Dolga stoletja je veljalo prepričanje, da joga izvira iz časa invazije Arijcev, ki so dolino reke Ind in tam obstoječo civilizacijo zavzeli okoli leta 1500 pred našim štetjem. Arijci naj bi bili nosilci pomembnih kulturnih elementov (kot je na primer jezik sanskrt), na podlagi katerih naj bi se razvil celoten sistem indijske filozofije in religije. Poznejša arheološka dognanja so pokazala, da tradicija starodavnih indijskih znanosti sega še vsaj dva tisoč let nazaj, v čas indske civilizacije.
V izkopaninah mest Harapa in Mohendžo-Daro so namreč odkrili pečate s podobo, sedečo v jogijskem položaju, ki naj bi bila prototip hindujskega boga Šive, poznanega kot očeta joge. Častili naj bi tudi Mater Boginjo, kar se je ohranilo tudi v sodobnem hinduizmu.
Izročilo se je tako tisočletja prenašalo ustno, prihod Arijcev pa je prinesel prve danes znane zapise tega takrat že zelo širokega in zapletenega filozofskega sistema.
Okoli leta 1500 pred našim štetjem so tako nastale Vede, še danes temeljni teksti indijske kulture in duhovnosti. Napisane so v sanskrtu in razdeljene na štiri kategorije: Samhita, Brahmanas, Aranjakas in Vedanta.
V prvo kategorijo, Samhito, umeščamo Rigvedo, Jadžurvedo, Samavedo in Atharvavedo.
Rigveda je najstarejša med naštetimi in kot zbirka najpomembnejših manter in himn pomeni samo srce vedske filozofije. Večina himn je posvečenih takrat priljubljenim in aktualnim vedskim božanstvom, ki so v poznejšem hinduizmu izgubila svojo vodilno vlogo.
Jadžurveda poleg manter, napisanih v prozi, vsebuje tudi navodila za takrat zelo razširjena žrtvovanja bogovom.
Samaveda je bila zapisana ritmično, tako da so lahko svečeniki mantre peli v svojih obredjih.
Atharvaveda je zbirka magičnih obrazcev in urokov, ki so ščitila pred boleznijo, nesrečo in temnimi silami. Razlikuje se od drugih ved, saj ne gre za filozofsko delo, pač pa je služila kot orodje preprostim vraževernim ljudem.
Te štiri vede naj bi po svojem obsegu šestkrat presegle Sveto pismo in spadajo med najstarejše zaklade svetovne literature.
Naslednji sklop vedske književnosti se imenuje Brahmanas. Gre pravzaprav za komentarje prej omenjenih spisov in se posveča predvsem natančnim navodilom za izvajanje religioznih ritualov.
Tretji sklop, imenovan Aranjakas, podrobneje proučuje simbolizem predhodno omenjenih ritualov.
Četrti in najpomembnejši del vedske književnosti pa so Upanišade. Nastale so na koncu vedskega obdobja, nekje med letoma 600 do 300 pred našim štetjem in z obsegom več kot dvestotih besedil pomenijo jedro vedantske filozofije, s katero se močno prepleta tudi joga. Pravzaprav so ravno mistični in včasih celo radikalni nauki Upanišad ustvarili podlago za jogijski diskurz, ki je svojo filozofijo zgradil na tu izpostavljenih pojmih, kot so Brahman (Bog), atman (Jaz), mokša (osvoboditev), karma (delovanje), dhjana (meditacija) in jnana (znanje).
Eno najpomembnejših književnih del o jogi pa je zagotovo Bhagavad-gita. Pesnitev je bila zapisana v letih med 500 in 300 pred našim štetjem in predstavlja zgolj majhen del velikega indijskega epa Mahabharata. Zgodba govori o veliki bratomorni vojni med Kuravami in Pandavami, Bhagavad-gita pa se sprašuje o etičnem, moralnem in filozofskem ozadje te vojne, ki predstavlja neke vrste model življenja in vesoljnih zakonov.
