Ena najlepših plati potovanja v Indijo so zame knjige. Zakladnica literature o jogi, filozofiji, mitologiji, indijski kulturi in družbi teži bogato založene police knjigarn, kjer se izgubljam ure in ure, brskam, listam, berem in na koncu vsakič nekaj kilogramov znanja prinesem tudi v svojo domačo omaro.
S pomočjo čudovitih knjigarnarjev sem se zaljubila tudi v indijsko sodobno literaturo. Dežela Ved, ki spadajo med najstarejša verska besedila, in dežela starodavnih epov, kot sta Mahabharata in Ramajana, tudi v današnjem času aktivno prispeva k plemenitenju svetovne književnosti. Žal slovenskemu bralcu poleg Rabindranatha Tagoreja in Salmana Rushdieja imena indijskih literatov ostajajo bolj ali manj neznana, z nekaj svetlimi izjemami, katerih prevode smo ugledali v zadnjih letih. V naslednjih vrsticah bom predstavila nekaj pisateljev in njihovih del, ki so se mi najbolj vtisnila v spomin in jih toplo priporočam tako vsakemu ljubitelju Indije kot tudi književnosti nasploh.
Naj začnem s Salmanom Rushdijem, ki je nedvomno najodmevnejši indijski pisec v obdobju po osamosvojitvi leta 1947. Njegov roman Otroci polnoči se uvršča med najboljša dela 20. stoletja, Satanski stihi pa so mu prinesli nemalo težav z muslimansko javnostjo. Iranski voditelj Ajatola Homeini je nad njim celo izrekel fatvo, smrtno obsodbo.
Sama sem prebrala kar nekaj Rushdijevih knjig, najbolj pa mi je bila všeč prav Otroci polnoči. Ta magično realistična pripoved nas prek dečka Saleema popelje v obdobje indijske osamosvojitve in težav, ki jih je ta pomembni zgodovinski dogodek prinesel. Na vrtoglav in čaroben način prepletene zgodovina, politika in mistika bralca naravnost pogoltnejo med strani in zdi se mi, da nihče ni lepše ujel duha te absurdne dežele, kjer se kruta resničnost prepleta z magičnim in pravljičnim na vsakem koraku. V Indiji ni nič tako, kot je, vse je še lepše in vse je še slabše.
Naslednja pisateljica, ki me je začarala, je Arundhati Roy, ki je Slovencem znana že kar nekaj let. Rojena leta 1961 v Megalaji je za svoj edini roman Bog majhnih stvari prejela Bookerjevo nagrado.
Gre za tragično družinsko pripoved, postavljeno v bujno zelenje Kerale, indijske najjužnejše države. Zgodba govori o dvojajčnih dvojčkih Rahel in Esthaju, ki sta nenavadno povezana, srčna vez jima omogoča, da se razumeta tudi brez izgovorjenih besed. Odraščata z mamo (Amma), ki je ubežala nasilnemu možu na ranč svojih strogih staršev. Tam spozna delavca Velutho, ki pripada najnižji kasti nedotakljivih. Slednjega imata dvojčka zelo rada in sčasoma ga vzljubi tudi Amma, med njima se razvije strastna, a prepovedana romanca, saj prihajata iz različnih kast. Njuna srečanja se zato odvijajo v zavetju temne sence noči. Dogodki pa se zapletejo, ko na obisk pride sestrična Sophie Mol in v nesreči utone. Za nesrečo sta pravzaprav kriva dvojčka, saj je bilo prečkanje reke s čolnom njuna ideja, a sorodniki in oblasti okrivijo Velutho, nedotakljivega, mu podtaknejo obtožbo ugrabitve in posilstva ter ga do smrti pretepejo. Ammo starši izženejo in obubožanega Estha pošlje živeti k biološkemu očetu, sama pa kmalu umre. Rahel odide v Ameriko, od koder se pri enaintridesetih po propadlem zakonu in neuspeli karieri vrne, da bi srečala svojega brata. Očitno je, da v vseh ločenih letih nihče od njiju ni našel nikogar, ki bi ju razumel bolje, kot sta se onadva. Končno spet združeni duši se v obupu in trpljenju združita tudi telesno.
Roman se dotika socialnih vprašanj, kot so kastni sistem, komunistično gibanje v Kerali, krivičnost državnega aparata, sirsko krščanstvo, nasilje v družini, incest, pedofilija in prepovedana ljubezen. Ravno zaradi tabujev, ki jih knjiga razpira na tako subtilen in poetičen način, se te tako zelo dotakne. Moram priznati, da nosim delo v srcu kot eno najbolj pretresljivih in najbolj ganljivih, kar sem jih prebrala. Je zgodba o ljubezni, ki glavno gonilo vseh likov, a je ne morejo izživeti, in se ves čas dotika izgube, smrti in žalosti. In je zgodba o zakonih, ki nalagajo, koga, kako in koliko ljubiti.
