»Moralno življenje, ki posameznika vodi k osvoboditvi, zagotavlja zadovoljstvo tako v posvetnem kot v samostanskem okolju. Jedilnik redovnikov je na primer zelo skop-skromen zajtrk, ki mu sledi samo kosilo. Nimajo pravice zahtevati določene jedi. Sprejeti morajo vse, kar čez dan prejmejo v dar. Zato budistični redovniki niso nujno vegetarijanci; jedo, kar dobijo. To je urjenje v zadovoljstvu s hrano, ki prežene vsakršne skrbi glede tega, ali boš prejel določeno vrsto hrane. Laiki lahko to vajo posnemajo tako, da ne vztrajajo pri posebni vrsti hrane. Tudi če ste bogati, ne morete pojesti veliko več kot reveži oziroma vam to lahko samo škoduje. Tako bogati kot revni imajo enak želodec.«
Njegova svetost dalajlama, Pot do sreče/Razmišljanje o smislu življenja
Učila International, Tržič, 2005
JOGIJSKA KUHARICA
Vegetarijanska prehrana za telo in duha
Recepti iz Šivanandovih jogijskih vedantskih centrov
Didakta, Radovljica, 2007
Cena: 29, 90 EUR
Kuharska knjiga, za katero je besedilo napisal Svami Saradananda, temelji na šoli hatha in radža joge, ki ima svoj osnovni center v Kanadi in jo je ustanovil Svami Višnudevananda.
Po svetu obstaja še 25 centrov in ašramov, naslove katerih lahko prav tako najdemo v tej knjigi. Je prva mednarodna kuharica o jogijski prehrani.
Pravilna prehrana zagotavlja pravilno gorivo za telo. Avtor šteje za jogijsko prehrano vegetarijansko prehrano, ki temelji na čistih, naravnih živilih.
Avtor navaja, da je jogijska prehrana že po tradiciji (vedski) laktovegetarijanska, kar pomeni, da poleg mesa izključuje tudi jajca. Vsebuje pa veliko žit, stročnic, sadja, zelenjave, različne oreške, semena in mlečne izdelke. Za jogija pomeni prehranjevanje disciplino tako telesa kot duha ter zbranost in ljubezen, ko hrano pripravlja. Jogijska prehrana prinaša telesu in umu notranji mir in spodbuja duhovni razvoj.
Tri osnovne lastnost narave (gune), satva, radža in tama, ima tudi hrana, ki jo uživamo.
Živila radže so grenka, kisla, slana, prevroča, ostrega okusa, suha in pekoča. »Ta živila povzročajo bolečino, žalost in bolezen.« Teh živil naj bi bilo v jogi čim manj, saj preveč dražijo telo (sluznice) in um. Na psihološki ravni (smo, kar jemo) podžigajo nestrpnost in strasti, povzročajo vznemirjenje in agresivnost, netolerantnost. Zato v jogijski prehrani uporabljamo začimbe zelo previdno in odmerjeno. V to kategorijo sodita na primer pri nas tako nepogrešljiva in priporočana za zdravje česen in čebula, pa tudi kava in pravi čaj ter druge močno začinjene jedi, kot jih na primer pozna mehiška kuhinja in mnoge druge.
Tamastična živila nam vzamejo energijo, naredijo nas mlahave in lene, manjka nam motivacije, nagnjeni smo k depresivnosti, jezi, zamerljivosti. Sem sodijo živila živalskega izvora, postana hrana, ocvrta jedila, gnijoča, predelana in konzervirana hrana, kis, jajca in alkohol, pa tudi gobe.
Jogijska prehrana v ravnovesju je satvična (žita, stročnice, sadje, zelenjava, zelišča, naravna sladila, mlečni izdelki). Čista hrana, brez dodatkov, povečuje našo vitalnost. Telo je čilo in polno energije, um prožen in pozoren. Ta hrana v nas spodbuja miroljubnost in samozavest in spodbuja dejavnost in učinkovitost v vsem, kar počnemo.
Skozi osnovne napotke in razlago pojmov, navodila za prehod na bolj jogijsko prehrano in prehranske različice nam Jogijska kuhinja ponudi recepte za zajtrk, juhe, jedi iz žit, stročnic, zelenjave in sladice, prelive, namaze in omake in pet pojedin – sestavljenih jedilnikov za različne letne čase in priložnosti.
Na koncu, kot se za jogijsko prehrano spodobi, najdemo tudi nekaj navodil za postenje in slovarček manj znanih izrazov. V kuharici najdemo navodila tudi za vegane in tiste, ki so preobčutljivi na pšenico. Knjiga je opremljena z barvnimi fotografijami, žal pogrešam fotografije vseh receptov, kar precej olajša predstavo pri pripravi razmeroma neznanih jedi.
