Vsi poznamo citat: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« Moči, ki so jo različna obdobja pripisovala nekaterim knjigam, se sploh več ne zavedamo. Knjige ali njihove avtorje so metali v ogenj še ne tako dolgo tega. Prepovedovali so jih, jih cenzurirali, izganjali in obsojali njihove pisce in razpečevalce. Moč besede (in slike), natisnjene na papirju, na pergamentu ali papirusu, je v nekaterih primerih presegla svoj čas in prvotni namen. Kot bi v knjigah zaživela posebna duša, ki se je včasih razkrila šele čez čas.
Tudi knjige imajo svoje življenje, usodo, zgodovino. Vsebujejo zgodbe in ustvarjajo svoje, nove. Nekatere knjige še posebej.
Med njimi je ena najmočnejših in najbolj slavnih zgodb o knjigi zgodba o Hagadi (Zgodbi) iz Sarajeva.
Malo je knjig, ki bi bile tako dragocene in bi imele tako zanimivo zgodbo svojega obstoja kot prav ta zaklad iz Bosne.
Knjigo hranijo v sarajevskem Deželnem muzeju (Zemaljskem muzeju). Leta 2006 je bosanski založnik v sodelovanju z Judovsko skupnostjo v Sarajevu pripravili faksimilirano izdajo in leto pozneje tudi monografijo o knjigi. Original so videli le redki, saj Hagado skrbno hranijo v trezorju in z vso požrtvovalnostjo so jo uspeli skriti tudi v nedavni krvavi vojni, kjer je ponovno zamikala napadalce Sarajeva, kot že mnoge pred njimi.
Hagada je judovska sveta knjiga. Naslov pomeni ‘pripoved’, ‘zgodba’. Ustreza delu Stare zaveze naše biblije, izvod knjige, preprost ali razkošen, odvisno od statusa, ima doma vsaka verna judovska družina. Za pasho, praznik, ko se spominjajo odhoda Judov iz Egipta – eksodusa, pripravijo seder, tradicionalno svečano večerjo in berejo odlomke iz svete knjige.
Že nastanek sarajevske Hagade je skrivnosten in vzbuja domišljijo: nastala je v Španiji, v 14. stoletju. Verjetno je bila namenjena kot poročno darilo, razkošno in dragoceno, saj je knjiga izredno lepo in bogato ilustrirana. To je za judovske knjige precej nenavadno, saj tako kot muslimani tudi judje zavračajo ilustracije, še posebej pa tiste, ki upodabljajo človeka. Sarajevska Hagada vsebuje 69 miniatur. Očarljivi prizori, naslikani z veščo in sočasno srednjeveško naivno roko, prikazujejo prizore, ki jih poznamo tudi v krščanski ikonografiji: Adama in Evo in njun izgon iz raja, pa Noetovo barko, faraonove sanje, Mojzesa in Arona itd. Zgodba Hagade zajema stvarjenje sveta, judovsko sužnost v Egiptu, odhod iz Egipta pod vodstvom Mojzesa pa vse do blagoslova Jozueta, sina Nunov.
Kdo je naslikal te očarljive miniature? Na to vprašanje ne moremo natančno odgovoriti, lahko pa ugibamo na podlagi poglobljenih znanstvenih raziskav o knjigi. In že na samem začetku se spleta dolga veriga prepletanj različnih usod in kultur, ki so živele v sožitju in se že naslednji dan preganjale, vojskovale in ubijale v slepem sovraštvu. Je knjigo narisal jud, ki si je drznil upodobiti človeka v sveti knjigi, je njen avtor kateri od izvrstnih muslimanskih kaligrafov, ki so takrat živeli v sožitju z judovsko skupnostjo, je avtor kristjan, ki ga je kdo natančno poučil o vsebini?
Takoj ko odpremo knjigo, nas čaka novo presenečenje: prve strani prikazujejo slike stvarjenja sveta v sedmih dneh – v 14. stoletju je umetnik naslikal zemljo okroglo! Še 200 let pozneje so ljudi, ki so trdili kaj takega, sežigali na grmadah.
Toda vrnimo se k zgodbi Zgodbe (Hagade).
Po izgonu judov iz Španije leta 1492 je Hagada zamenjala lastnika, okrog leta 1510, v Rimu. Komu je prišla v roke, ne vemo, zapis obstaja samo o tem, da je bila knjiga prodana. Leta 1609 jo spet zasledimo: obravnavala jo je inkvizicija, ki je ugotovila, da ne vsebuje ničesar proti katoliški cerkvi, kar jo je rešilo grmade. Ponovno zanimivo vprašanje: kdo je bil inkvizitor, ki je prav iz neznanih nagibov spregledal takrat blasfemične upodobitve okrogle Zemlje?
Leta 1894 se knjiga pojavi v Bosni. Kako natančno, ne vemo. Sarajevo velja za »evropski Jeruzalem« z močno judovsko skupnostjo, ki je nikoli niso preganjali. Leta 1888 je knjigo od lastnika kupil za svojo zbirko novoustanovljeni Deželni muzej. Nikoli je niso javno razstavili. Hranili so jo v posebnih razmerah in le redki so imeli priložnost, da so jo videli ali vzeli v roke.