V zadnjem letu se mi je najbolj vtisnil v spomin pisatelj Arvind Adiga. Rodil se je leta 1974 v Madrasu, študiral na univerzi v Oxfordu in Kolumbiji, zdaj pa živi v Indiji. Leta 2008 je prejel nagrado Man Booker Prize za svoj prvi roman Beli tiger, slovenski prevod je na moje veliko veselje izšel pred kratkim.
Beli tiger skozi črni humor prikaže družbeno in socialno stanje sodobne Indije. Glavna tema romana je kontrast med porastom sodobne globalne ekonomije in položajem delavskega sloja, ki še vedno ostaja v kruti revščini.
Zgodbi sledimo skozi oči dečka Balrama iz male vasice v Biharju, najrevnejši državi v Indiji. Balram zaradi revščine svoje družine ne more dokončati šole, zaradi vpetosti v kruti kastni sistem indijskega podeželja pa tudi nima nobene možnosti za uspeh in pobeg iz družinske situacije. Kljub temu se Balram ne vda v svojo usodo. Nauči se voziti avto ter se z nekaj sreče zaposli pri sinu lokalnega mogotca kot osebni šofer. Pot ga pripelje v Delhi, kjer se spoznava s svojim položajem, z življenjem indijskih bogatašev, z dejstvom, da kljub temu, da je njegova služba dobro plačana in da je v svoji vasi postal cenjen gospod, še vedno spi med ščurki v kleti brez oken in da mora preživljati celotno izkoriščevalsko sorodstvo. Sprevidi, da v očeh svojega gospodarja kljub visoki izobrazbi in pravičnosti še vedno ni enakopraven, ni oseba, ampak nepismeni divjak, ki ne ve, da je praskanje po dimljah nevljudno.
V ključnem momentu zgodbe Balram spozna, da trenutna situacija ne pelje nikamor, zato naredi radikalno potezo – ubije svojega gospodarja (kljub temu da je bil to edini človek, ki mu je bil vsaj malo naklonjen), mu ukrade denar in zbeži v Bangalore, kjer odpre prevozno podjetje in obogati. Cena za to so bila življenja sedemnajstih članov njegove družine, ki so bili pobiti v maščevanju za njegovo dejanje. Balram se je tega dobro zavedal, vendar je bila to edina pot, da je prišel iz Teme, kot je imenoval nerazvito indijsko podeželje, v Svetlobo, sodobna mesta z možnostjo za uspeh.
Knjiga je napisana zelo tekoče, prebrala sem jo na mah, hkrati pa me je zelo pretresla. Zazdelo se mi je, da sem začela šele prek te knjige razumevati razslojenost indijske družbe, njeno socialno determiniranost in neprehodnost, nerazvitost podeželja, usode različnih ljudi. Adiga je v lahkotnem slogu opisal temno plat Indije, ki jo je treba poznati, ko se učiš o tem živopisnem kolažu najlepšega in najhujšega, o tej deželi nasprotij.
Between the Assassinations je Adigova druga knjiga. Gre za zbirko kratkih zgodb, postavljenih v obdobje med atentatom na Indiro Gandi leta 1984 in atentatom na njenega sina Radživa Gandija leta 1991. Oba sta bila, drug za drugim, predsednika vlade.
Vse zgodbe v knjigi se odvijajo v izmišljenem južnoindijskem mestu Kittur. Vsako od poglavij ima svojega junaka, a določena imena oseb in krajev se ponavljajo prek cele knjige. Adiga se ponovno dotika tem, kot so družbeni razredi, kaste in religija. Knjiga je še en pretresljiv vpogled v indijsko socialno shemo, hkrati pa nas pritegne z vedno novimi liki in njihovimi usodami.
Vikram Chandra je naslednji pisatelj nove generacije, ki me je navdušil. Rojen v Čenaju leta 1961 se je že s svojim prvim romanom Red Earth and Pouring Rain zapisal med najobetavnejše pisce sodobne Indije.
