Dejstvo, da živimo v zelo zelenem okolju in da tudi prestolnica, kot največja koncentracija poslovnega sveta, ponuja možnost, da smo v petih minutah v velikem ali malo manjšem parku, pri bazenu, na obrežju reke, v katerikoli rekreacijski dvorani ali celo v gozdu, je nekaj, kar je za večino velikih mest nezamisljivo.
Potovanja v tujino so vedno inspirativna. Tudi tista hudo naporna službena potovanja v velika mesta razvitega zahodnega sveta, ki prinesejo veliko novih izkušenj, odkritij, tako v dobrem kot slabem pomenu, in se skoraj vedno končajo z nadvse prijetnim občutkom vrnitve domov.
Še nedavno so bila prav službena potovanja zanimiva izkušnja spoznanja, da naše navzven tako majhno, ozko, včasih označeno kot zaostalo okolje pravzaprav ponuja izjemno kakovost življenja, ki je neprimerljiva z »belim svetom«, prav zaradi pridevnikov, ki smo jih uporabljali bolj kot ne slabšalno.
Dejstvo, da živimo v zelo zelenem okolju in da tudi prestolnica, kot največja koncentracija poslovnega sveta, ponuja možnost, da smo v petih minutah v velikem ali malo manjšem parku, pri bazenu, na obrežju reke, v katerikoli rekreacijski dvorani ali celo v gozdu, je nekaj, kar je za večino velikih mest nezamisljivo.
Kamorkoli se odpraviš, potrebuješ skrbno načrtovanje in veliko časa. Že da prideš na primer z enega konca Londona na drugi, potrebuješ vsaj dve uri z najhitrejšim prevoznim sredstvom. Pri nas se v tem času lahko že sprehodiš po obali ali Prekmurju.
Kljub temu izjemnemu udobju majhnih razdalj sem opazila, da ljudje pri nas v odmorih med delom mnogo manj uporabljamo zelene površine kot prebivalcih evropskih ali ameriških velikih mest. Ali pa morda prav zato, ker jih imamo ves čas pred nosom.
Navada, da zaužiješ malico ali kosilo v parku, ki je blizu službe, se pri nas ni nikoli razvila.
Morda imamo vsi občutek, da je čas za dihanje svežega zraka čez vikend, ko množično ‘navalimo’ na vse bližnje in daljne izletniške točke.
Za zdravje in notranje ravnovesje pa bi morda prav tistih nekaj minut na travi, pod mogočnim drevesom, lahko precej pripomoglo k sproščanju negativnega stresa, ki se nabira v nas v vse bolj neizprosnih, tekmovalnih in nesmiselnih delovnih razmerah.
Vsa naša mesta ponujajo čudovite parke in kotičke, v katerih lahko hitro pozabimo, da smo v službi. Med tistimi, ki jih dnevno uporabljajo, pa praviloma ni tistih, ki bi jim pravzaprav najbolj koristili: delovne populacije.
Po stresnem delu v pisarni lahko 15 minut sedenja v parku, kratek sprehod ali družba mogočnega drevesa raztopijo naše vozle napetosti.
Z nekaj malega znanja o tehnikah pranajame se lahko sprostimo, temeljito predihamo, izklopimo za nekaj dragocenih trenutkov. Morda se poslovnim ljudem v dragocenih in dostojanstvenih oblačilih nekako ne zdi primerno poležavati v travi ali celo izvajati kakšno asano za raztezanje telesa ali preprosto sprostitev; redka podjetja se tudi pri nas zavedajo pomena skrbi za zdravje svojih uslužbencev in so pripravljena vložiti čas, denar in trud v to, da jim omogočijo možnosti za to. Eden od načinov, ki je dokaj preprost in učinkovit, je prav gotovo joga. Tako asane, telesni položaji, ki jih lahko izvajamo za svojo pisalno mizo, da razbremenimo telo v dolgotrajnih prisilnih držah, kot subtilnejše dihalne tehnike, pranajame, poživijo telo in duha.
Če se nam zdi zamisel, da bi s svojo blazino za jogo odhiteli v bližnji park ali na rečni breg in izvedli kratko sadhano, jogijsko prakso za poživitev/sprostitev telesa in duha, preveč eksotična ali celo čudaška, si jo morda lahko omislimo kar v pisarni. Prezračimo prostor – seveda glede na to, če je glede na kakovost zunanjega zraka sploh vredno zračiti, zaklenimo vrata in se spustimo na tla.
Kratka sekvenca pozdrav soncu, čeprav le dve ponovitvi, in pranajama – dih radosti na primer*, imata poživljajoč učinek na celotno telo, ki se po dolgotrajnem sedenju prijetno raztegne.
Ko govorimo o zaposlenih, imamo pred očmi običajno svet belih ovratnikov, ljudi, ki delajo v pisarnah, in zanemarimo veliko večino delovnih ljudi, ki delajo v slabih razmerah, za tekočim trakom, v prisiljenih držah, ob grenkobi nizkih dohodkov, strahu pred izgubo dela. Odvisni so od volje ali bolje samovolje svojih delodajalcev in razmišljanje o sprostitvi in kakršnikoli obliki rekreativne aktivnosti ob delu je smešna in celo cinična. Prav ta večina bi za svoje zdravje najbolj potrebovala trenutek zase, za monolog s telesom in duhom, tehnike, ki jih ponuja tudi joga. Odvisni so od volje svojih delodajalcev, njihove ozaveščenosti in socialnega čuta. Žal ga je vse manj, kar morda pelje do točke, ko se bo krivulja morala preusmeriti navzgor. Do takrat velja ponovno premisliti zlato pravilo, ki ga v naši kulturi poznamo skozi izrek: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Trenutke, da odmor med delom izkoristimo za to, da s polnimi pljuči zajamemo svež zrak, se razgibamo, sprehodimo z bosimi ali obutimi stopali po travi, pod krošnjami dreves, zaužijemo svojo malico v senci prijaznih krošenj, na klopi v parku ali na tleh, si moramo izboriti sami. Z zavedanjem, da jih potrebujemo, in disciplino, da spremenimo svoje dnevne navade.
B. H. P.
*Glej okno PRANAJAMA.