenovanimi koani. Njihov namen je, da presežejo logično razlago uma, ki jo je človek vajen, in posežejo globlje. Na njih ni logičnih odgovorov. Če jih poskušamo razložiti, koani izgubijo svoj pomen. Primer koana:

»Ali ima pes naravo Bude?«

»MU!«

 
Kitajska risba prikazuje meditacijo stoje, sede, leže in med hojo.V 13. stoletju je japonski menih po potovanju po Kitajski uvedel soto zen, novo smer zena. Soto zen se osredotoča na sedenje samo. Iščemo občutek sedenja s polnim zavedanjem. Če razmišljamo o tem, kako sedimo, smo daleč od zena. Ko misli postanejo počasnejše in srečamo občutek, da smo prisotni  … smo morda nekoliko bližje.
 
Čeprav zen uvrščamo v budistično prakso, se zen ne posveča obredom čaščenja Bude. Praktikant se v sebi sreča z izkušnjo lastne prakse in to nosi s seboj. Brez pričakovanj.

Zunanji opazovalec bi prakso zena opisal kot negibno sedenje. A če zgolj sedemo in pustimo, da naše misli divjajo naokrog in vodijo našo pozornost naprej in nazaj, smo daleč od prakse zena. Zazen pomeni usesti se in zadržati pozornost na sedenju samem. V pomoč umiritve uma nam je samoopazovanje drže sedenja, ritem diha. Pogosta je tudi praksa štetja dihov. Štejemo od ena do deset, vsak vdih, vsak izdih. Ko preštejemo do deset, se vrnemo na ena. Če ne vemo, kje smo, se vrnemo na ena. Človeku, vajenem hitro menjajočih se informacij, je zgoščena pozornost tuja in kaj hitro se um z opazovanja štetja dihov preseli na kakšne bolj živahne misli v preteklost ali prihodnost. Ko to zaznamo, se nežno usmerimo nazaj na štetje diha.

Roke nam počivajo v naročju v mudri čaše. Leva dlan leži v desni in kazalca se stikata s konicami. Če med sedenjem zaznamo, da sta se palca povesila ali privzdignila, je to le znamenje, da je naša pozornost begala naokrog.

Oči ostajajo priprte, slika, ki jo zaznavamo, je prisotna, a ni pomembna. Je le kamenček mozaika celotnega zavedanja sedenja. Odprte oči ohranjajo stik z realnostjo tega tu in zdaj. Treba je razumeti, da se zen naslanja na budistično prakso, kjer se posameznik zlije z enostjo praznine, ki ni nič. Je le odsotnost vsega. V nasprotju s praksami, ki temeljijo na tem, da je posameznik (duša, atman …) del večje inteligence (Bog, Brahman …), budizem verjame, da je entiteta, prepoznana kot vse prežemajoča kvaliteta, še zadnja velika iluzija našega uma, ki nas loči od resničnosti, velike Praznine.
 

Robert Honn