Red Earth and Pouring Rain je pripoved o pripovedovanju. Zgodba se začne v malem indijskem mestecu, kjer Abhay, ki se je vrnil s študija v Ameriki, zaradi uničenih kavbojk v maščevanju ustreli opičjaka, ki ga je njegova družina posvojila kot hišnega ljubljenčka. Opičjak preživi, in ko se zbudi iz kome, se v njem prebudi tudi spomin na njegovo prejšnje življenje, ko je bival kot pesnik Sanjay. S svojo okolico začne komunicirati tako, da svoje misli na starem pisalnem stroju zapisuje na list. Toda Jama, bog smrti, vseeno zahteva svoj davek. Sanjay lahko živi samo, če vsak dan dve uri pripoveduje zgodbo, ne da bi se njegova publika dolgočasila. S pripovedjo si lahko kupuje dan za dnem. Za razsodnika prideta še Ganeš, bog s slonjo glavo, in pa Hanuman, opičji bog, občinstvo pa sestavljajo lokalni prebivalci, ki se zbirajo v vedno večjem številu, večerne pripovedi postanejo namreč prava atrakcija.
Sanjay pripoveduje, oziroma bolje rečeno, tipka zgodbo, v kateri nekdo pripoveduje drugo zgodbo, pa v tej nekdo spet drugo. Osrednja pripoved se odvija v Indiji v letih od 1750 do 1900, v času, ko se Angleži iz trgovcev in misijonarjev prelevijo v kolonizatorje. Napisana je zelo pravljično, v stilu herojskih epov, orientalskih pravljic in zgodb o čudežih in ljubezenskem hrepenenju, a hkrati prek romantičnih podob spoznamo zgodovino angleškega imperializma, indijske običaje, kot je sati, kastni sistem in pravzaprav celostno politično podobo takratnega sveta.
Ker se Sanjay vsak večer utrudi od tipkanja, še preden zapolni določeni čas dveh ur, pripoved nadaljuje Abhay. Njegova zgodba je popolnoma drugačna. Življenje mladega študenta v Ameriki se namreč vrti okoli deklet, prijateljev, zabav, drog in alkohola.
Oba pripovedovalca se po svojem stilu zelo razlikujeta, kar ustvarja v knjigi poseben kontrast in jo hkrati reši pred dolgočasnostjo, saj je, roko na srce, zelo dolga, morda celo malo predolga. Toda zaradi subtilnosti, s katero te vodi od dvorov poezije in nadzemskih kurtizan do temačnih mladinskih klubov, je kljub vsemu prava bralna poslastica.
Kiran Desai je še ena indijska pisateljica, ki je prejela Bookerjevo nagrado. Rojena je bila leta 1971 v New Delhiju, zdaj pa živi v Združenih državah Amerike.
Dediščina izgube je njeno najslavnejše delo, zanj je bila nagrajena in s slovenskih prevodom predstavljena tudi našim bralcem. Zgodba je postavljena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja in je zgrajena okoli dveh junakov, Bijuja in Sai. Biju je imigrant v Ameriki, Sai pa je sirota, ki s svojim dedkom živi v Darjeelingu ob vznožju Himalaje. V pripovedi se spoznamo z notranjimi konflikti, ki se porajajo v muslimanskih in budističnih skupnostih, ter hkrati občutimo travmatično interakcijo preteklosti s sodobnostjo. Ena izmed glavnih tem je namreč boj za ohranjanje osebne in kulturne identitete v času postkolonializma.
Hullabaloo in the Guava Orchard je pisateljičina prva knjiga, za katero je bila prav tako nagrajena, in sicer z nagrado Betty Trask. Zgodba se odvija v indijski vasici Shahkot v državi Pundžab, in govori o Sampathu Chawli, zdolgočasenem fantu, ki dela na poštnem uradu, a večino časa lenobno presanjari ob pitju čaja in se na vse načine otepa odgovornosti, ki jih prinaša odraslo življenje. Vsi ga imajo za zgubo, le njegova babica verjame vanj: »Svet je vendar okrogel. Tudi če se zdi, da gre Sampath navzdol, bo še vedno prišel naokoli – na samem vrhu sveta.« Nihče ji seveda ne verjame, a zgodi se prav to. Lepega dne Sampath zbeži od doma, a ker nima nobene ideje, kam bi sam s seboj, zleze na drevo guave in tam obsedi. Kmalu ga najdejo sorodniki in sovaščani ter ga rotijo, naj pride domov, a tu pride do nenavadnega preobrata. Sampath namreč pozna mnoge govorice in druge osebne zadeve prebivalcev Shahkota, saj se je med svojim službovanjem na pošti velikokrat kratkočasil s prebiranjem razglednic, ki so jih ljudje pošiljali ali prejemali. Množice pod drevesom se želi znebiti tako, da začne naglas govoriti o njihovih skrivnostih, a doseže ravno nasprotno. Vsi v njem prepoznajo svetega moža, jasnovidnega preroka, in ga začnejo po božje častiti. Kmalu zbiranja pod Sampathovim drevesom prerastejo v pravi kult, njegovi starši pa se z nastalim verskim turizmom spretno okoristijo. Pripoved je polna situacijske in značajske komike ter je hkrati satira na vraževerje indijskega podeželja in na izkoriščanje le-tega s strani verskih zaslužkarjev.
