Joga portal - joga, meditacija in zdrav način življenja.

Simona Krebs, dipl. m. s., učiteljica in vaditeljica joge smeha, gibberish terapevtka
Direktorica Mednarodnega inštituta za smeh

Smeh je prirojeno vedenje ljudi, vendar gena za smeh nimamo. Znanstveniki pa so ugotovili, da imamo gen za srečo, ki je odgovoren za prenos serotonina in ki ga lahko aktiviramo s smehom. Smeh je torej tudi čudežno stikalo, s katerim lahko vklopimo svoj gen za srečo. Orodje za dobro počutje imamo torej v svojih rokah. O smehu je po svetu narejenih veliko raziskav.Omenili bomo le nekatere, ki vas bodo morda prepričale, kako koristno se je smejati.

Varanasi. Mesto luči. Mesto, v katero sem se nehote zaljubila in ga vzela za svoje. Postala njegova. Kako se je to zgodilo, ne vem. Zakaj, prav tako ne. A vem, da mi srce bije hitreje, ko stopam po njegovih ozkih ulicah, da mi lica zardijo, ko se iz gneče stare tržnice prebijem do stopnic, ki vodijo k reki in ugledam Ganges. Ali v tem kraju najdem mir, razsvetljenje, mokšo, tako kot mnogi iskalci, ki se že tisočletja zgrinjajo v to najsvetejše hindujsko mesto v iskanju odrešitve? Niti ne. A kljub temu verjamem zapisu, ki sem ga pred dnevi odkrila v neki knjigi, da je že samo spati v Varanasiju učinkovitejše od prakticiranja joge kjerkoli drugje.

O študiju vedante v prašnem mestecu južne Indije

Na letošnjem potovanju po Indiji sem se odločila obiskati nekaj prijateljev, ki jih že dolgo nisem videla. Ena izmed njih je bila angležinja Fiona, ki sem jo spoznala med svojim prvim bivanjem v ašramu Prashanti Kutiram leta 2007. Skupaj sva opravljali tečaj za učitelje joge in si delili sobo. Fiona me je že nekaj časa vabila v Tiruvannamalai, malo, na prvi pogled nesimpatično mestece v Tamil Naduju na jugu Indije, kjer naj bi to zimo poučevala jogo. Zaupala mi je, da je spoznala čudovitega učitelja Vedante, ene izmed smeri indijskih filozofij, v katero poglobljen študij se je posledično vrgla.

Septembra so se široko odprla vrata jogijskih studiev, telovadnic, začenja se nov semester organizirane vadbe joge in mnogi z veseljem pričakujemo nadaljevanje svojih tečajev, ponovno druženje na poti joge v krogu svojih znancev, srečanje s svojimi učitelji, poglabljanje znanja in odkrivanje novih in novih globin tega prastarega izročila.

Če bi živeli čustveno in psihološko popolnoma uravnoteženo, bi bilo naše energijsko polje (avra) podobno mirni reki, ki teče skladno in enakomerno. Travme in druge neprijetne izkušnje, ki jih doživljamo od najzgodnejšega otroštva, delujejo kot velike skale, ki so padle v mirni tok reke in ustvarjajo vrtince, kjer se energijski pritisk zveča ali zmanjša. Človekovo življenje ne teče več kot mirna reka, temveč se vrtinči, gosti in redči, človek pa se muči in trpi. Takšno neravnotežje je podlaga neželenih stanj v človeku: občutimo čustvene in mentalne blokade, na dogodke in ljudi se odzivamo drugače, kot bi si želeli, doživljamo strahove in fobije, najrazličnejše odvisnosti, alergije in fizične bolečine, imamo slabo samopodobo, se težko koncentriramo pri učenju … Skratka, srečujemo se z negativnimi psihološkimi stanji, ki verjetno niso tuja nobenemu izmed nas.

Namenjeno je  našim in Swamijevim študentom, možne pa so tudi izjeme. Pomembno je predvsem to, da ima skupina približno iste interese.

LETOŠNJE POTOVANJE V INDIJO 17. februarja -  6.marca.

