MAHABHARATA IN JOGA

Joga

Robert Hönn in Eva Rotar


Založila: Joga Do d.o.o., Ljubljana, 2011


»Božanski ocean in s snegom pokrite gore skrivajo v sebi najplemenitejše dragulje in pravijo, da dragulj skriva v sebi tudi Mahabharata.«


Mahabharata, velika pripoved o kralju Bharati je epska pesnitev starodavne Indije. Ta  zgodba vseh zgodb , ki je nastajala več stoletij, (v različnih interpretacijah od 1000 do 200 pred našim štetjem) sodi med najobsežnejše stvaritve človeške ustvarjalnosti, kar jih poznamo. Njen obseg, 100 000 šlok, dvovrstičnih verzov z 32 zlogi  za desetkrat presega obseg Iliade in Odiseje skupaj.

Ni pa samo obseg besedila tisto, kar nas prevzame; stoletja , v katerih je nastajala, so ji dodajala svoj filozofski, religiozni in socialni pečat. Okvirna zgodba dolgoletnih sporov,  spletk,bitk , dejanj in spoznanj rodu Kurovcev, ki se deli v dve nasprotujoči si veji, je polna vsega, kar je človeško. Obenem je to pripoved o  dharmi, pravilnem delovanju vsakega posameznika v danem trenutku, o  človekovih notranjih bitkah, ki se pogosto bojujejo z orožjem in so oškropljene s krvjo in o tistih intimnih, v zrcalu univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor in so pravi notranji imperativ vsakega posameznika.

In prav v tem etično filozofskem jedru je Mahabharata ep, ki je preplul tisočletja nepretrganega živega izročila, ki mnoge, ki se  je še danes učijo na pamet, vedno znova nagovarja. Še posebej njeno dragoceno filozofsko jedro, Bhagavadgita, Gospodova pesem, ki jo imamo, poleg Zgodbe o Savitri tudi v odličnem slovenskem prevodu Vlaste Pechainer Klander.

Svadhjaja, pojem, ki ga poznajo vsi, ki se poglobljeno posvečajo jogi je tista stopnja  na osmerokraki poti joge, ki nalaga sadaku, učencu, da se posveča petju svetih manter, preučevanju svetih besedil in razmišljanju o njih. In svadhjaja je tisto, kar nam v tej knjigi ponujata oba avtorja, vsak na svoj način in vendar pripovedujeta isto zgodbo.

Pojem joga danes pogosto razumemo kot popularno in koristno telesno aktivnost. Ta pa je le drobec  v mozaiku veličastnega filozofskega koncepta, ki  za razliko od  mnogo kasnejšega  evropskega odseva, nikoli ni izgubil telesa.Telo in duh delujeta usklajeno, tako v harmoniji, kot v disharmoniji. Joga je predvsem stanje uma, preseganje dvojnosti, ki jih v umu ustvarjajo zaznave čutil. Z urjenjem telesa ustvarjamo pogoje, potrebno »čistost« in pretočnost naših energijskih kanalov, da lahko živimo, udejanjimo etična načela, ki nam jih nalagajo jame in nijame,  s študijem, razmišljanjem, samorefleksijo pa krepimo uvid v svoji dharmi, na poti  plemenitenja samega sebe.

Eva Rotar  in Robert Hönn se s svojima besediloma v pričujoči knjigi dopolnjujeta, kot tudi v življenju sicer. Na eni strani je  analiza našega sodobnega, evropskega pojmovanja joge v objemu instant kulture, če povzamem naslov diplomske naloge, ki jo je Eva leta 2009 zagovarjala na Filozofski fakulteti, na oddelku za etnologijo in kulturno antropologiji v Ljubljani; in na drugi strani Robertov študij Mahabharate, ki bi v akademskih krogih pomenil življenjsko delo neskončnih analiz in primerjav, v življenju  predanega učenca in učitelja joge pa je samoumeven korak na poti, svadhjaja. Velika besedila nas vedno znova lahko nagovarjajo, plemenitijo in ostrijo našo sposobnost dojemanja.
Za vse, ki jih privlači in zanima poglobljena pot skozi vrednote, ki so neločljivi del jogijske prakse, je knjiga prav gotovo navdihujoče branje.

Barbara Habič Pregl