|
TRENUTEK Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti,
tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti,
naskrivaj;
tako v duši lep trenutek zbeži
in ne vemo, kam, kje se zbudi
še kedaj.
|
|
 OGLEDALO
Glej, na deblu
popje se odpira:
zeleno, bolj živó od trave,
ki srce se v njem spočije:
mrtvo že se mi je zdelo,
sklonjeno nad bregom.
Vse se zdi mi en sam čudež,
kaplja vôde oblaka sem,
ki v jarkih še bolj sinje
odseva zdaj svoj kos neba,
zeleno, ki prebija skorjo
in ki ga to noč še ni bilò.
Cankarjeva založba, Ljubljana, 1975
|
|
Metulji! O čem
neki sanjajo, ko v snu
širijo krila!
Čijo-ni
haiku
Mala antologija japonske lirike,Ljubljana, 1975
Prevod:Mart Ogen
|
|
Prevedla Vlasta Pecheiner
Mladinska knjiga, Ljubljana, 1970
Doseže mir le ta, ki vanj vse želje
utonejo tako, kot reke v morje,
ki mirno je na dnu,čeprav se polni.
Kdor poln želja je, brez miru ostane.
II/70
|
|
FONTANA IN VODNI CUREK
Fontana:
Zakaj te hrepenenje proč od mene
iz mojega naročja kvišku žene?
Čemu zapuščaš samo me, čemu
prostosti si želiš, in da te tuje
roke zajemajo, da se daruje
tvoj nepokojni vzgon in se razmeče
razdrobljen ves za seme sile večje?
Vodni curek:
V prostost višin me kličejo podnevi
požarov sončni magični odsevi,
v višave vabijo me v mirni noči
zvezda in lune žarki migljajoči.
V najvišjem vzponu, ko mi moč pojema,
pa vzrem pod sabo v tvojega objema
okrožju:sonca luč in vence zvezd.
Kar sem iskal pod nebom: vsa prelest
in sij zlata, žar mavričnih menjav,
razliti so čez tvojih vod gladino.
In v hrepenečem loku se z višav
pokojno vračam v tvojo globočino.
Eros Tanatos, Državna založba Slovenije, 1972
|
SPEVI
Isti tok življenja, ki se pretaka skoz moje žile noč in dan, se pretaka skoz svet in pleše v ritmičnih merah.
To je isto življenje, ki brsti radostno skoz zemski prah v neštetih travnih steblih in vrši v razburkanih valovih listov in cvetov.
To je isto življenje, ki se ziba v morski zibelki rojstva in smrti, odliva in priliva.
Čutim, da mi udje zažarijo, ko se jih dotika ta svet življenja. In moj ponos se poraja iz utripanja vekov, ki v tem hipu plešejo v moji krvi.
Gitandžali-Žrtveni spevi
Prevedel Alojz Gradnik
Mladinska knjiga, 1958
|
MUSÉE DES BEAUX ARTS
O trpljenju se stari mojstri nikoli
niso motili: kako dobro so razumeli
njegov človeški položaj; kako obstaja,
medtem ko kdo drug jé, odpira okno ali gre zgolj
brezbrižno mimo;
kako mora, ko stari tako spoštljivo,
hrepeneče čakajo
čudežno rojstvo, vselej obstajati
otrok, ki mu ni posebno do tega in se drsa
na ribniku ob robu gozda;
nikoli niso pozabili,
da mora celo strašno mučeništvo svojo pot
v nekem kotu, na nekem umazanem kraju,
kjer psi živijo svoje pasje življenje in si rabljev konj
drgne nedolžno zadnjico ob drevo.
Vzemimo Brueghlovega Ikara: kako se vse čisto lagodno
odvrača od nesreče; orač je morda
slišal pljusk, izgubljeni krik,
a zanj ta neuspeh ni bil pomemben; sonce je sijalo,
kot je moralo, na bele noge, izginjajoče v zeleni
vodi; in potratno lepa ladja, ki je gotovo opazila
nekaj osupljivega, dečka, padajočega z neba,
je bila nekam namenjena in je mirno plula dalje.
Prevedel Jure Potokar
|
Zakladi dušeAlpha center, Ljubljana, 2004 Izbral in prevedel Žiga Valetič Obstajata dve vrsti inteligence. Ena je takšna, kot jo ob učenju v šoli- od svojih učiteljev in knjig- prejme otrok, ko si stvari skuša zapomniti na pamet. Tvoja inteligenca je morda večja od inteligence drugih ljudi, toda vse to znanje zate predstavlja veliko breme. Z iskanjem takšnega znanja si polno zaposlen, kot nepopisan list, ki že daleč presega nepopisanost. Druga vrsta inteligence je vrelec iz duše-Božji dar. Ko voda te Božje vednosti priteče iz prsi, se ne umaže in ne onesnaži. In če ne bi mogla prodreti ven, ne bi bilo nobene škode. Iz domovanja srca namreč neprestano odteka. Pridobljena inteligentnost pa je kakor napeljava, ki od zunaj-z ulice-vodi v hišo. Če se cevovod zamaši, bo hiša ostala brez vode. Zato poišči notranji izvir. |
TO SO NAJTIŠJE POKRAJINE To so najtišje pokrajine duše v senci zelenih kostanjev v mirni kraški dolini. Tvoje srce tako samo postaja, svet se oddalja,tišina obdaja tvoj molk sredi poljá. Vrhovi kostanjev šumijo, drevje z drevesi se pogovarja in pred samoto, ki te očara, ko se uzreš v sobani duše, prek vrhov še zadnji zvoki sveta drsijo preko polja. Srečko Kosovel, Zbrano delo, Pesmi, DZS, 1964 |
|
PESMI
Od vseh strani se čutenje vzdiguje,
Spominjaj se! mi pravi vsaka stvar.
In dan, ko mimo njega šli smo tuje,
Razkrije se v prihodnosti kot dar.
Kdo šteje naš pridelek? Kdo nas seli
Iz starega preteklega sveta?
Kaj sploh od pomnjenja smo doživeli,
kot da se eno v drugem prepozna?
Kot da brezčutno se ob nas ogreje?
O hiša, trata, o večerna luč,
nenadoma prestopiš naše meje,
od nas objeta, nas objemajoč.
Skozi vsa bitja se en prostor toči:
Vseganotranjost. Ptice letajo
molče skoz nas. O jaz, ki rasti hočem,
pogledam ven in v meni je drevo.
Skrbim in zidam, hiša stopi vame.
Varujem se in varnost v meni spi.
Ljubimec sem: in se nasloni name
lepota stvarstva, da se izihti.
Pesmi, prevedel Kajetan Kovič, Cankarjeva založba,
Ljubljana, 2005
|
|
