Skupnost za zavest Krišne v Tokiu

Vsak pripadnik Skupnosti za zavest Krišne, ki ga srečam v Tokiu, mi bo potožil, kako malo jih je tu. Če to drži, potem si upam trditi, da sem spoznala že prav vse.

Že v svojem lanskem potovanju na Japonsko sem prvi večer po nekem čudnem naključju končala v Hare Krišna templju na predavanju o Bhagavad Giti, ki ga je pripravil gostujoči Svami iz Amerike. Isti večer sem prek prijateljice spoznala družino, ki ima pomembno funkcijo v tokijski skupnosti: oče je upravnik templja, mama vodi vegetarijansko restavracijo, hčerka pa se ukvarja s petjem indijskih duhovnih pesmi. Takrat je pri njih živela tudi moja sedanja sostanovalka, zato smo se kar velikokrat znašli na njihovem domu. Povsem običajno stanovanje, v dnevni sobi pa ogromen oltar Krišne, kjer so opravljali vsakodnevno čaščenje. Po nekajkratnih obiskih sem mimogrede spoznala že večino članov, in ko sem se potikala po ulicah Tokia, sem velikokrat zaslišala: “O, Slovenija!” in videla japonskega meniha v oranžnih indijskih oblačilih, kako mi maha med opravljanjem svoje pridigarske dolžnosti.

Skupnost za zavest Krišne je ena izmed organizacij višnuistične veje hinduizma, ki jo je leta 1966 v New Yorku ustanovil  Bhaktivedanta Svami Prabhupada, eden izmed indijskih pridigarjev, ki so se v šestdesetih letih odpravili na Zahod. Pripadniki prakticirajo bhakti jogo, jogo pobožnosti in predanega služenja Bogu. Držijo se štirih prepovedi, to so prepoved uživanja mesa, rib in jajc, prepoved uživanja drog, tobaka in alkohola, prepoved igranja na srečo in pa prepoved izvenzakonske spolnosti. Poleg tega sledijo tudi načelom usmiljenja, discipline, resnicoljubnosti in čistosti tako uma kot telesa. Njihova filozofska doktrina se naslanja na stare indijske tekste, kot so Bhagavad Gita in pa Srila Bhagavatam, v katerih lahko poleg bhakti joge najdemo tudi najbolj izčrpen opis karma joge. Svojo predanost Bogu izkazujejo s petjem manter, pobožnih pesmi, recitiranjem svetih spisov ter z nenehnim spominjanjem na Krišno. Svoje centre, šole in kmetije imajo po vsem svetu.

Hare Krišna center v Tokiu deluje podobno kot centri povsod po svetu. Vsak dan organizirajo razne aktivnosti, kot so predavanja iz Bhagavad Gite ali Srimad Bhagavatame, učenje sanskrta, petje manter, spoznavanje vegetarijanske kuhinje, ob posebnih dnevih po predavanjih delijo tudi okusne brezplačne obroke, vse z namenom pritegniti nove ljudi in jim predstaviti zavest Krišne. Po mojem mnenju so njihov največji prispevek japonski družbi njihove restavracije, saj so ene redkih v deželi vzhajajočega sonca, ki ponujajo popolnoma vegetarijansko hrano. Dve izmed njih sta Deva deva, katere lastnik je Martin iz Bolgarije, in pa Govindas iz iste mreže restavracij, kot jo imamo tudi v Ljubljani.

Tudi ko sem odpotovala v Osako in Kjoto, sem vedno pristala pri pripadnikih tega gibanja. Najprej pri neki družini, ki ima v Osaki podobno funkcijo kot moji znanci v Tokiu, nato pri prijaznem paru, ki je veliko potoval po Indiji in igra indijsko klasično glasbo. Prikupno se mi je zdelo, ko mi je Aya, boljša polovica para, zaupala, da še vedno ostaja malo razpeta med svojim novim krogom prijateljev iz skupnosti Hare Krišna in svojim starimi prijatelji, ki častijo Šivo (šivaizem je druga veja hinduizma in je na zahodu priljubljena predvsem med hipiji). Vsi so se mi vtisnili v spomin kot zelo prijazni in gostoljubni ljudje, s katerimi me povezujeta ljubezen do Indije in indijske kulture in pa joga, ki, v katerikoli obliki že, vedno pelje k istemu cilju.

Zana Fabjan Blažič