Še dve leti ni preteklo od mojega prvega bivanja v ašramu, pa me je že klicalo nazaj. Za en mesec odmakniti se od hitrega življenja, zavedno ali nezavedno prežetega s slabimi navadami in nekonstruktivnimi miselnimi vzorci, ter se posvetiti samemu sebi. Učiti se joge, še več in še globje. Tudi kot učiteljica omenjene discipline sem čutila dolžnost vedeti več, da bom lahko več dajala svojim učencem. In tako sem se ponovno podala v svojo ljubo Indijo. Tokrat v ašram blizu Nasika, ki se nahaja 200km stran od Mumbai-a.
V Mumbai sem prišla zelo kmalu po terorističnih napadih decembra 2008, pa vednar je Indija dišala enako kot vedno, trušč iz cest, pomešan z visikofrekvenčno filmsko glasbo in izpušnimi plini me je ovil v svojo kaotično evforijo, obrazi, ki zmajujejo tako, da ne veš, ali pravijo ja ali ne, so se mi smehljali na vsakekem koraku. Znova sem ugotovila, da je prebijati se po indijskih ulicah najlažja oblika meditacije- misli ves čas ostajajo v sedanjem trenutku, brez da bi se za to trudil. Če ne boš popolnoma pozoren in zavesten, te bo zbila rikša ali pa boš v najboljšem primeru samo stopil v kravje blato. In na koncu dneva sicer ugotoviš, da si utrujen, vednar je um miren in spokojen, iz njega si izbrisal vse nepotrebno ter dosegel združenje telesa in duha v dani situaciji.
Po nekaj dneh je nastopil čas za odhod v ašram. Ko sem bila na svojem učiteljskem izobraževanju v Bangalorju, sem pomislila, da se ne bi nikoli odločila za tečaj, če bi vedela kaj me čaka, da sem pa vesela, da nisem vedela, kajti na koncu si zapomniš lepih momentov, težke pa spremeniš v herojske, tako da so vsi napori pozabljeni. Tokrat sem mislila, da vem kaj me čaka in da sem vseeno tako pogumna, da se upam izkušnjo ponoviti. V resnici se mi ni niti sanjalo, da postavljam svoje telo in svojega duha pred veliko večjo preizkušnjo, kot bi si jo sploh lahko zamislila.
Ašram, kateremu sem zaupala svoje izobraževanje, se imenuje Yoga Vidya Gurukul in leži v bližini vasice Trimbak, pomembnega hindujskega romarskega središča, kjer se nahaja Trimbakeshwara, eden najpomembnejših Šivovih templjev v Indiji. Tam se vsakih dvanajst let odvije tudi Kumbha Mela, največji religiozni festival na celem svetu, ki pritegne na več sto miljonov ljudi iz indijskega podkontinenta. Trimbak z okolico je pomemben tudi v mitologiji. Na eni izmed gora, ki vas obdajajo, se je rodil Hanuman, opičji Bog, ki igra ključno vlogo v enem izmed najpomembnejših hindujskih epov, Ramajani. Rama, glavni karakter omenjene pesnitve, je dolga leta svojega izgnanstva preživel v Nasiku,večjemu mestu v bližini Trimbaka. V okoliških gorah se nahaja tudi izvir svete reke Godavari, ki naj bi bila pravzaprav reka Ganges, prinešena na ta konec sveta. Tu naj bi se tudi potepali in meditirali sami utemeljitelji hatha joge kot je recimo Gorakhnath, pa tudi Swami Satyananda Saraswati je v tem istem hribovju doživel vizijo o svojem ašramu, ki ga je postavil v Biharju in ki se počasi spreminja v največjo in najpomembnejšo jogijsko univerzo na svetu. In za češnjo na vrhu smetane v tej sicer čarobno izgledajoči pokrajini sredi zahodnih Ghatov kar mrgoli kač strupenjač, predvsem kober, ki pa so častilci Šive, največjega boga in očeta joge, kar še dodatno govori o svetosti in duhovnem pomenu tega prostora. Te kače še posebej rade prebivajo ravno v ašramu, ki je prežet z jogijsko energijo, in nekdaj so celo rade zahajale v sobe nadobudnih jogijskih praktikantov, vendar jim novi varovalni sistem (jarki med hiškami) tega načeloma ne dopušča več.
