Lunch joga po japonsko

Ena izmed mojih zanimivejših izkušenj na Japonskem so bile ure joge v studiu, kjer uči prijateljičina mama. Šolo sem si želela obiskati že zaradi dejstva, da pripada japonski veji SVYASE, indijske jogijske ustanove, kjer sem opravila svoje izobraževanje za učiteljico joge.  

Začelo se je z zamudo. Tu lahko popolnoma in zagotovo ovržem stereotip o japonski točnosti, po mojih izkušnjah je pol ure, ali pa kar cela, gor ali dol popolnoma vseeno. Dvorana za jogo je bila drugačna, kot sem je navajena v domači Sadhani, učenci med vadbo, miza za čaj, recepcija in garderoba so si delili isti prostor. Jogijsko prakso je začela naša ‘japonska mama’. Nežno raztezanje, samomasaža … kakih 20 minut. Potem jo je zamenjala druga učiteljica, ki je vodila asane. V eni uri smo naredili le pet položajev in jih držali po več minut skupaj. Vsakemu je sledilo sproščanje v položaju truplo. Tudi to je bila zanimiva kulturna izkušnja, saj je kar nekaj navzočih glasno smrčalo, obvezno so med sproščanjem zaspali tudi ostali, eden si je celo že na samem začetku postavil blazino v kot in se suvereno obrnil na bok ter odhrčal celo vadbo. Prijateljica mi je razložila, da so tu ljudje utrujeni od dela
in da je ura joge, ki jo plačajo, edini način, da si vzamejo odmor in se spočijejo, pa tudi če to pomeni prespati celotno vadbo. Drugače bi še takrat ostali v službi in delali.

Pozornost med jogo so mi poleg smrčanja kratile tudi vonjave, ki so prihajale iz kuhinje (tudi ta je bila v istem prostoru, kuhalnico je za lonci vrtela prva učiteljica). Po uri je namreč sledil obed. Lepo je dišalo in pripravljalo želodec na jogijsko pojedino. Obetala sem si slasten polnovreden vegetarijanski obrok. Ko smo se po  končnem sproščanju posedli v krogu na tla, pa so nam pred nos postavili krožnike z v vodi razkuhanim rižem. Nekakšen rižev močnik. Brez soli, brez sladkorja. Vsakemu je pripadala le po ena vložena kisla sliva, imenovana umeboši. Ampak baje je bilo to zelo zdravo, naokoli je zaokrožil list, na katerem so bile napisane zdravilne učinkovine obroka – bil naj bi naravnost čudežen.

Vse skupaj je bila zelo poučna izkušnja, spomnila me je na pomembnost daljšega zadrževanja asan, ki jo poudarjajo indijske šole joge, obenem pa mi je dala vpogled globlje v japonsko kulturo. Ljudje si vzamejo pravico do počitka na nam zelo nenavadnih mestih, kot so javna prevozna sredstva ali pa ura joge. Na tihem me je tudi zabavala misel, da bi podobno lahko popestrili naše lunch ure v Sadhani, ki sem jih takrat vodila. Da bi beseda ‘lunch’ lahko zares upravičila svoj dobesedni pomen.

Zana Fabjan Blažič