Gita Mehta je leta 1943 rojena pisateljica, katere življenje je razpeto med Indijo, Anglijo in Združenimi državami Amerike. Ravno njen notranji vpogled in razumevanje tako Vzhoda kot Zahoda je omogočil nastanek zanimivega dela z naslovom Karma Cola. V njem se avtorica dotika časov na koncu šestdesetih let 20. stoletja, ko so nezadovoljni mladi srednjega razreda zahodnega sveta v Indiji odkrili svojo sanjsko deželo. Množice hipijev so v iskanju duhovnosti in svobode drvele na obale Goe, kjer so pod palmami ob čudovitih sončnih zahodih podoživljali izgubljeni stik s svojo dušo. Razvil se je duhovni oziroma new age turizem, guruji za zahodnjake so vznikali kot gobe po dežju, med obojimi, tako guruji kot hipiji, pa se je našlo seveda nemalo oportunistov, ki so nastalo situacijo dobro izkoriščali. Mehta zelo pronicljivo opaža proces komercializacije starodavne kulture, prodajanja duhovne tradicije tistim, ki je ne razumejo. V zabavne, a hkrati cinične zgodbe vplete najrazličnejše spiritualne učitelje, izgubljene duše Zahoda, čudeže, tantrični seks, droge in vse, kar spada zraven. Veliko knjig je, ki opisujejo interakcijo z Indijo z zahodnjaške plati, Karma Cola pa je ena redkih, ki govori o tem, kako je Indija v šestdesetih doživela zahodnjake.
V knjigi A River Sutra se avtorica v nasprotju s svojimi prejšnjimi deli, ki opisujejo srečanja med Vzhodom in Zahodom, ukvarja samo z indijsko tematiko. Zbirko najrazličnejših zgodb položi v naročje Narmadi, eni najsvetejših rek hinduizma. Skupni povezovalec pripovedi je upokojeni uradnik iz Bombaja, ki v imenu duhovnega umika iz aktivnega življenja, namesto da bi postal sadhu, prevzame službo upravnika romarskega zatočišča ob Narmadi. Tam se sreča z najrazličnejšimi ljudmi in njihovimi življenjskimi usodami, ki čudovito orišejo indijsko kulturo, zgodovino in religijo. Bogataš, ki je postal jainistični menih in se odrekel vsemu imetju. Slepi deček s čudežnim glasom, ki mu ljubosumni mogotec prereže vrat. Uročeni fant, ki se je vdajal alkoholu in čarom skrivnostne ženske, ki ga je obiskovala ponoči. Grdo dekle, ki v študiju glasbe odkrije svojo lepoto in svojo ljubezen, ta pa ji na koncu vseeno stre srce. Puščavnik, ki je iz bordela rešil majhno punčko in jo vzel za svojo učenko. Mati, ki išče izgubljeno hčer, a ko jo najde, ugotovi, da se je ta v letih ujetništva zaljubila v svojega ugrabitelja. Osebe teh in še mnogih drugih zgodb se stekajo k Narmadi, da bi v njej poiskale svoje odrešenje.
Knjiga je napisana v zelo otožnem tonu, a ravno ta bralca zaziblje v počasni ritem rečnega toka, ki teče v lepoti brezčasnosti ne glede na kruta življenja, katerih madeže poskušajo romarji sprati iz svojih duš na njenih bregovih.
Amitav Ghosh je pisatelj, rojen leta 1956. Odraščal je v Indiji, v Bangladešu in Šrilanki, študijska pot pa ga je zanesla tudi v Anglijo in Egipt. Trenutno živi v New Yorku. Njegova knjiga The Glass Palace je zgodovinski roman, ki se dogaja v Indiji, Maleziji in Burmi. Gre za družinsko sago, ki se razpenja vse od padca burmanske dinastije Konbaung leta 1885 prek dogodkov prve in druge svetovne vojne pa vse do današnjih časov.