Ašram ponuja tečaje joge na več nivojih zahtevnosti, izobraževanja za učitelje joge ter za jogijske terapevte in pa program za pridobitev diplome iz zahtevnejših jogijskih tehnik. Slednjega sem se udeležila tudi sama. Štiriindvajset udeležencev iz celega sveta se nas je en mesec spoznavalo z jogo, kot je bila podana v Patanjalijevih sutrah in Hatha Yoga Pradipiki, dveh temeljnih tekstih hatha in radža joge. Všeč mi je bilo strogo sledenje starodavnim principom in napotkom, ki jih zahod zelo rad smatra za današnji čas nerelevantne. Če je v Hatha Yoga Pradipiki zapisano, da izvajaj pranajamo štirikrat na dan in za njen boljši učinek pij v mleko zamešano prekuhano maslo, smo izvajali pranajamo štirikrat na dan in pili masleno mleko. Brez kakršnih koli modernih pristopov dinamičnih vinjas smo izvajali meni osebno izjemno zapletene asane, ter se v posamezni od njih zadrževali tudi po petnajst minut. Ogromen povdarek je bil na učenju in prakticiranju čistilnih tehnik, ki so se mi še malo pred tem ob prebiranju omenjenih knjig v naročju domačega naslonjača zdele nemogoče in predvsem nehumane. Tu pa smo se jih lotili brez zadržkov in počasi spoznavali, da so zgolj mentalne prepreke tiste, ki naredijo bruhanje, goltanje gaze, klistiranje, potiskanje gumice skozi nos in vstavljanje plastične cevke v želodec, težke in neprijetne. Ko nam je šlo že dobro od rok, smo se ob omenjenih tehnikah lahko celo zabavali in jih dojemali kot izziv. Sedem dni smo morali preživeti v tišini. Imeli smo tudi ogromno zanimivih predavanj na temo hatha joge, radža joge, kundalini joge, swara joge, tantre, anatomije, ayurvede, indijske filozofije, do potankosti smo spoznavali različne jogijske sutre in tekste kot je Bhagavad Gita, sodobna znanstvena odkritja o jogi in še in še. Pri programu je bilo čutiti močan vpliv v Indiji zelo visoko cenjene Biharske šole joge, katere ustanovitelj Swami Satyananda Saraswati in njegov naslednik Swami Niranjananda Saraswati sta duhovna učitelja vodilnih našega ašrama. Tekom meseca smo morali tudi izvesti poizkus in dokazati ali ovreči vpliv določene jogijske tehnike na praktikanta. Pri izvedbi eksperimenta so nam pomagali otroci lokalne šole, ki so nas vsak dan obiskali in razdeljeni v skupine pod našim vodstvom izvajali pozdrav soncu, tratako, bramari pranajamo in podobno. Na ta način smo se tudi lažje vključili v okolico, kateri ašram sicer že dolga leta pomaga pri razvoju.
V mojih očeh najlepši del te izkušnje pa je bilo osebje ašrama. Na njegovem čelu je stal Rishi Dharmajyoti oziroma Vishwas Vasant Mandlik, ob njem pa njegova žena Pournima in sin Gandhar. Guruji (g. Maandlik) je avtor mnogih knjig, ki smo jih uporabljali kot učno gradivo. Napisane so zelo dostopno in berljivo, s poslušanjem njegovih predavanj pa sem imela žal kar nemalo težav, saj njegove angleščine nisem razumela. Poleg ašrama in njemu nadrejene institucije je ustanovil tudi terapevtski center, kjer bolnikom pomagajo s pomočjo joge, ayurvede in naturopatije. Njegova žena Pournima je ženska z žarom v svojih besedah in očeh, njena predavanja so bila močna in njeno petje bhajanov (svetih pesmi) tako srčno, da ti je pognalo srh po kosteh in dvignilo kocine po koži. Njun sin Gandhar, koordinator tečajev, je eden izmed mojih najljubših predavateljev, ki sem jih v življenju poslušala. Kar srkala sem njegove besede, ki so bile naspolnjene z zagnanostjo otroka, ki se je šele navdušil nad stvarjo, o kateri govori. Prav prebral si ga, kdaj govori o tematiki, ki ga še posebej zanima, saj so mu zažarele oči.
