Joga v medgeneracijskem dialogu: tokrat predstavljamo dve bodoči učiteljici joge, Gordano in Marušo Selič.
GORDANA: Pred leti mi je splet življenjskih okoliščin oslabil imunski sistem. Zavedela sem se, da je prišel čas za spremembe in da je telesno dogajanje le klic na pomoč. Spoznanje, da me telo poziva, naj ga okrepim tako v fizičnem kot v psihičnem smislu, me je privedlo do joge.
Trenutno se udeležujem izobraževanja za učiteljico joge. Za učiteljsko pot sem se odločila zato, ker sem pripravljena svojo pozitivno izkušnjo joge deliti z drugimi, jim pomagati, da bi tudi oni prišli do lastnih spoznanj, ki bodo seveda drugačna od mojih in od katerih se bom tudi sama kaj naučila. Nenehno učenje mi omogoči osebno rast in me bogati.
MARUŠA: Z jogo me je seznanila moja mami in danes sem ji za to izjemno hvaležna. A priznati moram, da me ob mojem prvem stiku joga ni preveč navdušila.
Danes, po večletni jogijski praksi, joga vedno bolj postaja moj način življenja. Ob stresu in intenzivnosti vsakdana mi omogoča sprostitev, umiritev ter zavedanje sebe in svojega počutja.
Hvaležna sem mami, da me je pripeljala na jogo, hvaležna sem sebi, da sem bila dovolj odprta za nekaj drugačnega, in hvaležna sem svoji učiteljici, ki me vodi in usmerja na moji poti joge.
Gordanina zgodba
Kot bi rekla moja učiteljica joge, pa naj se sliši še tako obrabljeno, se vsaka stvar zgodi z nekim namenom. Pred leti mi je splet življenjskih okoliščin oslabil imunski sistem. Eni bolezni je sledila druga, pridružila se je še nespečnost. Telo mi je na sebi lasten način sporočalo oz. pomagalo priti do spoznanja, da se pravzaprav razdajam tako doma kot tudi v službi in da trenutka, ki bi ga imela čisto zase, sploh ni. Četudi sem počela nekaj zase, so bile moje misli drugje in so skrbele za otroka, moža, starše. Nisem znala uživati v tem trenutku. Zavedela sem se, da je prišel čas za spremembe in da je telesno dogajanje le klic na pomoč. Spoznanje, da me telo poziva, naj ga okrepim tako v fizičnem kot v psihičnem smislu, me je privedlo do joge.
Teče že deseto leto, odkar obiskujem vodeno vadbo joge. V začetku je bilo to le enkrat na teden, pozneje sem čutila potrebo po večkratnem obisku in postopoma sem začela vaditi tudi sama doma.
Joga mi pomeni zadovoljstvo in srečo. Z njo sem okrepila svoje telo, ga oblikovala in popravila svojo držo. Z leti vadbe joge sem postala bolj umirjena, potrpežljiva, pripravljena poslušati in skušati razumeti še tako »težavne ljudi«, ki jih dnevno srečujem. Začela sem se bolj zavedati same sebe in svojih potreb ter sem v boljšem stiku s seboj. To, kar sem včasih potrebovala in pričakovala od drugih, sem si danes sposobna dati sama.
Prepričana sem, da mi joga pomaga ohranjati ravnovesje. Ko sem potrta, slabe volje in utrujena, me joga napolni z energijo, postanem optimistična in vedra.
Trenutno se udeležujem izobraževanja za učiteljico joge. Za učiteljsko pot sem se odločila zato, ker sem pripravljena svojo pozitivno izkušnjo joge deliti z drugimi, jim pomagati, da bi tudi oni prišli do lastnih spoznanj, ki bodo seveda drugačna od mojih in od katerih se bom tudi sama kaj naučila. Nenehno učenje mi omogoči osebno rast in me bogati.
Čedalje bolj verjamem, da je moje poslanstvo pomagati ljudem, saj ni naključje, da že 30 let z veseljem opravljam delo vodje kabinskega osebja v posadki letala, katerega glavna naloga je odgovornost za varnost potnikov v potniški kabini. Ob zaključevanju svoje poklicne poti si želim nadaljevati svoje poslanstvo, zato sem se odločila za izobraževanje na učiteljskem tečaju, ki ga dopolnjujem s študijem »wellnessa« in kozmetike na visoki šoli za storitve.
