Izbrali smo tri knjige, ki jih toplo priporočamo v branje. Srečajo lahko različna pričakovanja in različne okuse: filozofsko branje in branje, ki ponuja lucidno zabavo. Skupna točka vseh treh pa je spoznavanje samega sebe, tisti najvišji imperativ, ki so ga tudi stari Grki zapisali nad vrata preročišča v Delfih: »Spoznaj samega sebe.«
Jidu Krishnamurti
OSVOBODITEV OD ZNANEGA
Didakta Radovljica, 2008
Veliki, karizmatični duhovni učitelj, Jidu Krishnamurti v tej na pogled drobni knjižici govori o tevtonskih premikih. V preprostem jeziku posreduje svoje videnje spreminjanja sveta, ki je krut in neustrezen in se lahko začne samo s spremembo vsakega posameznika; ta sprememba je radikalna in neizprosna. Od nas zahteva takojšne ukrepanje, saj nam učitelj ne daje prav nobenega časa. Tukaj in zdaj moramo pozabiti na vse, kar smo in kar nas določa, se odcepiti od dualizma nasprotij, v katerih se gibljemo, in se povzpeti nadnje.
»Da bi sebe razumeli, moramo biti zelo skromni.«
Upor proti obstoječemu stanju je še vedno znotraj začaranega kroga, za spremembo pa potrebujemo svobodo. Do nje pridemo, ko se um nauči gledati življenje, brezkončno gibanje, neodvisno od časa. Svoboda leži onkraj polja zavesti v posebni samoti.
»Svoboda je stanje uma – ne osvobojenost od nečesa, temveč občutek svobode, svobode dvomiti in se o vsem izpraševati – in zato tako intenziven, aktiven in močan, da odvrže vsako obliko odvisnosti, suženjstva, prilagajanja in sprejemanja. Taka svoboda pomeni biti popolnoma sam.«
Osvoboditi se moramo najprej strahu, ki ga s pogojenimi predstavami ustvarja naš um. Um, ki živi totalno v sedanjosti, brez preteklosti in prihodnosti, ne pozna strahu.
»Ni take stvari, kot je svoboda mišljenja. To je popoln nesmisel.«
Živeti svobodno pa pomeni neposredno zaznavanje lepote in velikansko veselje, brez iskanja užitka.
Sebe lahko spoznamo samo s »strahovito poštenostjo« pravi Krishnamurti. Takrat razumemo celotno zgradbo človeškega prizadevanja, zmote, hinavščino, iskanje. Dosežemo kvaliteto »religioznega uma«, ki je nekaj popolnoma drugega kot um, ki verjame v religijo.
Krishnamurti izjemno koncizno s preprostimi besedami posreduje izjemno globoke misli. Stopa naprej od zahodnjaške ujetosti v začaran krog dualizma, znotraj katerega je tudi intelektualizem: z določanjem, analiziranjem, verbaliziranjem problema verjamemo, da smo že na poti njegove rešitve. Velika zabloda zahodnjaškega intelektualizma, meni Krishnamurti.
Zahtevna knjiga, ki jo lahko preberemo v enem dihu. Zahtevna predvsem zaradi svoje radikalnosti in poglobljenosti, ki se nam lahko hitro izmakne.
Tiziano Terzani
ŠE EN KROG NA VRTILJAKU
Založba Eno, 2008
Tiziano Terzani je bil ugledni, karizmatični novinar mednarodnega slovesa, poročevalec najuglednejših revij iz mnogih kriznih žarišč po vsem svetu, svetovni popotnik, ki je poznal enako dobro Evropo, Azijo in Ameriko, avtor zanimivih knjig, od katerih imamo v slovenskem prevodu tudi Pisma proti vojni. Terzani je tudi človek, ki je s svojo izjemno odprtostjo, inteligenco, radovednostjo in poduhovljenostjo združil v svojih delih Vzhod in Zahod, v srhljivi sedanjosti konfliktov, vojn, nasprotij, globalizacijskih procesov in po drugi strani filozofsko, literarno in duhovno zapuščino človeštva, ki so jo pustile generacije in civilizacije pred nami.
