Paramhansa Jogananda
AVTOBIOGRAFIJA JOGIJA
»Paramhansa Jogananda je bil prvi indijski mojster joge, čigar poslanstvo je bilo živeti in učiti na Zahodu. Je ena redkih knjig, ki je ni napisal novinar ali tujec, temveč nekdo njihove rase in učenja. Torej gre za knjigo o jogi, ki jo je napisal jogi.«
To je knjiga, ki si jo želimo imeti na knjižni polici. Večkrat nas kliče k branju in vsakič jo beremo drugače. Tako kot vse knjige, ki se nas globoko dotaknejo in nas vodijo k razmišljanju. »Avtobiografija jogija« je knjiga, ki navdihuje, vliva upanje, včasih, za trenutek, sproži tudi dvome – »Ali je to res mogoče?«. Nikakor pa nas ne pusti ravnodušne. Seže globoko v nas in premakne naše nezavedne vsebine.
Prvič sem knjigo brala pred leti, v obdobju, ko sem se začela intenzivneje poglabljati v jogo. Skozi sporočila knjige sem našla marsikateri odgovor na vprašanja in razreševala dvome, ki sem jih nosila globoko v sebi. Navduševala sem se nad osupljivimi podrobnostmi iz življenja Joganande, vendar je bil celoten vtis nekako razdrobljen. Šele ponovno branje je odkrilo vso razsežnost in dragocenost knjige, ki jo vidim predvsem v odkritem prizadevanju povezovanja duhovnega izročila Vzhoda in Zahoda. Namen prihoda Joganande v Ameriko in širjenje učenja joge ni bil v tem, da se ljudem predstavi joga kot alternativna duhovna praksa, ki bi kakorkoli ogrožala obstoječo kulturno-religiozno okolje. Nasprotno, avtor v svoji knjigi skozi vrsto dogodkov in naukov svojega guruja dokazuje, da je z jogo možno okrepiti svoja verska prepričanja.
»Kot katerokoli drugo znanost lahko jogo uporabljajo ljudje z vsega sveta in vseh časov. Teorija, ki so jo razvili nekateri nevedni pisatelji, da je joga ‘neprimerna za zahodnjake’, je popolnoma napačna in je na žalost mnoge iskrene študente odvrnila od iskanja njenih mnogoterih blagoslovov. Joga je metoda, ki nam pomaga disciplinirati naravno turbulenco misli, ki sicer nepristransko ovirajo vse ljudi iz vseh dežel, da bi ugledali svojo resnično naravo Duha. Joga ne more vedeti za pregrado med Vzhodom in Zahodom, tako kot je ne pozna zdravilna in nepristranska sončna svetloba. Dokler bo človekov um poln nemirnih misli, tako dolgo bo obstajala univerzalna potreba po jogi ali kontroli.«
Joganandov strogi učitelj in modrec Sri Yukteswar je bil, kot piše avtor, »v zunanjih navadah kakor vodilni zahodnjak, notranje pa duhovni vzhodnjak. Sri Yukteswar je svetoval svojim študentom, naj bodo živa povezava med zahodnimi in vzhodnimi vrlinami«.
Svojim učencem je med drugim razlagal tudi Sveto pismo in celo na prošnjo svojega guruja napisal knjižico, v kateri poudarja osnovno enotnost med krščanskimi in hindujskimi svetimi knjigami.
»Indijska« razlaga svetopisemske zgodbe o Adamu in Evi je zelo zanimiva in meni mnogo bližja kot katerakoli do sedaj. Obširno razlago (najdemo jo v 16. poglavju) Yukteswar sklene z mislijo: »Znanje ‘dobrega in slabega’ se nanaša na kozmično dualistično prisilo. S padcem pod vpliv maje zaradi zlorabe čustev in razuma (ali Evine in Adamove zavesti) se je človek odrekel svoji pravici do vstopa v nebeški vrt božanske samozadostnosti. Osebna odgovornost vsakega človeškega bitja je povrniti svoje ‘starše’ ali dualno naravo v združeno harmonijo ali Raj.«
Jogananda je ob spoštljivem študiju Svetega pisma iz vzhodnjaškega stališča in intuitivne zaznave zapisal:
»Številni odlomki v Svetem pismu odkrivajo, da so pisci zakon o reinkarnaciji razumeli in ga sprejeli. Reinkarnacijski ciklusi za različne faze evolucije, v katerih se znajde človek, dajejo razumljivejšo razlago kot pa običajna zahodna teorija, ki domneva, da je nekaj (zavest) prišla iz niča, obstaja v različnih stopnjah čutnosti trideset ali devetdeset let in se potem vrne v izvorno praznino.«
Čeprav vzgojena v drugačni kulturni tradiciji, se globoko strinjam s to trditvijo.
Podobnih razlag in primerjav najdemo v knjigi še več. V današnjem svetu ločenosti, ko je Zahod prežet z materializmom in ko tehnologija prevladuje nad človečnostjo, so nauki Vzhoda prava protiutež. In kot pravi Joganandov učitelj: »Vzhod in Zahod morata najti zlato srednjo pot, ki je sestavljena iz aktivnosti in duhovnosti.«
Zato ne preseneča, da je joga na zahodu vse bolj popularna. Žal je bolj ali manj razumljena kot orodje, ki koristi fizičnemu telesu. Sodobni človek se počuti popolnoma ločenega od sveta, tudi narave in se močno identificira s svojim fizičnim telesom. Zato težko razume jogo kaj več kot način, kako si z njo pomaga do boljšega zdravja, vitalne hrbtenice, lepšega videza in fizične sprostitve.
Knjiga »Avtobiografija jogija« nam tudi v tem pogledu ponudi širše razumevanje. Govori o »krija jogi«, ki jo je v Indiji s pomočjo svojega učitelja ponovno obudil veliki mojster Lahiri Mahasaya, nadaljeval Sri Yukteswar, na Zahod pa jo je prinesel Jogananda.
»Krija joga je preprosta psihifizična metoda, ki nam očisti kri ogljikovega dioksida in jo napolni s kisikom.«
ali
»Krija jogi mentalno usmerja svojo življenjsko energijo v kroženje navzgor in navzdol okrog šestih spinalnih energetskih centrov, ki ležijo na hrbtenici (lobanjski, vratni, hrbtni, ledveni, križni in trtični pletež) in ustrezajo dvanajstim astralnim znakom zodiaka, simboličnemu Kozmičnemu Bitju. Polminutno gibanje energije vzdolž občutljive človekove hrbtenjače vpliva na subtilni napredek v njegovi evoluciji. Pol minute krija joge je enaka enemu letu naravnega duhovnega razvoja.«
To je le nekaj definicij krija joge, ki same po sebi ne povedo veliko. Jogananda zavestno ne razloži natančnejše, kaj krija joga je, vendar nam je jasno, da je telesni vidik joge, tako čislan v moderni družbi, samo začetek »velike avanture«, odkrivanja univerzalnih zakonov narave in življenja. »Vse človeške nesreče izhajajo iz neupoštevanja univerzalnih zakonov,« pravi avtor. Toda kako spoznati te zakone? Ko beremo življenjepis tega velikega jogija, dobimo veliko odgovorov. Vendar knjiga ni priročnik, ki bi nas korak za korakom vodil do želenega cilja. Je le močan navdih, da moramo skozi življenje razvijati in bogatiti svoj notranji svet, ki smo ga, vsaj zahodnjaki, v veliki meri izgubili. To je glavno sporočilo knjige.
Knjigo »Avtobiografija jogija« razumem kot večno, brezčasno. »To ni navadna knjiga, temveč duhovni zaklad.«