GROZLJIVI GOST: nihilizem in mladi

Grozljivi gost

Umberto Galimberti

Alenka Lobnik Zorko priporoča knjigo, o kateri pravi:

»Najprej je bil odličen pogovor z avtorjem, italijanskim antropologom in filozofom, ki sem ga prebrala v ONI, nato pa moja nestrpna naravnanost na to, da knjigo, ki jo je napisal in je izšla v slovenščini, čimprej preberem. Čeprav sem se zavedala, da bom šla skozi trnje v temno noč – brez zagotovila, da pridem zjutraj na plano nepoškodovana, sem se v to knjigo morala podati.«


V njej avtor opisuje stanje duha med našo mladino, ki odrašča obdana z izobiljem predmetov; kjer ima takorekoč vse na dosegu roke, in ji zato prihodnost ne pomeni niti izziva niti hrepenenja. Omrežena z materializmom kot lepljivo pajčevino se premetava v začaranem krogu samodokazovanja, ki ne prinaša nikakršnega pozitivnega odmeva okolice. Nasilje, ponočevanje, drogiranje, brezciljnost, v neskončnost zavlečen študij, vegetiranje pod streho staršev, pomanjkanje stalnih služb, prežanje na eno honorarno delo za drugim – ali kot pravi avtor Galimberti: »Mladih podnevi nihče ne potrebuje, zato živijo ponoči.«

Kam smo prišli? Posamične terapije in spravljanje mladih na »prava pota« ne zaležejo, kajti ekscesi niso posamični primeru, ampak so prerasli v epidemijo. Avtor je prepričan, da odstopanja od družbenih norm ne koreninijo v spremenjeni osebnosti posameznika, ampak v kulturi, stanju duha potrošniške družbe.

»Kjer se ne najdem, kjer me nihče ne opazi, tam nimam kaj iskati. In če nimam kaj iskati, ignoriram, zavržem in naposled zanikam,« bi bila moja poljudna ponazoritev stanja, ki se imenuje nihilizem (med mladimi).

Ruski pisatelj Turgenjev mu je dal ime »grozljivi gost«. To stanje duha, ki poudarja odtujenost človeškega dejanja in s tem sporočilo o nepomembnosti, je prvič razločno izpričal Nietzsche. Zaradi opisa tega pojava so ga imenovali nihilist (zanikovalec), čeprav ni storil nič drugega, kot da je odtujenost opazil, opisal in na vprašanje »Kaj pomeni nihilizem?« odgovoril »Da se najvišje vrednote razvrednotijo.«

Danes, zelo dobrih sto let po po Nietzschejevemu oznanilu o smrti Boga, ki je povezano z oznanilom nihilizma, se naše vrednote spreminjajo in menjajo takorekoč z letnimi časi – v slogu zamenjaj srajco, pa boš drug človek. In če bomo to lahkotnost sedanjega časa še nekako preživeli mi, star(ej)ši, nam je jasno, da je marsikateri mladi ne bo! Bodisi da bodo predčasno zapustili šolanje, položili roko na sošolca, soseda itd. ali na sebe, se vdali alkoholu ali drogi. Zakaj? Naj ponovim, kar piše Galimberti in v kar verjamem: ne zato, ker bi bila bolna njihova osebnost, ampak zato, ker je bolno okolje; ker je brez vrednot, ali pa so spremenljive; ker v njem ne doživijo pristnega stika s sočlovekom; ker jim učitelj, mati ali oče ne vrneta pogleda, zaradi katerega bi jim zapelo srce; ker prehitro dobijo igračo, motor ali potovanje v eksotične kraje, ne da bi imeli sploh priložnost po vsem naštetem dovolj dolgo hrepeneti…

Umberto Galimberti v svoji knjigi, ki bi jo marsikdo najraje potisnil nekam na najvišjo polico, a mu bo nekega dne neizbežno padla na glavo, apelira na tkanje čustvenih niti med sedanjo čustveno zelo krhko generacijo in vsemi nami, ki imamo s to generacijo karkoli skupnega: bodisi smo starši bodisi učitelji. Izgovor, pravi Galimberti, češ da nismo psihologi, ki bi znali prepoznavati stiske, je jalov. Popolnoma zadošča, da smo pripravljeni ozeleneti »čustveno puščavo, ki je zdaj očitno že naravno okolje mnogih naših otrok« – saj smo vendarle ljudje. In ker smo kot posamezniki nemočni pred zajezitvijo opisane čustvene puščave množice mladih sredi skladišča materialnih dobrin, moramo vsi po vrsti, vsak trenutek, in tudi vsak zase, odpreti srce za »trpljenje mladega človeka«.

Čeprav bi rada ta zapis (v katerem sem vse, kar sem prebrala v knjigi in nato dobesedno uporabila v svojem razmišljanju postavila v narekovaje), končala optimistično, mi previdnost veleva srednjo pot, saj so se tudi nam, ki smo danes odrasli, naši starši nemara premalokrat zazrli v oči?! A ker smo že odrasli in vemo, da materialne dobrine ne prinašajo sreče in zato ne smejo biti vir našega hrepenenja, črpajmo svojo moč vsaj iz te svoje izkušnje in usmerimo mlade na iskanje in prepoznavanje lastnih sposobnosti in na delovanje iz tega edinega, zanesljivega vrelca.

Kako torej doseči srečo in preseči grozljivega gosta v podobi nihilizma? Nemara tako, kot sem zapisala in kot dandanes razmišlja, pove na glas in zapiše bistveno več ljudi kot pred, recimo, tridesetimi leti, in kar Umberto Galimberti preprosto in razumljivo takole formulira:

Kaj pa, če je rešitev drugje? Ne v zagrizenem iskanju smisla, kot terja judovsko-krščanska tradicija, ampak v prepoznavanju tega, kar vsakdo izmed nas v resnici je, se pravi v lastni duševni moči, v lastni sposobnosti oziroma, če to povemo po grško, v lastnem daímonu, ki po svoji uresničitvi doseže srečo (po grško eu-daimonía)? 

Alenka Lobnik Zorko