Luka Novak

Luka Novak

Luka Novak je založnik, pisatelj in prevajalec. Je direktor in solastnik založbe Vale-Novak, prevedel je številne knjige s področja literature, duhovnosti in kulinarike, med drugim Juliana Barnesa, Frédérica Beigbederja, Jamieja Oliverja in Gordona Ramsaya. Leta 2008 je izdal svoj prvi roman Zlati dež ali Kaj hoče moški, lani pa z ženo Valentino kuharsko knjigo Ljubezen skozi želodec. Je tudi koscenarist in sovoditelj istoimenske televizijske oddaje.

Najbolj ga zanima filozofija vsakodnevnega življenja, še posebej povezava hrane in duhovnosti. Živi v Ljubljani z ženo in tremi otroki.


Najprej velik kozarec mlačne vode na tešče, potem pa se vsak moj dan začne najprej s čajnikom. Okrog pol šestih se usedem na kavč in počakam, da zavre voda, nato si naredim blag darjeeling ali pa japonski zeleni čaj. Potem kako uro pišem in malo pred sedmo začutim potrebo po raztegovanju in meditaciji. Včeraj sem nekje prebral, da je igralka Jennifer Aniston zasvojena z jogo. Mogoče sem tudi jaz, ampak morda je to ena najbolj zdravih zasvojenosti, kar jih je. Ne predstavljam si, da bi minil dan brez jutranje joge.

Najprej naredim dihalne vaje. Skozi levo nosnico počasi vdihnem, pri čemer si desno zamašim s palcem. Dih nato zadržim kar nekaj sekund, potem pa hitreje izdihnem skozi desno nosnico. To ponovim kakih desetkrat, če pa imam čez vikend čas, tudi večkrat. Vdihujem globoko in čisto do dna pljuč. Čutim, kako se praznijo postanega zraka prejšnjega dne in polnijo z novim, svežim. Če je vreme kolikor toliko sprejemljivo, odprem okno. Še najraje pa te vaje in jogo delam zunaj, na kakem balkonu ali pa na terasi, sploh najlepše pa je na travniku pred prekmursko ali primorsko hišo. Ali pa v Bohinju, zjutraj, ko se dela dan in za Triglavom vzhaja oranžna gmota svetlobe.
 
Takoj za dihalnimi vajami naredim pozdrav soncu. Ta mi je že kot prirojen, kot dihanje; niti se ne zavedam več, da ga izvajam. Nagonsko se obrnem proti vzhodu ali proti oknu, skozi katero sije sonce, in pozdravljam nov dan. Zraven pijem čaj.

Sledijo tibetanske vaje iz Vrelca mladosti. Knjigo Petra Kelderja sem prevedel že pred dobrimi petnajstimi leti in postala je ena naših najbolj ponatiskovanih knjig.

To je preprostih pet vaj, ki jim tibetanski lame rečejo obredi, delujejo pa kot regeneracija in revitalizacija centralnih vrtincev oziroma čaker v telesu. Vsako vajo naredim enaindvajsetkrat. Pri prvi vaji se vrtiš kot otrok z odročenimi rokami. Občutek je malo derviševski in dejansko obreden. Druga je dvigovanje nog iz ležečega položaja, tretja nagibanje hrbtenice nazaj, četrta dviganje iz sedečega položaja v most, peta pa usločenje celotnega telesa iz nagnjene pozicije v položaj A.

Vrelec mladostiTibetanske vaje delam redno že šesto leto. Načeloma niso primerne za ljudi pred štiridesetim letom. V bistvu jih v mlajših letih niti ne potrebuješ, takrat pride v poštev hatha joga s klasičnimi asanami. Najprej sem začel, kot to svetuje tudi knjiga, s tremi ali petimi ponovitvami vsake vaje, nato pa sem postopoma stopnjeval, vendar pa sem kar nekaj let vztrajal na dvanajstih ponovitvah. Nekako mi več ni ustrezalo, siliti se pa ni pametno. Potem pa sem počasi prešel na petnajst, nato sedemnajst, zdaj pa že lep čas izvajam vseh 21 ponovitev. Včasih vaj nisem izvajal samo takrat, ko sem bil prehlajen ali imel gripo, zdaj pa jih izvajam brez izjeme prav vsak dan, pa četudi moram pred potovanjem vstati še pred peto. Tudi če slabo spim in se zbudim ves polomljen, me vaje takoj uravnotežijo, pomagajo mi pa tudi pri “heksenšusu”, ko me ujame prepih. Takrat dodatno delam še razgibavanje glave v vse smeri, da si ogrejem vratne mišice. Tibetanske vaje so odlične tudi za vse sklepe. Včasih so me bolela kolena, zdaj me ne več, tudi težav z razrahljano ahilovo tetivo imam vedno manj. Zdi se, kot da te vaje postopoma odpravijo vse z obrabo povezane težave in telo nekako na fino naravnajo ter prilagodijo obremenitvam.

Kako soboto ali nedeljo, ko imam več časa, po tibetanskih vajah izvajam še kombinacijo tradicionalnih asan. Nekaj časa sem hodil na tečaj klasične joge, hkrati pa sem predelal tudi precej knjig o jogi. Sestavil sem zaporedje približno desetih osnovnih asan, od ribe do delne stoje na glavi, pa sveče, klešč in zasuka nazaj. Na steni me občasno usmerja tudi plakat s shemo asan, ki mi ga je prinesla sestra iz Putapartija iz Indije.

In potem je na vrsti skromen zajtrk. Včasih, ko bi si rad povečal odpornost ali se prečistil, si naredim sok iz svežega sadja in zelenjave (več kombinacij sem opisal v knjigi Ljubezen skozi želodec), trenutno je to sezonska kombinacija iz rdeče pese, koromača in pomaranče. Če pa si želim uravnotežiti prebavne sokove, imam rad tudi klasični »Bircher-Benner muesli« (tudi opisan v knjigi), ki ga naredim ali z jogurtom ali pa s sojinim mlekom, ki je bolj mehko in primernejše za tešč želodec kot pa kravje. Držim se načela sezonskosti, čeprav mi včasih tudi pozimi zapaše kaka jagoda, ki mi napoveduje poletje. Sem pa tudi velik fan propolisa, ki si ga ves čas špricam z razpršilom, kakšno kapljo pa kanem tudi v muesli.
 
Luka NovakKo si mešam muesli, me po navadi pozdravijo že otroci, ki zahtevajo čokolino. Nad tem nisem najbolj navdušen, a me veseli, ker je mala Pavla zadnjič z mano že pojedla tudi moj Bircher-Benner, v katerega si je dodala pomarančni med, ki si ga je sama kupila. Skupaj sva spila tudi čaj, njen je bil sadni, in preživela sva lepo jutro. Takih si želim še veliko.

Luka Novak

http://www.vale-novak.si/