Z jogijsko prakso ste začeli pred več kot 30 leti. Sami... Kakšno vlogo je imela joga takrat in kje vidite njeno mesto danes? Kaj se je v dojemanju joge od takrat najbolj spremenilo?
Jogo sem začela izvajati pri šestnajstih letih. Takrat je joga veljala za prakso, ki služi predvsem umirjanju in osredotočanju telesa in uma. Tudi tisti, ki nimajo predhodnega znanja o jogi, povezujejo jogo z meditacijo in duhovnostjo. Takrat ni bilo tekmovalnosti in vsiljevanja »virtuoznih« položajev, kot jih imenujem sama. Mislim, da se je največja sprememba zgodila v javnem dojemanju joge. Jogo se je začelo enačiti skoraj izključno s prakso asan in to z obvladovanjem »zapletenih« položajev. Eno izmed najpogosteje zastavljenih vprašanj v sodobnih ameriških studijih joge je: »Se bom spotil? Bo joga služila kot fizični trening?«. Menim, da obstaja predvsem percepcija, ki jogo razume kot prefinjen sistem telesne vadbe, s poudarkom na gibčnosti. Pred kratkim sem brala razgovor z nekim azijskim učiteljem joge, ki je svojo prakso označil kot šport. Telesne vaje so brez dvoma zelo koristne, vendar, ko jih izključimo iz širšega konteksta joge, kot starodavne duhovne tradicije, se pravzaprav zelo omejimo in ostanemo prikrajšani za cel kup drugih dobrodejnih učinkov, ki nam jih joga lahko da. Joga je zelo dobrodejna v fizičnem smislu, vendar je hkrati tudi izredna zdravilna sila za um in srce; služi iskanju močne in stabilne povezave s tistim delom našega bivanja, ki je prizemljen in umirjen.
Se je v vsem tem času spremenil tudi vaš način poučevanja?
Ena od mojih učenk, ki me spremlja že 20 let, je pred kratkim omenila, da se ji zdi moj način poučevanja že od vsega začetka kot neprekinjena nit. To kaže na mojo odločnost in nepopustljivost pri iskanju načina poučevanja, kjer bi bila vsaka tehnika usmerjena v pomoč posameznemu učencu, na njegovi poti k neodvisnosti. Namen vsake tehnike ali pristopa, ki ga uporabljam kot učiteljica, je pomagati učencu odkriti in razviti njegov lastni referenčni sistem: svojega notranjega »atmana«, oziroma svojega notranjega učitelja. To je pravzaprav tudi del tradicionalne jogijske prakse in hkrati eden njenih ključnih ciljev. Menim, da je z leti moj način poučevanja postal dosti boljši, bolj prefinjen, še posebej, ko sem se naučila razgraditi zapletene koncepte in ustvariti nekakšno fiziko gibanja. Sedaj mi je popolnoma jasno, kako ustvariti osnovo za razumevanje. Druga velika sprememba, ki jo zaznavam po vseh teh letih, pa je sproščenost med procesom poučevanja, ter istočasno ustvarjanje občutka sproščenosti in užitka pri učencu med učenjem. Sedaj sem bolj potrpežljiva in bolje razumem učence, ki bi jih označila kot težavne; to so tisti, ki ustvarjajo v skupini napetos. Sedaj razumem, da so njihova neprimerna dejanja v resnici klici na pomoč. To so osebe, ki so ujete v negativne vzorce, ki nikomur ne služijo – ne njim, ne okolici. Včasih se mi zdi, da so moji asistenti presenečeni, ko vidijo, kako daleč sem se pripravljena spustiti zato, da bi pomagala tudi tistim najbolj uporniškim učencem. To so ponavadi ljudje, ki se jih vsi izogibajo, kar sovpada z obrambnim mehanizmom, ki so si ga ustvarili. Moja vrata so na široko odprta vsem; vsak si zasluži priložnost izkusiti povezanost in združitev.
Kdo so vaši učitelji? Kdo je imel na vaše življenje in prakso joge največji vpliv?
Ko sem obiskovala svoj prvi učiteljski tečaj, sta bili moji glavni učiteljici Judith Lasater in Dona Holleman, na nek način pa je name vplivala tudi svobodomiselna živahnost Angele Farmer. Sedaj pa so moji največji učitelji moji konji, saj mi vedno pokažejo tisti del mene, ki potrebuje malo več jasnosti. Z njihovo pomočjo se zavedam tistih delov same sebe, ki so še vedno raztreseni ali ranjeni; konji mi dajejo priložnost, da se soočim s temi ranami. Takšne neposrednosti in iskrenosti še nisem našla pri nobenem človeškem učitelju! Poleg tega so moji glavni učitelji moji učenci – vsako intenzivno srečanje mi ponuja možnost za osebno rast in učenje novih stvari. Glavni vir mojega razumevanja joge, pa je še vedno moja osebna praksa. Moram pa si hitro poiskati primerno blazino za meditacijo, ki me bo vsakič, ko mi bo pozornost pobegnila drugam, vrgla iz sebe! Kadar jezdim svojega arabskega konja Numena, mu moram popolnoma zbrano slediti vsako sekundo in z vsakim dihom. To je izredno zahtevna meditacija, ki zahteva od mene posluh, pozornost in popolno zbranost. Na prav neizprosen način, ki zahteva od mene prav vse. Konj ne živi v preteklosti ali v prihodnosti. Popolnoma in ves je v trenutku. Včasih je Numen na začetku ježe strašno poskočen, v takih trenutkih se ga kar malo bojim. A že v nekaj minutah se popolnoma umiri. Takrat se moram tudi jaz znebiti začetnega strahu in se prilagoditi njegovemu razpoloženju. Če se ne zmoreš prilagajati tako hitro, s konjem ne moreš trenirati. Ljudje pa se, za razliko od konj, neprestano zadržujemo v preteklosti in projiciramo v prihodnost; to kar počnemo tukaj in sedaj, povezujemo z dogodki, ki so se zgodili že davno nazaj ali pa se morda sploh nikoli ne bodo zgodili. Jahati konja pomeni biti popolnoma prisoten tukaj in sedaj.
