Joga kot filozofski sistem ima temelje v etiki in psihologiji, in sicer v mnogo širšem pojmovanju od tega, kar zajema sodobna psihologija kot veda. Glavno vprašanje pa je, kako jogijska načela prenesti v naše vsakdanje življenje, onkraj vrat jogijskega studia, ko jih zapremo za sabo, izven našega prostorčka s podlogo, na kateri se harmonično in umirjeno sami s sabo prepuščamo hatha jogi. Življenje po načelih jam in nijam, kot osnovno izhodišče za vsakega, ki se resno posveti jogi, postane resničen izziv takrat, ko jih vključimo v svoje življenje, medsebojne odnose; še posebej takrat, ko postanemo starši ali smo vzgojitelji tudi na poklicni poti.
V jogi mnogi iščejo več kot le prijetno rekreacijo, ki si jo namesto kake druge privoščijo enkrat ali večkrat na teden, doma ali v vodeni skupini. Mnoge med njimi zanima še mnogo več, kar joga ponuja, širši filozofski kontekst, v katerem je razgibavanje telesa, oziroma čiščenje, le ena od postaj.
Joga kot filozofski sistem ima temelje v etiki in psihologiji, in sicer v mnogo širšem pojmovanju od tega, kar zajema sodobna psihologija kot veda. Glavno vprašanje pa je, kako jogijska načela prenesti v naše vsakdanje življenje, onkraj vrat jogijskega studia, ko jih zapremo za sabo, izven našega prostorčka s podlogo, na kateri se harmonično in umirjeno sami s sabo prepuščamo hatha jogi. Življenje po načelih jam in nijam, kot osnovno izhodišče za vsakega, ki se resno posveti jogi, postane resničen izziv takrat, ko jih vključimo v svoje življenje, medsebojne odnose; še posebej takrat, ko postanemo starši ali smo vzgojitelji tudi na poklicni poti.
Poučevanje in vzgoja, v najširšem pomenu, odraslih ljudi, ki se sami odločijo sodelovati, je zelo preprosto. Kot učitelji joge lahko blestimo v svojih skupinah, vzajemno rastemo in se oplajamo s svojimi učenci. Kako pa nam to uspeva doma, v najožjem in najbolj intimnem krogu, med svojimi starši, dragimi in otroki?
Se kdaj sploh vprašamo, kaj pomeni vzgoja? Za mnoge je pojem povezan z odnosom do staršev, ki so nas s svojimi vzgojnimi načeli pozitivno ali negativno zaznamovali. Prav pri tistih, ki jih še kot odrasli dojemamo kot negativne, gojimo zamere, ki jih nikakor ne moremo prerasti, se pogosto, prepogosto najdejo vzroki za mnoge bolj ali manj resne psihične travme. Pravzaprav nikoli nismo odrasli, če nimamo moči in sposobnosti, da bi to presegli. Ostajamo užaljeni otroci.
Kako se lotimo vzgoje svojih otrok, ko se zavemo odgovornosti, ki nam je dana? Se te odgovornosti resnično, globoko zavedamo ali je vzgoja potomcev za nas sinonim treninga uspešnih, konkurenčnih, prodornih naslednikov, skozi katere se bo zrcalila naša potreba po ponosu, uspehu? Dojemamo otroke kot svojo lastnino, ki jo oblikujemo kot voljno glino po naših željah in stremljenjih, ali se zavedamo, da smo tisti, ki daje vzgled? In kaj nam konkretno pomeni dober vzgled? Smo mi sami imeli kot otrok koga, ki nas je vodil in usmerjal s svojim vzgledom, smo mu brezmejno zaupali in ga/jo spoštovali? Kolikokrat smo doživeli bridka razočaranja?
Vse, kar nam ni všeč pri vzgoji, ki smo je bili sami deležni, želimo takrat, ko smo sami v vlogi vzgojitelja, popraviti, postaviti na novih in drugačnih temeljih. Koliko bridkih razočaranj nas čaka na tej poti!
Zrelost, modrost, princip svadhjaje so nam v pomoč, da lahko prebrodimo vsa ta razočaranja, ko so naši načrti, pravila, usmeritve, tako imenovana žrtvovanja itd., sprejeti z nerazumevanjem, prezrti, zavrnjeni ali popolnoma postavljeni na glavo. Ko se vsi naši »dobri nameni« izrodijo in naši učenci ali potomci uberejo čisto svojo pot, kršijo naša pravila, načela, predvsem pa pričakovanja. Jezni smo, užaljeni, nemočni, žalostni, včasih depresivni ali celo agresivni, zbegani, globoko prizadeti.
Ko se naši otroci počasi odpravijo na pot odraščanja, za starše vedno prekmalu in prehitro, se soočimo z nečim, kar psihologi imenujejo simbolično ubijanje staršev. Na neki način nas morajo zanikati, da se lahko odlepijo izpod našega okrilja, se postavijo na svoje noge in se naučijo živeti. Za mnoge starše je to obdobje, puberteta, zelo huda preizkušnja, v kateri odpovedo kot starši in postanejo užaljena in besna stranka v sporu, ki mu ni videti konca. Puberteta je za mnoge starše predvsem izziv poglobljenega dela na sebi, soočenja s samim sabo.
Joga nam ponuja kar nekaj orodij, s katerimi si lahko pomagamo.
Ključ je v besedni zvezi »pomagati sebi«.
Po tem ko sem sama postala mama, me je prvič, ko sem potovala z letalom, prav pretreslo navodilo stevardese, kako ravnati v primeru, če je treba v letalu uporabiti kisikovo masko. Navodilo je, naj najprej pomagamo sebi in šele potem otroku. Moj prvi čustveni vzgib je bil, da bi seveda najprej pomagala otroku. Toda komu lahko pomagamo, če smo sami nemočni?