Kadar me pot zanese v romantični Pariz, rada odkrivam kotičke, ki so malce nenavadni v naših predstavah o tem večnem mestu. V osrčju petega okrožja, blizu bulvarja Svetega Mihaela (Boul.St.Michel) in katedrale Notre Dame je v ulici Rue St. Jacques oaza miru in tihe dejavnosti različnih vrst joge in blago-dušnosti nasploh. RASA YOGA RIVE GAUCHE je joga center (www.rasa-yogarivegauche.com), v katerem se od sedme ure zjutraj vrstijo najrazličnejše prakse.

Joga kot filozofski sistem ima temelje v etiki in psihologiji, in sicer v mnogo širšem  pojmovanju od tega, kar zajema sodobna psihologija kot veda. Glavno vprašanje pa je, kako jogijska načela prenesti v naše vsakdanje življenje, onkraj vrat jogijskega studia, ko jih zapremo za sabo, izven našega prostorčka s podlogo, na kateri se harmonično in umirjeno sami s sabo prepuščamo hatha jogi. Življenje po načelih jam in nijam, kot osnovno izhodišče za vsakega, ki se resno posveti jogi, postane resničen izziv takrat, ko jih vključimo v svoje življenje, medsebojne odnose; še posebej takrat, ko postanemo starši ali smo vzgojitelji tudi na poklicni poti.

Najprej naj povem, kako sem hvaležna prijateljici Miri, ki me je pred dobrim desetletjem pripeljala na prvo uro joge. Dolgo mi je prigovarjala, saj je poznala moj nemir, občutek neudobja v lastnem telesu, stres in nezadovoljstvo. Kako tudi ne bi? V najinih prijateljskih pogovorih sem jo zasipala s svojimi težavami. Njeni pobudi sem se dolgo upirala, z vsemi mogočimi izgovori. Če sedaj pomislim, se jih niti ne spominjam natančno, eden od mojih priljubljenih izgovorov je bil tudi ta, da sem individualistka, da ne maram skupinske vadbe. Danes vem, da me je bilo preprosto strah.
Po več kot desetih letih neprekinjenega obiskovanja skupinske vadbe in počasi rastoče potrebe po vsakodnevni domači praksi lahko rečem, da se je moje življenje z jogo spremenilo. In naj se sliši še tako naivno osladno: na bolje.

Toliko je bilo že napisanega o vzgoji, da se mi, priznam, kar malo upira ponovno odpirati to temo. Poleg tega sem človek, ki ne dam veliko na besede, ampak mi več pomenijo dejanja. Vendar pa je tudi res, da rada preberem in prisluhnem tistim, za katere imam občutek, da se lahko iz njihove izkušnje kaj naučim in da mi to lahko pomaga postati boljša učiteljica in navsezadnje tudi boljši človek. Pa se nikakor ne slepim, da bi kdorkoli lahko zaradi tega branja postal boljši človek. Rada bi le delila z vami svojo izkušnjo, ki je korenito spremenila moj pogled na vzgojo in na življenje. Če vas ne zanima zanimiva, a zelo subjektivna izkušnja neke učiteljice, potem lahko zaprete datoteko ali odložite list in počnete kaj drugega. Sem pa prepričana o tem da – ne glede na to, ali bom znala dovolj dobro opisati to svojo izkušnjo ali ne – bi bil vsak učitelj, oče ali mati zelo presenečen nad tem, kar sem sama videla.

MANCA  KOŠIR: Ne vem, kdaj je bilo to, a gotovo pred več kot desetimi leti, ko sem povabila prijateljico (morda pa je ona mene?), da greva na tečaj joge. K pravi Indijki v Tara Yoga Center. Ko sem jo prvič videla, to lepo žensko z imenom Swami Vishwashakti Sarasvati, sem občutila njeno moč, strogost do učencev, doslednost, disciplino, kar imajo ljudje z visoko stopnjo zavedanja. In z nezmotljivim občutkom poslanstva. Njeno je učiti jogo po starodavni indijski metodi Biharske šole. In pri tem imeti tudi tako trde učence, kot je moja malenkost.