Terzani je avtor, ki me je v zadnjem obdobju najbolj prevzel, očaral in našel, z vso svojo skepso, evropskim racionalizmom na eni strani in z odprtostjo, globokim razumevanjem duhovnosti, ki nam jo ponujajo velike kulture Azije, znanjem in modrostjo na drugi.
Še en krog na vrtiljaku je knjiga, ki je preprosto ne moreš odložiti. Je knjiga, ki bi si jo želela podariti vsem, ki mi kaj pomenijo, in si morda tega prav zato, paradoksalno, niti ne upam storiti. V njej je artikulirano razumevanje in sprejemanje sveta, kot ga občutim v tem trenutku, in mi je zato izredno blizu.
Prvi podatek, da knjiga pripoveduje zgodbo avtorjeve bolezni, raka, oziroma treh rakov, ki so mu jih diagnosticirali v njegovem 59. letu, lahko marsikoga odvrne. Toda to ni knjiga, ki bi kogarkoli potrla, prav nasprotno! Ponuja izjemen razmislek o tem, kdo sem jaz, vprašanje, ki dobi verodostojnost šele v stanju osebne krize, kot je konkretno smrtonosna bolezen. Terzani piše na začetku svoje knjige:
»Vemo, da doleti veliko ljudi, vendar nikoli ne pomislimo, da bi doletelo nas. Tako sem vedno čutil tudi sam. In zato sem bil, ko je doletelo mene, nepripravljen kot vsi, in v prvem trenutku je bilo, kot da bi se v resnici ne dogajalo meni.«
Po diagnozi se odloči za najboljše možno zdravljenje na zahodni polobli, odpravi se v New York, kjer v rokah najboljših strokovnjakov preživi težko in agresivno zdravljenje, s kemoterapijo, radioterapijo in kirurgijo. Kljub vabljivim možnostim in mnogim nasvetom, naj se obrne na alternativne načine zdravljenja, ki izhajajo predvsem iz Azije, kjer je Terzani preživel 30 let, pravi, da ni niti za trenutek podvomil o svoji odločitvi. Zaupal je tistemu, kar mu je bilo najbolj domače, znanosti in razumu zahodnega sveta.
Zdravljenje mu vzame življenje in podobo, ki sta ga spremljala do usodne diagnoze. Bolezen ga preobrazi notranje in zunanje, saj ga potisne na pot odkrivanja bistva, odgovora na vprašanje: kdo sem jaz.
»Pomislil sem, da je bilo moje življenje kot vožnja na vrtiljaku. Takoj na začetku sem sedel na belega konja, na katerem sem se vrtel in pogugaval, kot mi je bilo všeč, ne da bi kdaj –tega sem se sedaj prvič zavedel –-, niti enkrat ne, kdo stopil k meni in me povprašal za vstopnico. Nikoli. In je tudi nisem imel. Vse življenje sem potoval zastonj. No, zdaj je prišel mimo kontrolor, plačal sem, kar je bilo treba, in če bom imel srečo, mi bo morda tudi uspel … še en krog na vrtiljaku.«
Toda znanost in razum, »tehnično« zdravljenje Zahoda ga pusti praznega, čuti, da ima pot, ki jo je ubral (čeprav tega nikakor ne obžaluje), svoje meje, zato se napoti na dolgo potovanje raziskovanja komplementarnih načinov zdravljenja;odloči se, da si bo ogledal vse druge vrste medicine, zdravljenja in čudežev. Indija, Tajska, Hongkong, Filipini, ZDA – mnoge postaje z mnogimi načini zdravljenja, čudeži in šarlatani. Vzhodnjaško pojmovanje človeka in bolezni je tako drugačno od Zahoda, za avtorja niz poskusov, vpogledov in racionalnih odhodov. Terzani na tem duhovnem potovanju odlaga vso nepotrebno prtljago in spoznava, da je bolezen lahko tudi darilo. S temeljnim filozofskim vprašanjem: kdo sem jaz, se popotnik dokončno sooči v himalajski samoti in askezi. Dodobra očiščen navlake, ki se je nabrala na njegovi življenjski poti, je soočen s samim sabo in temeljnim spoznanjem, ki mu ga posreduje tudi Starec, njegov »guru«, ki živi v bližini – šteje le osebno izkustvo. V najglobljem stremljenju človeške duše po odgovoru na vprašanje, zakaj smo na svetu, lahko najdemo odgovor kjerkoli. Ni treba potovati v Indijo, čeprav tam še vedno živi prastara modrost, ki ima odgovore na vsa vprašanja. Da bi razumeli, moramo odkriti svoj vrelec, voda je vedno ista. Terzani spozna, da je še vedno del zahodnega sveta, v katerem se je medtem zgodil 11. september. Noče pa biti več njegov suženj, želi samo bolje živeti v njem. Napiše knjigo Pisma proti vojni.