Osrednji lik, Rajkumar, je indijska sirota v Burmi, ki dela na stojnici s hrano v senci velike palače burmanskega kralja. Na dan, ko Angleži izženejo kraljevo družino, Rajkumar zagleda Dolly, majhno dvorno varuško, v katero se takoj zaljubi. Toda kraljica Supayalat, sicer znana po svoji okrutnosti in spletkarskih umorih, vzame Dolly s seboj, da bo skrbela za njene otroke v izgnanstvu v Indiji.
Zgodba Rajkumarja in Dolly se vrsto let odvija ločeno, on v Burmi postane uspešen podjetnik, ona padlemu kralju in njegovi družini pomaga ustvariti nov dom v malem obmorskem mestecu severno od Goe. Toda Rajkumar na Dolly ni pozabil in s pomočjo poslovnih zvez in poznanstev jo končno najde ter po nekaj zapletih in truda prepriča, da se vrne v Burmo kot njegova žena.
Pripoved se nadaljuje prek usod njunih otrok in vnukov, ki jih zgodovinski razvoj popelje v krute vrtince svetovnih vojn in gospodarskih sprememb ob vstopu Jugovzhodne Azije v sodobnost.
R. K. Narayan je avtor malo starejše generacije. Rodil se je leta 1906 in umrl leta 2001. Večina njegovih literarnih del je postavljenih v namišljeno indijsko mesto Malgudi, predelal pa je tudi najpomembnejša dela indijske klasike, kot sta Ramajana in Mahabharata.
A Tiger for Malgudi govori o tigru Raju, ki živi svobodno življenje v džungli in skrbi za svojo družino. Nekega dne pa ga ob vrnitvi z lova čaka neprijetno presenečenje: lovci so pobili njegove mladiče in njihovo mamo. V maščevanju tiger napade črede okoliških vasi, a ga pri tem ujamejo divji lovci in prodajo v cirkus. Tam pride v šolo cirkuškega upravitelja, ki ga s pomočjo stradanja in mučenja uči cirkuških trikov in akrobacij. Raja nekaj časa dokaj pohlevno živi v ujetništvu, nato pa se v njem na lepem prebudijo divji nagoni in svojega mučitelja ubije ter zbeži. Tokrat se prepusti prostovoljnemu ujetništvu – pridruži se staremu puščavniku, ki postane njegov guru. Skupaj zapustita Malgudi ter se vrneta v gore, kjer v poglobljenih filozofskih debatah preživljata mirne dni, vse dokler Raja od starosti ne umre.
Anita Nair je pisateljica, rojena v Kerali. Slovenski bralec jo je imel možnost spoznati prek prevoda njene knjige Ženski kupe.
Petinštiridesetletna Akhila je davčna uradnica, ki je v življenju vse prej kot pa oseba, ki bi znala ugoditi sama sebi. Hči, sestra, teta, uslužbenka. Vpeta v stroga pravila svojega brahminskega rodu je soočena še s stigmo samskosti, kar je za indijsko žensko še vedno nekaj skorajda nezaslišanega. Toda nekega dne si kupi karto za vlak. Enosmerno. V iskanju smisla svojega življenja se odpravi na potovanje v obmorsko mestece Kanyakumari. Sama. Kupe si deli še s petimi drugimi ženskami, ki ji, ena za drugo, v intimnem vzdušju ženskega kroga, zaupajo svoje zgodbe o ljubezni, bolečini, boju in zmagoslavju. S svojimi izpovedmi ji pomagajo najti odgovor na njeno najbolj boleče vprašanje: ali je možno živeti polno in srečno tudi brez moškega?
Knjiga ponuja polno zanimivih pripetljajev, ki prikazujejo življenje žensk v sodobni Indiji, njihovo vpetost v družbo, družino in najintimnejše odnose. Lahko rečem, da je knjiga obarvana zelo feministično, saj se Akhiline sopotnice izkažejo za prikrite zmagovalke, svoje usode krojijo znotraj danih okvirov, brez očitnega upora, a znajo vodo elegantno speljati na svoj mlin, kar nas prisili v prevrednotenje naših stereotipov o diskriminiranih in zatiranih Indijkah.
Predstavljenih je bilo zgolj nekaj pisateljev, ki so v zadnjih desetletjih zaznamovali nebo indijske književnosti. Priporočam v branje. Vsem, ki cenijo lepo besedo. Vsem, ki gojijo ljubezen do Indije, te mogočne dežele, ki s svojimi nasprotji pomeni nepresahljiv vir navdiha, tako umetniku kot tudi bralcu.
Zana Fabjan Blažič