Ob koncu naj povem, da sem ponosna mati dveh čudovitih otrok, in neizmerno me veseli, da mi je na poti joge sledila hči in da tudi sin kaže vedno večje zanimanje za jogo, kar bo obema pomagalo na njuni življenjski poti.
Marušina zgodba
Z jogo me je seznanila moja mami in danes sem ji za to izjemno hvaležna. A priznati moram, da me ob mojem prvem stiku joga ni preveč navdušila.
Že skoraj deset let je, odkar sem prvič prišla na jogijsko prakso. Spominjam se, da je moja mami že več let obiskovala jogijske tečaje in bila vse bolj navdušena nad jogo, nad učinki, ki jih je občutila. Želela je, da bi enako doživela in občutila tudi jaz, zato me je povabila, naj se z njo udeležim joge. In sva šli. Mami vesela, da sem se odzvala vabilu, jaz rahlo prestrašena in radovedna. Vsega se ne spominjam prav dobro, spomnim se, da smo veliko ležali, dihali in da sem imela glavo polno misli: Zakaj pravzaprav vse to počnemo? Se še komu zdi vse skupaj malo čudno? Zakaj so vsi tako tiho? Zakaj moram toliko misliti na dihanje? Dobro pa se spominjam svojega doživljanja asane trikotnika. Naredila sem ta zapleteni položaj in ugotovila, da je resnično neudoben, saj me zateguje v skoraj vseh delih telesa. V veliki želji, da vsaj nekaj trenutkov zadržim položaj, sem, jasno, še prenehala dihati. V tistem trenutku sem zaslišala učiteljico, ki je dejala, naj se sprostimo in uživamo v položaju. In takrat me je popadel smeh, saj sem se sama prej mučila kot uživala v položaju. Nisem si mogla predstavljati, da lahko kdo drži tak položaj in ob tem celo diha, kaj šele, da bi se sprostil. Ob koncu svoje prve jogijske prakse sem se odločila, da joga res ni zame. Vesela sem bila, da je všeč mami, sama pa raje ne bi več hodila.
Ko gledam nazaj, sem zelo vesela, da je mami takrat sprejela mojo odločitev in me ni skušala prepričati, naj vztrajam. Kajti stvari se zgodijo, ko smo nanje pripravljeni, in jaz takrat očitno še nisem bila. Kljub temu sem se čez kako leto, morda dve, ponovno odzvala maminemu vabilu na jogo. Ne morem trditi, da me je joga takrat prevzela, a med prakso sem se sprostila in ob koncu sem se zelo prijetno počutila. In tako sem tudi sama začela redno vaditi jogo.
Danes, po večletni jogijski praksi, joga vedno bolj postaja moj način življenja. Ob stresu in intenzivnosti vsakdana mi omogoča sprostitev, umiritev ter zavedanje sebe in svojega počutja. In to resnično zelo potrebujem: ta čas, ko obstajam le jaz ter vse ostalo izgine in postane nepomembno. Vse naloge in opravki, ki me še čakajo danes, jutri, naslednji teden, izginejo, in ostane le ta trenutek.
Lani sem se začela izobraževati za učiteljico joge, da bi bolje spoznala jogo, da bi lahko še bolj postala del te dolgoletne tradicije in jo širila med ljudi. In bolj kot kadarkoli prej, sem na učiteljskem tečaju spoznala, da sem samo učenka, ki se bo vse življenje učila in razvijala. Zelo močno se me je dotaknil rek, ki pravi: »Ko učitelj preneha biti učenec, preneha biti učitelj.« Zato s še večjim zanosom kot kdaj prej stopam po poti joge in odkrivam, kar mi ponuja. In počasi, postopoma odkrivam tudi nov svet, ki se odpira onkraj asan in pranajam. Nov svet, ki mi omogoča globlji vpogled vase in še večjo umiritev.
Včasih se, malo za šalo, malo za res, sprašujem, kakšna bi bila, če se ne bi srečala z jogo. Bi bila bolj pod stresom, bi bila bolj razdražljiva, bi znala uživati v drobnih trenutkih, bi si morda našla nekaj drugega, kar bi me sproščalo? Ne vem, in konec koncev tudi ni pomembno. Hvaležna sem, da so se stvari zgodile tako, kot so se. Hvaležna sem mami, da me je pripeljala na jogo, hvaležna sem sebi, da sem bila dovolj odprta za nekaj drugačnega, in hvaležna sem svoji učiteljici, ki me vodi in usmerja na moji poti joge.