»Zgodba o mojem potovanju ne dokazuje, da za nekatere bolezni ni zdravil in da moje iskanje ni služilo ničemur. Nasprotno, vse, vključno z boleznijo, je bilo izjemno koristno. Prisililo me je, da sem si ogledal, čemu dajem prednost, da sem razmislil, zamenjal gledišča, predvsem pa spremenil življenje.«
Knjiga ima skoraj 700 strani, saj je v njej ves svet. Ena tistih knjig, ki jo lahko preberemo na dušek in se k njej vračamo znova in znova.
Elizabeth Gilbert
JEJ, MOLI, LJUBI
Zgodba za vse, ki so kdaj čutili neustavljivo željo, da bi spremenili svoje življenje
Učila, International, Tržič, 2008
Pred nami je knjiga, ki je svetovna uspešnica. Resnici na ljubo, verjetno bolj med žensko populacijo kot moško. Knjiga, ki jo je predstavila tudi znamenita Oprah. Vse to je morda za mnoge resne bralce majava popotnica, vendar knjiga ni kar tako uspešnica, saj je resnično zabavna, lucidna in dovolj inteligentno napisana.
Knjiga ima 108 poglavij, kot džapa malas, molek, ki ga pogosto vidimo v Indiji. Tridesetletna Liza se z bolečo ločitvijo znajde v popolnem kolapsu svojega, dotedaj popolnega in zadovoljnega sveta. Zapade v globoko depresijo, iz katere se skuša izmotati z odločnim korakom: želi ugotoviti, kdo je pravzaprav Liza, in se odpravi na enoletno pot okrog sveta, ki je v bistvu, kot vedno in povsod, notranje popotovanje k sebi. Prek Rima (36 zgodb o iskanju užitka) in sončnega radoživega italijanskega uživanja življenja v drobnih vsakdanjih obredjih, pogosto povezanih z odlično prehrano, se zateče v Indijo (36 zgodb o iskanju predanosti), v asketsko in rigorozno okolje ašrama. Tu skozi disciplino urjenja telesa in duha, predvsem pa v stikih z ljudmi, ki jo obkrožajo, išče odgovor na svoje vprašanje. Krog se sklene na Baliju (36 zgodb o iskanju ravnovesja), kjer se oba pola prejšnjih okolij združita v novo zgodbo. Mehkoba in užitek življenja na Baliju sta trdno prepletena z rituali, transcendenco, skrivnostnimi znanji in sposobnostmi nenavadnih ljudi, ki ji prekrižajo pot. Med mitom in nakupovanjem nepremičnin se zaljubi. Vzpostavljeno je novo ravnovesje igrive, cinične, pogosto samoironične in razorožujoče odkrite pripovedovalke. Odgovor je, kot vedno, prav v vsakem posamezniku, če ga je le pripravljen iskati in najti.
Odlomek iz pogovora s smejočim se vračem Ketutom na Baliju:
»Ti se učila joge v Indiji, Liss?« me vpraša.
»Ja, Ketut.«
»Lahko delaš jogo,« pravi, »a joga pretežka.« Potem se zvije v zakrčen položaj lotosa in nakremži obraz v komičnem trudu, ki je videti, kot da bi bil zaprt. Potem se razvozla in se zasmeje in vpraša: »Zakaj so pri jogi vsi vedno videti tako resni? Narediš resen obraz kot to, preplašiš stran dobro energijo. Za meditacijo se moraš samo smehljati. Smehljati z obrazom, smehljati z umom in dobra energija bo prišla k tebi in počistila stran slabo energijo. Celo smehljati se v jetrih.« ….
Pripravila: Barbara Habič Pregl