Izventelesna potovanja so se nadaljevala, dokler ga ni tantrični modrec Sukhman Giri usmeril v iskanje guruja, ki bi lahko te izkušnje stabiliziral. Pri dvajsetih letih je zapustil svoj dom, da bi poiskal duhovnega učitelja. Pot ga je pripeljala v Rišikeš do Svamija Sivanande Sarasvatija, ki ga je 12. septembra leta 1947 na bregovih Gangesa iniciiral v sanjasinski red in mu nadel ime Svami Satjananda Sarasvati.
V teh zgodnjih letih v Rišikešu se je Satjananda popolnoma predal služenju svojemu guruju. Takrat je bil ašram Svamija Sivanande še v povojih. Delo je bilo trdo, razmere slabe, gozd naokoli pa poln kač, škorpijonov, komarjev, opic in celo tigrov. Svami Satjananda je delal kot fizični delavec, kopal je kanale in nosil vodo iz Gangesa daleč v hrib do ašrama. Bil je popolnoma predan svojemu učitelju, zanj je bila joga že samo slišati njegov glas ali videti njegovo podobo in ravno zaradi tega mu je bilo prek guruja podarjeno razsvetljeno razumevanje spiritualnih skrivnosti. Postal je ena izmed svetovnih avtoritet na področju joge, tantre, vedante, samkhje in kundalini joge. Njegovo znanje ni prišlo iz knjig in študija v ašramu, pač pa se mu je razodelo od znotraj, tako kot mu je rekel učitelj Sivananda:
“Delaj in boš očiščen. Ni ti treba iskati luči, saj bo ta zasvetila iz tvoje notranjosti.”
Po dvanajstih letih služenja svojemu guruju je Satjananda zapustil ašram z nalogo širiti jogo po svetu. Peš, z avtom, vlakom, ladjo in celo kamelo je prepotoval celo Indijo, Burmo, Afganistan, Nepal, Tibet, Šrilanko in mnoge druge azijske dežele. Prek srečanj z najrazličnejšimi ljudmi je začel oblikovati idejo, kako bi lahko jogo posredoval v vsem dostopni obliki.
Leta 1956 je ustanovil International Yoga Fellowship Movement z namenom ustvariti svetovno jogijsko združenje. V Mungherju v Biharju, najrevnejši indijski državici, je postavil Biharsko šolo joge, ašram, ki se danes razvija v največjo in najpomembnejšo jogijsko univerzo na svetu.
Med letoma 1963 in 1983 je ponesel jogo prav na vse konce sveta, ljudem vseh kast, religij in narodov ter v različnih državah ustanovil mnogo centrov in ašramov. V nauke, ki jih je podajal, je znal zelo dobro vpletati modrosti drugih kultur in izročil, s čimer jih je naredil razumljive in privlačne množicam tako vzhodnega kot zahodnega sveta. V svoje razlage je vključeval znanja tantre, vedante, upanišad in puran, budizma, jainizma, sikhizma, islama, krščanstva, pa tudi spoznanja sodobne znanosti. Tudi manj znane ali zahtevnejše jogijske tehnike je prek sistematične ali poenostavljene razlage naredil dostopne vsem. Napisal je več kot 80 knjig o jogi in tantri, ki se še danes uporabljajo kot osnova v prenekaterem študiju joge ali starih filozofskih tekstov. Iniciiral je več tisoč učencev in v dvajsetih letih svojega javnega delovanja izpolnil nalogo svojega učitelja. Leta 1983 je bila Biharska šola joge že priznan center najboljšega slovesa po vsem svetu, joga pa se je iz visokogorskih votlin asketov preselila v bolnice, šole, zapore, podjetja, hiše, športne centre. Ljudje so jo sprejeli v svoj sodobni način življenja.
V tej točki je Svami Satjananda za svojega naslednika razglasil mladega Svamija Nirandžanando, sam pa je zapustil svoje učence in ustanove ter se brez imetja podal na romanje po Indiji, ne da bi se nameraval še kdaj vrniti. V Trijambakešvarju v indijski državi Maharaštra je več mesecev meditiral ob izviru svete reke Godavari in ravno tam dobil vizijo za ustanovitev ašrama v Rikhidži, kjer od leta 1988 biva še danes. V tem času se je posvetil mnogim izjemno zahtevnim sadhanam (duhovnim praksam).
Ne pripada več nobeni instituciji. Večino časa ostaja v tišini, osamitvi in prakticira svojo sadhano. Le ob redkih priložnostih se pokaže svojim privržencem, ki hrepenijo po tem, da bi ga videli.
Zana Fabjan Blažič
Ključne besede: guru, ašram, sadhana, biharska šola joge, Satjananda, samkja