SOS, sprejemanje, osvobajanje, sobivanje

Dragi prijatelj, prijateljica.

To, kar najbolj pogrešam pri sebi, v družbi in nenazadnje tudi pri danes prevladujoči “duhovnosti” je vsakdanjost, preprostost in naravnost, česar po mojem mnenju na vseh nivojih močno primanjkuje. Zato sem se odločil “ustanoviti” nekakšno neformalno in odprto interesno skupnost v duhu “sprejemanja, osvobajanja in sobivanja”, kjer je dobrodošel vsakdo, ki želi resnično videti, vedeti in v skladu s tem živeti. Ne vem, kako se bo zadeva razvila, gotovo pa brez takšnega in drugačnega vlaganja, strpnosti in povezovanja ne bo šlo. Seveda pa se moramo pred tem najprej odpovedati vsak svojemu “vrtičku” in početju nekaterih stvari zgolj zato, ker so nam všeč in da bi se dobro počutili ali pa iskali neka “posebna” doživetja. Tu ni prostora za nikakršno avtoriteto ali nadvlado kogarkoli nad komerkoli, naučena znanja in sisteme, temveč čisto preprosto “zdravo pamet”, ki temelji na zgolj lastni izkušnji.

Tukaj nisi deležen/a nikakršnega učenja oziroma poučevanja, vsaj v klasičnem smislu ne. Prav tako ne dobiš nikakršnega potrdila, spričevala ali certifikata, saj so tu učenje, učitelj in učenec eno, zato tudi ni nikogar, ki bi ga lahko izdal ali prejel. Ničesar ni naprodaj in ničesar ni moč kupiti. Edino kar šteje in je resnično, je tvoja neposredna izkušnja tega enega trenutka življenja, ki te skozi dih in utrip srca vodi do naslednjega in naslednjega in naslednjega… Ali mu slediš ali ne, je zgolj in popolnoma tvoja lastna odločitev in izbira.

Iskrena duhovnost, vsakršno resno zdravljenje, širjenje zavedanja in odkrivanje resnice je gotovo lahko način življenja in služenja svetu. Nikakor pa to ne more biti posel oziroma sredstvo za preživljanje v tem svetu, sicer hitro postane povsem običajno služenje denarja in samo sebi namen. Vendar pa razpuščenost in zastonjskost tudi nista rešitev, saj ne vzbujata hvaležnosti, vzajemnosti in odgovornosti. Da lahko takšna skupnost živi, sta neka minimalna interes in udeležba gotovo potrebna, prav tako prispevki, četudi so simbolični, naprošeni ali popolnoma prostovoljni.

Skupnost tudi ni nikakršna sekta in četudi se kdaj zgodi, v nobenem smislu ni namenjena pametovanju ali širjenju absolutne in enoznačne “resnice” niti kritiziranju ali uporu proti ustaljenim družbenim ter osebnim normam in prepričanjem. Je zgolj izraz zdravega dvoma in radovednosti ter poizkus nekakšnega raziskovanja in preizkušanja takšnih ali drugačnih, novodobnih kakor tudi trdno zasidranih in generacije preživetih rutin, idej in dogm ter spodbuda za nekakšen “sokratovski” drobnogled in vnovično presejanje v smislu resničnega in neresničnega, smiselnega in nesmiselnega, zdravega in nezdravega… V prvi vrsti pri samemu sebi, kar se prej ali slej odraža tudi širše, gotovo pa so lastne izkušnje najdragocenejše.

Ali kakor pravi Hafis:

“Vsi smo prišli na pravi kraj. Vsi sedimo v Božji učilnici.”
“Zdaj je edina stvar, ki nam je preostala, dragi moji, da za nekaj časa nehamo pljuvati naokoli.”

Boštjan