Lani sem v Varanasiju v Indiji spoznala Naota, fanta iz Japonske, ki se je tam že tretje leto učil klasičnega indijskega petja. Rekel je, da prakticira nada jogo, jogo zvoka, kar me je seveda takoj zanimalo, saj sem to obliko joge do tedaj poznala samo iz knjig.
Nada joga dobesedno pomeni doseči enost prek zvoka. Gre za starodavno znanost in tehniko osebne transformacije s pomočjo meditacije na zvok, ki je lahko notranji ali pa zunanji. Kadar govorimo o zunanjem zvoku, gre po navadi za tehnike, ki uporabljajo mantre, bhajane in kirtane kot predmete koncentracije, ki nam pomagajo umiriti um.
Notranji zvok pa je tisti subtilni glas, ki ga zaslišimo v sebi v dolgih in globokih meditacijah. V tehnikah meditacije tako na zunanji kot na notranji zvok je naš um absorbiran vanj, spojimo se z njim in v občutenju enosti dosežemo transcendenco.
V pogovoru z Naotom sem sprevidela, da je celotna indijska klasična glasba zasnovana kot oblika joge. Veliki mojstri sitarja, table, bansurija ali kakega drugega inštrumenta so cenjeni kot veliki jogiji. Svoji umetnosti so morali posvetiti veliko trde discipline in samoodrekanja, za dosego kakovosti pa jim je moralo uspeti svoj um spojiti z zvokom, z glasbo, kar je pravzaprav najvišji cilj meditacije: preseči dvojnost in se zliti z objektom koncentracije.
Indijska glasba deluje tudi na naše energetske centre. Vsak ton vpliva na določeno čakro, zato prek poslušanja ali izvajanja avtomatsko dosegaš iste učinke, kot jih sicer lahko prek asan in pranajam.
Ko sem spoznala Naota, je bil v zadnjem semestru svojega študija, potem se je vrnil na Japonsko, kamor sem čez nekaj mesecev prišla tudi jaz. Nekajkrat nas je prišel obiskat v Tokio in na lastne oči sem lahko videla, kako je njegova jogijska praksa (na dan vadi po 8 ali 10 ur) dejansko vplivala na njegovo osebnost. Petje je dragoceno zaradi delovanja na grleno čakro, ki upravlja z našo sposobnostjo komunikacije, kreativnosti in samopredstavitve. In Naoto je naravnost neverjeten na tem področju, predvsem zato, ker na prvi pogled daje popolnoma drugačen vtis. Drobni skromni fant z očali, ki bi mu pripisal dve levi roki, je na naših popolnoma brezciljnih pohajkovanjih po tihih predelih tega velikega mesta spoznal toliko ljudi in navezal toliko pomembnih stikov, da se mu z Mihom nisva mogla načuditi. S popolno naravnostjo se je zapletel v pogovor s katerimkoli neznancem, ki nam je po naključju prekrižal pot. In ne samo to, celo zapel je vsakemu, če je naneslo na njegovo glasbeno dejavnost. S peto čakro fant vsekakor nima težav, to je prešinilo moje misli po vsakem našem srečanju.
Včeraj je imel koncert v majhnem lokalu Kirjuša v Šimokitazavi, kamor nas je že nekajkrat odpeljal, da smo za nekaj ur prestopili v drug svet. Mala sobica, polna knjig z newageersko ali hipijsko vsebino, z natakarjem, ki nosi energijo budističnega meniha v gorski kočici in meša indijski masala čaj – popolno prizorišče za koncert, s katerim nam je postregel Naoto. On na tanpuri in še neko dekle na tablah, na tleh preproge, v leseni sobici pa natlačenih petnajst ljudi, srebajočih svoj dišeči zvarek iz začimb. V teh dveh urah nisem bila več v Tokiu, bila sem na mističnem potovanju do Varanasija, do Gangesa, nad katerim se dviga žareče jutranje sonce. Zvok me je potegnil globoko vase, fizično sem ga lahko zaznavala ob celi hrbtenici in občutila, kaj pomeni biti absorbiran v glasbo samo.
Zvrst indijske glasbe, ki jo izvaja Naoto, se imenuje khjal. Gre za sodobno obliko klasične glasbe, pri kateri večji del temelji na improvizaciji. Osnovne preproste melodije tako vsak pevec interpretira drugače. Na koncertu smo lahko slišali kar nekaj rag, za bis pa sta nam odigrala in odpela še eno mojih najljubših bhajan (pobožna pesem) za indijskega boga Šivo, Šiva Šambo (Prinašalec miru).
Veselim se že koncerta, s katerim nam bosta nastopajoča postregla prihodnji teden. Tradicionalne japonske pesmi v indijski preobleki. Že nekaj dni zatem pa se bo Naoto odpravil naprej po svoji neutrudni poti. Pol leta si bo nove izkušnje nabiral v Franciji in močno upam, da na pomlad pride tudi v naše loge ter nas s svojo glasbo popelje v mistično pravljico Vzhoda.
Zana Fabjan Blažič