TINA KOŠIR: Pri meni se je vse začelo – s knjigo. Bilo je nekega klavrnega dne pred kakšnimi devetimi leti. Stara sem bila osemnajst let, imela sem zoprno angino in zmanjkalo mi je čtiva. Pa sem zavila v sosednjo sobo in brskala po maminih policah – medtem ko sem z ene prenatrpanih polic poskušala izvleči neki roman, mi je s police višje mimo glave poletela zajetna knjiga in s treskom pristala na tleh … Bila je Integralna joga velikega indijskega filozofa in mistika Šri Aurobinde. Vzela sem jo v roke in s prve strani je vame zasijal stavek: »Vse življenje je joga.« Knjigo sem odložila nekaj dni pozneje. Prebrala sem jo na dušek. Vmes sem malo spala, kdaj pa kdaj kaj pojedla, sicer pa brala, brala, brala. To je knjiga, ki mi je spremenila življenje.

Dve krhki in zanimivi ženski sta se pojavili na začetnem tečaju hatha joge. S seboj sta pripeljali tudi Petrinega fanta, ki je junaško vztrajal in ju podpiral, dokler ni bil zaradi nove službe prisiljen jogo opustiti. Kup zdravstvenih težav je pri obeh,  izžarevata pa dobro voljo in odprtost, ki sta nalezljivi,  pripravljenost na nove izzive in imata dobro zavedanje telesa.

Mira pripoveduje:
Moje prvo srečanje z jogo je prineslo spoznanje, da me čaka »vseživljensko« učenje. Všeč mi je  tudi način, kako nas učiteljica seznanja z vajami in nas opozarja, na kaj moramo biti pozorni, oziroma,  kako naj prisluhnemo svojemu telesu.

Petrina zgodba:
Z besedo joga sem se srečala kar nekajkrat. Vendar me je življenje samo popeljalo do tega, da sem jo z letošnjim letom začela spoznavati tudi od blizu.

Joga v medgeneracijskem dialogu: tokrat predstavljamo dve bodoči učiteljici joge, Gordano in Marušo Selič.

GORDANA: Pred leti mi je splet življenjskih okoliščin oslabil imunski sistem. Zavedela sem se, da je prišel čas za spremembe in da je telesno dogajanje le klic na pomoč. Spoznanje, da me telo poziva, naj ga okrepim tako v fizičnem kot v psihičnem smislu, me je privedlo do joge.
Trenutno se udeležujem izobraževanja za učiteljico joge. Za učiteljsko pot sem se odločila zato, ker sem pripravljena svojo pozitivno izkušnjo joge deliti z drugimi, jim pomagati, da bi tudi oni prišli do lastnih spoznanj, ki bodo seveda drugačna od mojih in od katerih se bom tudi sama kaj naučila. Nenehno učenje mi omogoči osebno rast in me bogati.

MARUŠA: Z jogo me je seznanila moja mami in danes sem ji za to izjemno hvaležna. A priznati moram, da me ob mojem prvem stiku joga ni preveč navdušila.
Danes, po večletni jogijski praksi, joga vedno bolj postaja moj način življenja. Ob stresu in intenzivnosti vsakdana mi omogoča sprostitev, umiritev ter zavedanje sebe in svojega počutja.
Hvaležna sem mami, da me je pripeljala na jogo, hvaležna sem sebi, da sem bila dovolj odprta za nekaj drugačnega, in hvaležna sem svoji učiteljici, ki me vodi in usmerja na moji poti joge. 

Lani sem v Varanasiju v Indiji spoznala Naota, fanta iz Japonske, ki se je tam že tretje leto učil klasičnega indijskega petja. Rekel je, da prakticira nada jogo, jogo zvoka, kar me je seveda takoj zanimalo, saj sem to obliko joge do tedaj poznala samo iz knjig.

Nada joga dobesedno pomeni doseči enost prek zvoka. Gre za starodavno znanost in tehniko osebne transformacije s pomočjo meditacije na zvok, ki je lahko notranji ali pa zunanji. Kadar govorimo o zunanjem zvoku, gre po navadi za tehnike, ki uporabljajo mantre, bhajane in kirtane kot predmete koncentracije, ki nam pomagajo umiriti um.