Zanimiva kuharica, ki črpa bogastvo idej iz razširjenosti šole po vsem svetu, saj prepoznamo vplive in sestavine tudi bolj domačih okolij, kot je na primer sredozemska kuhinja.
Prav gotovo je kuhanje izziv za vse tiste, ki želijo poskusiti kaj novega ali spremeniti svojo prehrano. Jogijska kuharica prinaša nekakšno mešanico mednarodne kuhinje, s sestavinami, ki so v našem okolju sicer pretežno dosegljive, vendar manj domače. Vse tiste, ki pa bi morda radi izgubili težo, velja opozoriti, da jim s to kuharico brez rigorozne discipline jogijskega prehranjevanja morda ne bo uspelo.
V filozofskih besedilih joge sicer nikjer ni izrecno predpisana vegetarijanska prehrana. Različnim tipom ljudi ustreza različna prehrana, ki nam je na voljo, in marsikateri predan in resen praktik joge ne bo nikoli vegetarijanec. Pot do vegetarijanstva je proces na poti joge, ki poveča našo občutljivost za hrano, izboljša našo energetsko pretočnost in beljakovine živalskega izvora lahko postanejo za naš organizem pretežke, prebava porablja preveč energije in občutimo tudi presežek odpadnih snovi oziroma toksinov v telesu. Vse to in še naravnanost v etično delovanje, ki izključuje ubijanje živih bitij za našo prehrano, nas seveda pripelje v vegetarijansko prehrano, ni pa nujno. Nikakor se ne morem strinjati z vnaprejšnjimi prepovedmi in omejitvami v prehrani, ki imajo ideološko in ne zdravstveno podlago.
Pravi izziv pa bi bilo videti kuharsko knjigo, ki na izhodiščih pravilne prehrane jogija gradi na domačih tleh – na sestavinah, začimbah in načinih priprave hrane, ki so iz našega okolja in našega geografskega pasu. Verjamem namreč, da je prav uporaba svojih prehranskih virov, pri katerih pravzaprav tudi edino lahko resnično nadziramo pridelavo, torej čistost hrane, tista prava pot, ki nas pripelje do zdrave, pravilne, jogijske prehrane.
Recept za pokušino, ki diši po Sredozemlju in lovi čas sočnih svežih, na soncu zardelih paradižnikov.
JUHA IZ PEČENIH PARADIŽNIKOV
Preprosta, zdrava, čista hrana, kot tale juha, pomaga ohranjati telesno zdravje in umsko ravnovesje. POSKUSIMO UPORABITI ZRELE RDEČE PARADIŽNIKE, ČEPRAV NARIBANO KORENJE ZAGOTAVLJA, DA JUHA NE BO PREKISLA, NE GLEDE NA TO, KAKŠEN PARADIŽNIK UPORABIMO. Ker paradižnik najprej pečemo, ima juha bolj eksotičen okus.
Za 4–6 oseb.
- 450 g paradižnika
- 2 žlici olja
- 1 sesekljana rdeča paprika brez semen
- 1 nariban korenček
- 2 stebli stebelne zelene, narezani na rezine
- 1 žlica sesekljanega svežega origana ali ¾ žlice posušenega origana
- 1 žlica natrganih listov sveže bazilike ali 1 žlička posušenih
- 750 ml vroče vode
- 1 žlička soli
- ¼ žličke popra
- List bazilike ali origana ali 2 žlici sesekljanega peteršilja za okras
1. Pečico segrejemo na 200 °C in damo peči cele paradižnike; pogosto jih obračamo, dokler lupina ne začne odstopati (približno 15 minut). Počakamo, da se nekoliko ohladijo, nato pa jih olupimo in sesekljamo.
2. V kozici segrejemo olje in na srednje velikem ognju nekaj minut pražimo papriko, korenje in stebelno zeleno. Dodamo origano in baziliko, dobro premešamo in še nekaj minut pražimo.
3. Zelenjavni mešanici dodamo vodo in paradižnike. Posolimo in popopramo. Kozico napol pokrijemo in juho kuhamo na majhnem ognju približno 20 minut. Prelijemo jo v multipraktik ali kuhinjski mešalnik in nekaj sekund mešamo. Nato jo prelijemo nazaj v kozico in po potrebi znova segrejemo. Ponudimo okrašeno s svežimi listi bazilike, origana ali sesekljanim peteršiljem.
*Juha bo gostejša, če bomo zelenjavi dodali 200 g sesekljanega kuhanega krompirja.
*Če želimo še gostejšo juho, ji 10 minut pred koncem kuhanja dodamo nekaj kuhanega žita.
*Če želimo bolj kremasto juho, ji dodamo nekaj sojinega mleka ali smetane, tik preden jo ponudimo.