Ko so med 2. svetovno vojno Nemci zasedli Sarajevo, je bila ena prvih nalog okupatorjev zapleniti Hagado. Kurator knjige, musliman, je z izjemnim pogumom nemškemu oficirju, ki je prišel zahtevat knjigo, odgovoril, da jo je dan poprej že odnesel neki drug nemški oficir. Na zahtevo, naj pove ime, je odvrnil, da se ga niso upali vprašati. Kje in kako so potem knjigo skrivali med vojno, kroži kar nekaj zgodb.
Leta 1992 je bila v Madridu velika razstava, posvečena izgonu judov iz Španije. Tudi sarajevska Hagada bi morala biti razstavljena in muzej jo je zato zavaroval v vrednosti 7 milijonov dolarjev. V tem času so se začeli nemiri na območju Jugoslavije in zato so organizatorji idejo o sodelovanju na razstavi opustili. Ponovno je z izrednim pogumom direktor muzeja, musliman po veroizpovedi, gospod Imamović, tvegal življenje, da je v obleganem Sarajevu iz muzeja, ki je bil na prvi bojni črti, prenesel Hagado v trezor Narodne banke.
Še enkrat je Hagada zbudila pozornost svetovnih medijev: leta 1995 je bil svet že utrujen od vojne na Balkanu in porodila se je ideja, kako bi krvaveče mesto ponovno pritegnilo pozornost in pomoč svetovnega tiska. Ameriški senator Joseph Lieberman je izjavil, da bo prišel v oblegano Sarajevo za pasho, če bo na slavnostni mizi Hagada. V izjemno zastraženih razmerah so jo Bosanci odnesli v stavbo judovske skupnosti in postala je novica na vseh pomembnih svetovnih poročilih, čeprav se senatorju Liebermanu ni uspelo prebiti v Sarajevo. Knjiga pa je vnovič zbudila otopelo sočutje zahoda do izmučenega mesta.
In očarljiva lepota faksimila, ki sem ga lahko imela v rokah – z izjemnimi barvami, ki so na miniaturah prestale vsa burna stoletja od svojega nastanka, ne da bi izgubile lesk in svežino, s skrivnostnimi črkami in madeži, ki jih je v knjigi zapustilo življenje –, me je pripeljala do knjige Geraldine Brooks, People of the Book.
Geraldine Brooks People of the Book
Viking Penguin Books, 2008
Geraldine Brooks je pisateljica avstralskega rodu, ki je za svojo knjigo »March« prejela prestižno Pulitzerjevo nagrado. Najprej je delala kot novinarka, vojna poročevalka za Wall Street Journal, in poročala tudi iz obleganega Sarajeva. Tako je tudi nastala ideja za knjigo, ki je žal nimamo prevedene v slovenščino, je pa prav gotovo ena najbolj očarljivih knjig z zgodovinsko tematiko, kar sem jih prebrala.
Knjiga pripoveduje zgodbo o Hagadi od njenega začetka do današnjih dni. Zgodovinske sekvence, ki so napisane izredno inteligentno in plastično, zaokrožuje pripoved glavne junakinje Hanne Heath, avstralske znanstvenice, izvedenke za redke stare knjige, ki dobi leta 1996, v povojnem Sarajevu, priložnost analizirati in konzervirati sarajevsko Hagado.Ta izredna profesionalna priložnost, ki ji jo zavidajo kolegi, postane tudi Hannino potovanje v lastno zgodovino, njeno iskanje identitete in ljubezni ter odnosa do sveta, v katerem živi, z vsemi razlikami in nasprotji.
Pri analizi Hagade najde drobne sledi, ki so jih stoletja pustila v knjigi: krilo žuželke, madeže od vina, kristale soli, belo dlako. Ti drobci so vzvod za zgodovinsko potovanje, ki nas pelje v zelo dobro napisanih zgodbah skozi nemško okupacijo Sarajeva leta 1940, kjer izjemen pogum muslimana reši judovsko knjigo pred zasegom nacistov; v radožive Benetke leta 1609, kjer katoliški duhovnik reši knjigo pred sežigom; na svetovljanski Dunaj, leta 1894, kjer antisemitizem dviga glavo; v muslimansko vladavino v Tarragoni leta 1492 ter Sevilli leta 1480, kjer se razkrije skrivnost avtorstva miniatur. Vse zgodbe zaokroža Hannina osebna in profesionalna zgodba, njeno iskanje odgovorov na vprašanja o Hagadi in sebi, o svojem življenju, vrednotah, o svoji družini in ljubezni.
Skozi zgodovino vojn, inkvizicije, nestrpnosti se prepletajo usode posameznikov, intimne miniature strasti, upanja, poguma, trpljenja, ljubezni in vere, ki se stapljajo z življenjem in delom glavne junakinje v očarljivo, večplastno celoto, ki jo povezuje ena sama izjemna knjiga.
Kje je skupni imenovalec vseh teh tako različnih ljudi, emocij, okolij, verovanj, obdobij, hrepenenj, prepričanj in pričakovanj? Drobne intimne niti človečnosti, ki so nad vero, dogmo, narodom, skupnostjo, državo, osebnimi interesi in prepričanji, časom, ki se kot kristal svetlika pod plaščem dobrega in lepega. Nekoč je bila to celo definicija umetnosti.
Barbara H. Pregl