V zadnjih 5 letih se je joga precej razširila po Sloveniji. Zanimanje raste in z njim se razvija tudi joga ter postaja vse bolj popularna. – Kje so po vašem mnenju pasti, tako iz vidika učitelja, kot učenca?
Pri hitrem širjenju popularnosti joge obstaja velika verjetnost, da jo razumemo zelo široko, a površno. – »A mille wide and an inch deep«. Na svojih učiteljskih gostovanjih po svetu pogosto opažam, da učencem manjka močna osnova, nimajo dobrih temeljev. Vedno znova sem presunjena, ko izvem, da redno vadijo z učiteljem že 3 ali 4 leta, osnov pa še vedno ne poznajo. Pogosto učitelji preveč poudarjajo količino položajev, namesto, da bi razložili in utrdili osnovne principe, ki gibanje v asanah podpirajo. To je podobno, kot učenje abecede, ki mu sledi sestavljanje besed, te na koncu znamo povezovati med seboj v smiselne izraze. Veliko učencev bi najraje preskočilo prvi del- abecedo zato, da bi izgledali bolj napredni.
Mislim, da se nekaj podobnega dogaja v učiteljskih tečajih, kjer ljudje pridobivajo certifikate in potrdila na izobraževanjih čez vikend. Nekateri učiteljski tečaji od udeležencev celo ne zahtevajo predhodnega znanja in prakse joge! Obstajajo določene stvari, ki se jih lahko naučimo le v nekem časovnem obdobju in pod vodstvom ter nadzorom izkušenega učitelja. Tu ni nobenih bližnjic. Zanimivo je tudi to, da nekateri učitelji svojim učencem podajajo znanja, ki jih sami še niso osvojili. Od svojih učencev zahtevajo vaje, za katere niso dovolj močni, fleksibilni in nimajo ustrezne koordinacije. Učenci takih učiteljev zato razvijejo nadomestne strategije; ena najpogostejših je ta, da se ne umirijo, ampak se vržejo v gibanje. Ves čas srečujem s takšne učence, ki jih moram vrniti na začetek, k osnovam. V takem primeru je iskrenost zelo pomembna, tako za učitelja, kot za učenca. Če ne zmoremo iskrenosti glede tega, kje smo trenutno na svoji poti, ne moremo izbrati prave poti, ki bi vodila k osebni rasti.
Kako bi definirali uspeh?
Uspeha ne razumem kot slave in bogastva. Uspeh je ostati znotraj svojih meja in zmožnosti. Le-te pa ne razumem kot nekaj dokončnega, razumem jih kot proces evolucije, v katerem stremim k najboljšemu.
Imate kmetijo. Kako poteka vaš dan?
Delo na kmetiji je naporno. Neka moja učenka, ki je nekaj tednov preživela na moji kmetiji, je izjavila, da preživljam »herojske« dneve. Dan začnem s krmljenjem konjev, sledi moja jogijska praksa. Večino dne delam v domači pisarni, kjer oblikujem različne projekte, to pa običajno pomeni ure in ure dogovorov po telefonu. Če je vreme ugodno, v popoldanskem času jaham, nato pa me čakajo še opravila kot je čiščenje hlevov in delo v mojem zelenjavnem vrtu. Zelo rada kuham, zato vsak dan najdem čas tudi za pripravo hrane; še posebej se potrudim takrat, kadar imam na kmetiji goste.
Sezonsko potekajo na moji kmetiji tudi veliki projekti zasajanja dreves in grmovja, ker se trudim ustvariti življenjsko okolje za domače ptice. Tako kar pogosto ponujam možnost za delo lokalnim študentom, ki živijo v bližini, saj je pri zasajanju dreves potrebno ogromno dela in pomoči. V poplačilo za delo dobijo brezplačno izobraževanje. Zadnje čase zelo dobro razumem pomen besede »garanje«! Toda vse od naštetega je del moje jogijske prakse, moje življenje je joga in joga je moje življenje. Gre za eno in isto stvar.
Oglejte si tudi video vsebino: Donna Farhi, London 2009
Blaž Jarc, London, 2009