V tem času je v ospredje hinduizma prodrl teizem, koncept čaščenja določenega boga. Bhagavad-gita govori o Krišni, utelešenju Višnuja, ki je poleg Šive najpomembnejše božanstvo hinduističnega panteona. Krišna se utelesi na zemlji kot kočijaž Arjune, enega od Pandav, in mu na bojnem polju razloži zakonitosti karme, nenavezanosti, nesmrtnosti, pobožne predanosti, dharme (dolžnosti) ter ljubečega odnosa med vernikom in bogom.
Bhagavad-gita podaja tudi kompleksno kategorizacijo joge: podrobno opiše karma jogo, jnana jogo, bahkti jogo in radža jogo ter doda, da so različne vrste joge namenjene različnim temperamentom ljudi, zato da bi v okviru svojih lastnih zmožnosti in omejitev vsi lahko dosegli razsvetljenje oziroma osvoboditev.
Okoli leta 200 pred našim štetjem pa je modrec Patandžali sistematično strnil do takrat obstoječe znanje o jogi in ga zapisal v obliki verzov ali suter, ki jih danes po vsem svetu poznamo pod imenom Patandžalijeve jogijske sutre. Opredelil je jogijski sistem, ki pozna osem enot. Prvi dve med njimi sta seznama moralnih in družbenih vrednot, kot so nenasilje, poštenost, resnicoljubnost, spolna vzdržnost, skromnost, zadovoljstvo, čistoča, strogost in disciplina, študij duhovnih vsebin in predanost bogu. Temu vrednostnemu sistemu sledijo izvajanje telesnih položajev in dihalnih tehnik, nato sposobnost nezaznavanja sveta s čutili, kot višje jogijske veščine pa so navedene koncentracija, meditacija in na koncu še osvoboditev ali samadhi.
Patandžali je podal tudi nekaj še danes referenčnih definicij joge, kot sta: »Joga je umiritev modifikacij uma,« ali pa: »Asana je udoben in stabilen položaj.«
Teksti, ki so govorili o danes najbolj razširjeni veji joge, hatha jogi, so nastali mnogo pozneje. Govorimo lahko o treh temeljnih delih, in sicer o Hatha Joga Pradipiki, Šiva Samhiti in Gherand Samhiti. Joga je tu zelo vezana na hinduizem, saj naj bi njene skrivnosti v pogovoru s svojo ženo Parvati prvi razkril sam bog Šiva.
Hatha Joga Pradipiko naj bi v 15. stoletju napisal Svami Svatmarama, učenec slavnega jogija Svamija Gorakhnatha. Knjiga je sestavljena iz štirih poglavij, ki govorijo o asanah, pranajamah, čakrah, kundaliniju, bandah, nadijih, šakti, mudrah in krijah.
Gherand Samhita, ki je nastala konec 17. stoletja, velja za najbolj enciklopedično izmed vseh treh klasičnih del hatha joge. Joga je tu neznačilno razdeljena na sedem
Vej, in sicer na šatkrije (čistilne tehnike), asane , mudre, pratjaharo (nezaznavanje s čutili), pranajamo, meditacijo in samadhi (osvoboditev).
Tretji klasični tekst je Šiva Samhita. Točen čas njegovega izvora je neznan, ugibanja nihajo v obdobju med 15. in 18. stoletjem. Besedilo opisuje kar 84 telesnih položajev in pet različnih vrst prane ter tehnike, s katerimi lahko to življenjsko energijo nadziraš. Govori tudi o abstraktni jogijski filozofiji, mudrah, tantričnih praksah in meditaciji. Vodilo knjige je prepričanje, da lahko tudi navaden družinski človek prakticira jogo in ima od nje koristi.
To je bil kratek zgodovinski pregled temeljnih književnih del o jogi, vendar ne smemo ostati v prepričanju, da se je s tem razvoj jogijske literature ustavil, vse prej kot to. Mnogo najpomembnejših knjig je bilo napisanih ravno v 19., 20. ali 21. stoletju, naj omenim samo pisce, kot so Svami Vivekananda, Svami Sivananda, Parahamsa Jogananda, Ijengar, Sjami Satjananda itd. Zakladnica jogijskih besedil tako brez daljše prekinitve raste že več kot 3500 let in pomeni pomemben del svetovne filozofske, etične in duhovne literature.
Zana Fabjan Blažič