In prav ta nemoč je tisto, kar pogosto našo vzgojo spremeni v kaos čustvenih vzgibov in nesporazumov, ki jim manjkata trdna opora in prožna hrbtenica, kakor bi rekli jogini.
Telesna pripravljenost v jogi nam daje prožnost, pretočnost, sposobnost dobre prebave v najširšem smislu, odprtost, prizemljenost in fokus.
Asana, pranajama, meditacija nam dajejo moč, psihofizično pripravljenost na najrazličnejše izzive, ki nam jih odpira življenje, da v njih rastemo in se plemenitimo.
Ko dojamemo asano, kot je tadasana, gora, lahko trdno stojimo na tleh, prizemljeni, čeprav je naša glava v oblakih. Povezava med temenom, bindu točko, in trtico je trdna vertikala; naš prsni koš je odprt, dihamo enakomerno in fluidno in ta občutek trdnosti, prizemljenosti in odprtosti se prenaša tudi na bolj subtilne koše, na naš um. Ko dojamemo garudasano, asano orla, v vsej njeni kompleksnosti, postanemo orel. Ko pridemo do ovire, lahko razpremo krila in poletimo čeznjo, se dvignemo visoko in si jo ogledamo iz ptičje perspektive. Kako drobne in nepomembne so pogosto stvari, ko jih vidimo iz te perspektive.
In bojevnik, virabhadrasana, v svojih različicah, poveže našo bojevniško naravo s sposobnostjo, da se borimo s svojimi demoni ali sočasno pokažemo tudi pripravljenost na pogajanja. Čemu služi dolgoletna praksa joge, če je ne znamo uporabiti v vsakdanjem življenju, takrat, ko jo potrebujemo in še prej?
Poglobljeno razumevanje hatha joge in meditacija nam pomagata pri procesu soočanja s težavami, ki nas čakajo na poti. Pridobimo tudi sposobnost, da se lahko malce distanciramo, si ogledamo »problem« iz različnih zornih kotov. Pogosto se izkaže, da naša težava ni tako gromozanska, kot se nam sprva zdi. Distanca notranjega opazovalca naših reakcij lahko pokaže, da je bil naš odziv nepravilen, nepravičen, čustven. Prav čustveni odzivi skrivajo veliko pasti, ki so pravzaprav naša lastna pričakovanja, okviri naših želja, in ne odsevajo dejanskih razsežnosti stanja, v katerem smo se znašli. Spregledamo lahko stiske in resnične nagibe, ki so naše otroke vodili k temu, da so ravnali neustrezno. Samoopazovanje – svadjaja, ki ga v jogi razumemo kot nadgradnjo poglobljenega študija modrih besedil, razmišljanje o modrostih, ki so nam posredovane, in samoopazovanje naših nagibov za ravnanje, ki se zrcalijo skozi njih. Pošteno in brezkompromisno soočenje s samim sabo lahko prinese zelo presenetljiva, tudi grenka spoznanja. Ugotovimo lahko, kako so nas pri vzgoji vodili nagibi, ki temeljijo v naši sebičnosti in stremuštvu; pogosti nesporazumi v vzgoji so posledica tega, da starši vsiljujemo otrokom svoja pričakovanja in zahteve ter spregledamo človeško bitje pred sabo, ki je drugačno od nas in nam je dano v varstvo. Naša naloga je, da ga varujemo, ko je nebogljeno, ga nesebično ljubimo in ga spodbujamo pri njegovi rasti. Po svojih možnostih mu ponujamo različne možnosti, ga blago usmerjamo, mu nudimo varnost in toplino. Tu smo, da ga pohvalimo in pograjamo, saj si mora oboje zaslužiti. In tu smo, da ga lahko počasi spustimo iz rok, ko pokaže samostojnost in željo po osamosvojitvi. Vseh padcev mu ne moremo prihraniti, potrebuje jih, da se bo lahko dvignil in stopil korak naprej. Ne moremo živeti namesto njega, ampak z njim. In prav to je za mnoge starše najhujši izziv. Pretirana ambicioznost, zaščitništvo, posesivnost ali pa pretirano popuščanje in kovanje v zvezde, ki otroka prav tako odtrga od realnih tal, so tisto, kar srečujemo na vsakem koraku.
Prepričani smo, da smo svojim otrokom dober vzgled. Pa smo res, vedno in povsod, smo upravičeni zahtevati od njega, da se brezkompromisno drži pravil, ki smo jih postavili, sami pa jih kršimo in tega sploh ne opazimo ali pa mislimo, da nam daje odraslost to pravico? Otroci so zelo natančni in strogi opazovalci. Zelo težko je biti prerok v lastni vasi.
S poglabljanjem vase, samoopazovanjem, z etično naravnanostjo na podlagi jam in nijam šele spoznamo, kakšen izziv pomeni biti vzgojitelj, učitelj. Kako veliko poglobljenega dela in discipline zahteva to predvsem od vzgojitelja. In kako težko, skoraj nemogoče je najti svojega otroka v kateremkoli priročniku o vzgoji.
Ko se sklanjamo nad svoje dete, majceno, ljubko in nebogljeno, preplavljeni z nežnostjo in ljubeznijo in polni elana, kaj vse bomo z njim doživeli, se kdaj vprašamo, zakaj nas je našlo prav to dete, kaj je prineslo s seboj v karmičnem smislu.
Ob teh vprašanjih sem se pogosto počutila nemočna in izgubljena pod pezo odgovornosti in edini gotovi odgovor nanje je bil le ta, da svoje otroke ljubim in sem tu, da jim stojim ob strani.
Barbara Habič Pregl