Najbolj pa sta nam na srčno čakro zaigrala gospod in gospa Sharma, prileten zakonski par, ki je bil zadolžen za naše ure asan in pranajam. Gospod Sharma se je pri svojih skoraj sedemdesetih letih zvijal kot gumica in se z lahkoto za pol ure postavil na glavo ter nas s svojo zahtevnostjo kar dobro namučil. Ona, sivolasa, a vendar najlepša ženska kar pomnim, pa nam je pela. Ko smo se za petnajst minut zadržali v posamezni asani, ko smo se sproščali. Bila je tam in pela ter nas s svojim čudovitim mehkim glasom vodila v stanja miru in sreče, včasih je delovala celo nasprotno svojemu namenu in nam v oči priklicala solze. Velikokrat sta z gospodom zapela v dialogu, bhajane ali verze starih pesnitev, modrosti jogijskih suter. Gospod Sharma nam jih je tudi sproti prevajal in od vsega sem si najbolj zapomnila besede: “O Bog, ne prosim te, da me obvaruješ pred težavami, ampak da mi daš moč, da se lahko z njim spoprimem.”
Med vsemi najbolj markanten pa je bil mogoče Anand-ji, ki je delal kot hišnik, vodil je trgovino, včasih tudi učil asane in meditacijo. Sprva misteriozni, molčeči človek, ki je svoje dolgo suhceno telo lahko zvijal tebi nič meni nič kakor se mu je zahotelo, je bil lastnik najbolj nedolžnega otroškega nasmeha in čudežnih moči; tudi če si ga prosil za nemogoče, ti je zagotovil dober izzid tako spoščeno in z gotovostjo, da si mu preprosto zaupal. In vedno je našel rešitev. On je bil tudi glavna vez med ašramom in okoliškimi vasmi, saj so ga imeli ljudje preprosto radi in so z njim najraje sodelovali.
Za razliko od prvega ašrama, v katerem sem bila dve leti prej, smo tukaj imeli enkrat tedensko možen izhod. S taksiji smo se odpeljali do Nasika in izkoristili prosti čas za druženje, hodili smo v kino, na internet, v restavracije in velikokrat prav po nejogijsko napadali sladke in mastne pregrehe, zaradi katerih smo skoraj vedno razdražili svoje želodčke in prebavni sistem, ki se je navadil na čisto in lahko ašramsko hrano. Včasih smo se tudi kljub nevarnosti kober peš podali preko polj in travnikov vse do Trimbaka, kjer smo lahko uživali v tradicionalni Indiji v najboljšem pomenu besede. Te izlete imam v lepem spominu, po tišini v ašramu je dobro del hrup indijskih cest, kaos in glasba na vsakem koraku. Po vsem tem se je bilo prijetno vrniti v ašram.
Proti koncu meseca se je zvrstilo devet preizkusov znanja, štirje v pisni obliki, štirje praktični in pa predstavitev raziskovalne naloge. Sklepno dejanje je bila podelitev diplom in pojedina, za katero je vsak pripravil svojo nacionalno jed. Eni so nadaljevali z tečajem ayurvede, ki je sledil, ostali smo se raztepli po Indiji ali šli domov. Mislim, da me je nostalgija po ašramu prijela že na prvem vlaku, na katerega sem sedla po odhodu. Spomin na pozdrav soncu, ki smo ga delali na vrhu gore in čakali sončni vzhod, ki se je v najbolj magičnem trenutku razlil po suhi indijski pokrajini. Spomini na tople večere, ko smo se nemalokrat zbirali okoli Gandharja in Anand-jija, ki sta ravno spravljala novo kobro v vrečo, da jo odneseta na polje in izpustita. Spomini na glas gospe Sharma, ko sem vztrajala v asani in se ravno s pomočjo nežnega glasu začenjala počutiti udobno in sproščeno. Spomini na glas gospe Mandlik, ki je tudi v nas zahodnjakih prižgala ogenj bhakti joge, da smo skupaj z njo zapeli in zaplesali ob imenih Šive in Krišne. Spomini na moje sostanovalke iz Malezije, ki so mi vsak dan nudile tradicionalne kitajske masaže in druge oblike zdravljenja in razvajanja. Vrednost teh spominov je težja od potovalke knjig, ki sem jo odnesla s seboj iz bogate ašramske knjigarne in se pokaže predvsem kot notranje gonilo, motivacija, ki jo potrebujem, ko stopam po včasih trdi poti jogijske discipline.
Zana Fabjan Blažič
Zana Fabjan Blažič
http://www.yogapoint.com/