Kot mnogi pred mano sem se tudi sama znašla v življenjski situaciji, ko nisem točno vedela, kaj sploh hočem in kam grem.
Odločila sem se, da si bom poskušala odgovoriti na ti dve vprašanji oziroma da bom odgovore vsaj začela iskati. Dobre prijatelje imamo, da nas vodijo in nam morda celo pokažejo pot, ki je sami v takih trenutkih ne vidimo. Hvaležna sem prijateljem, ki so mi predlagali to pot!
Poleti sem si vzela čas samo zase in naredila nekaj, kar sem si želela že dolgo, pa do tedaj nisem zbrala poguma: oditi nekam stran od vsega poznanega, oditi nekam, kamor me vleče srce. Moram priznati, da niti nisem natančno razumela, kaj me žene. Čutila sem, da bi to bila lahko zanimiva izkušnja.
Šla sem v Italijo, v Anando – center joge, sproščanja in meditacije.
Prijatelj mi je pred odhodom napisal:
»Želim ti, da najdeš tisto, po kar greš tako daleč, ali pa da tisto najde tebe, če še ne veš, kaj iščeš.«
Branje teh besede je izvabilo nasmeh na mojem obrazu … tam daleč … več kot 600 km stran od doma …
Močno sem upala, da bo moj Golfi (avtomobil) zdržal tako dolgo pot. In jo je. Pripeljala sem se na cilj. Pot je bila zelo naporna in utrujajoča, saj sem bila pred odhodom neprespana in utrujena. Običajno rada vozim in me ni strah poti, toda prvič se mi je zgodilo, da sem se morala dvakrat ustaviti, odspati pol ure in spiti močno kavo. Oči so se mi kar same zapirale. (Ko sem se po isti poti vračala domov, sem ugotovila, da imam veliko angelov varuhov, saj sem imela na nekaterih odsekih občutek, da jih vidim prvič.)
Do Assisija sem prišla brez nepotrebnih ovinkov. Potem pa se je malo zalomilo. Slabo urico sem spoznavala okoliške gričke in na trenutke se mi niti sanjalo ni, kje sem. Ampak cilj mi je bil namenjen in verjela sem vanj.
V trenutku, ko je moja noga stopila na umbrijska tla, v vasici nad Assisijem, sem začutila, da se bom v Anandi odlično počutila. Tisti občutek … končno sem doma … In verjamem, da sem tukaj že bila … nekoč…
V recepciji so me prijazno sprejeli in zelo sem bila vesela, ko je Vesna z menoj spregovorila v hrvaščini! Moja angleščina je bila več let neuporabljena in potrebovala sem nekaj dni, da sem se dokopala do tistega dela možganov, kjer je bila spravljena. Potem pa je steklo. Hvala bogu, prvi teden nisem bila edina »Neitalijanka«, tako da smo se »tujci« kmalu spoznali in našli skupni jezik.
Kako sem spoznala svojo dansko prijateljico Sofie?
Prvi večer, po uvodnem programu, sem se z avtom odpravila v vilo Gioia. To je bila hiša, v kateri sem spala. Bila je 10 minut hoda odmaknjena od glavne hiše, od »centra dogajanja«. Noč je bila temna, pot je vodila po makadamski vaški poti. Ko sem zapeljala na cesto, mi je nekdo skočil pred avto in mi mahal. Bila je Sofie. Vsa prestrašena: »Tako temno je, sploh ne vidim poti, ali me lahko zapelješ do vile Gioie? Veš, pravkar sem prosila boga, naj mi pošlje angela, in v tistem trenutku, sem te zagledala – ti si moj angel.«
To je bila moja cimra, s katero sva bili nerazdružljivi naslednjih pet dni. Ob njej sem se nasmejala in obema se nama je zelo, da se poznava že od nekdaj. Zanimivo je, da sem skoraj vsakega, ki sem ga srečala v Anandi, doživljala kot nekoga, ki ga že poznam od nekje … samo ne morem se spomniti, od kod …
V Anandi sem preživela 12 čudovitih dni.
O Anandi nisem vedela ničesar. Nisem prebrala nobene knjige, bila sem popolnoma brez pričakovanj. Čutila sem, da je to pravo zame, in sledila svojemu občutku.
Moji dnevi so potekali nekako takole: vstajala sem zgodaj, šla na jogo in meditacijo. V meditaciji sem še pravi začetnik, in to so bili moji prvi pravi poizkusi meditiranja. Najprej mi je šlo kar dobro, potem se je ustavilo: misli so švigale kot nore in nisem in nisem jih mogla odklopiti. Seveda sem se ob tem slabo počutila, ker sem si prigovarjala: »Zdaj bi pa že lahko malo umirila svoje misli …«. Potem sem ugotovila, da si s tem, ko se obtožujem in si zastavljam nemogoče naloge, prav nič ne pomagam. Rekla sem si: »Kar bo, pa bo. Čeprav se borim s svojimi mislimi 20 minut. O.K. Naj bo. Prišel bo dan, ko mi bo steklo.« (V to verjamem še danes.)
V tem posebnem kraju mi je bilo vse zelo všeč.
Tudi hrana, seveda! Za zajtrk smo se lahko razvajali z različnimi kašami in svežim domačim polnozrnatim kruhom z domačo marelično marmelado. Kar se kosil in večerje tiče, lahko rečem, da sem jedla najboljšo hrano v življenju. O hrani se ne da pisati, hrano je treba užiti! Zato vam prepuščam ta del, da ga odkrijete sami …
Program smo imeli dopoldan in popoldan in rada sem obiskovala predavanja; vodili so jih ljudje, ki so izžarevali mir, in vse, kar so govorili, je imelo smisel.
Po kosilu sem si privoščila počitek v senci kakšnega drevesa. Armafleks in knjiga sta bila moja edina družba. No, poleg živalic, ki so brenčale, čivkale in me z različnimi zvoki spominjale, da nisem sama.
Popoldne sem si privoščila spet malo joge in meditacije, nato pa smo povečerjali in sledil je večerni program. Dnevi so tekli mimo mene.
Spoznavala sem čudovite ljudi in njihove zgodbe. Veliko sem se smejala, včasih tudi jokala, dihala s polnimi pljuči in vsem telesom, v glavnem uživala v vsakem trenutku. Z nasmehom na obrazu sem si umivala zobe in se sprehajala po prašnih zapuščenih poteh ter nabirala pajčevine po poti … Vse z nasmehom.
Ja, našlo me je Tisto, po kar sem prišla. In zdaj vem, da je to moj notranji mir. Le čas si moram vzeti, da se umirim in ga začutim. S tem notranjim mirom in ravnovesjem se podajam v svet – v realnost. Umirjeno iščem svojo pot in ob tem poskušam uživati.
Kako fantastično dober občutek je to!
Monika Purger