POZDRAV JUŽNEMU SONCU ALI KAKO SEM SE PRVIČ NAPOTILA V AŠRAM

Ideja o odhodu v ašram je prišla z željo po znanju joge. Po globljem znanju, ki presega poznavanje telesnih položajev in dihalnih tehnik, s katerimi se percepcija pojma joge pri večini zahodnjakov tudi konča. Bila sem ravno sredi svojega petmesečnega potovanja po Indiji in odkrivala zgodbe velikih modrecev, ki s sledenjem tej starodavni znanosti že tisočletja navdihujejo množice. Spoznavala sem, da je indijski vsakdan prežet z jogijsko mentaliteto, ki pa je kljub branju knjig nisem poznala dovolj dobro, da bi zares razumela, kaj vse, kar vidim na svoji poti, je joga.

In tako sem začela iskati učitelja, kar se je že takoj sprevrglo v značilno zgodbico o lažnem guruju, še predobro poznano marsikateremu nadobudnemu iskalcu duhovnosti, ki jo po resnico mahne v Indijo. Na srečo sem bila še pravočasno posvarjena o verodostojnosti ‘karizmatičnega tantrika’, ki je obljubljal tako razsvetljenje kot učiteljski certifikat, vendar pa sem bila v tej točki že tako trdno odločena, da pridobim želeno znanje, da me tudi ta ‘nezgoda’ ni več ustavila.  

Med popotniki sem srečevala veliko ljudi, ki so že bivali po ašramih, pri gurujih ali pa so opravljali razne tečaje, in nekako se mi je zdelo, da bom največ pridobila prav z udeležbo šole za učitelje joge. Na internetu sem si ogledovala najrazličnejše programe in všeč mi je bilo, da so poleg praktičnega učenja asan ponujali tudi poglobljena predavanja iz jogijske filozofije in njene aplikacije v praktičnem življenju.

Najbolj znani programi pa so bili zasedeni že mnogo mesecev vnaprej in za moj od potovanja že precej opustošeni žep tudi predragi. Po temeljitem brskanju po spletu sem odkrila ašram v Bangaloreju, njegov program pa mi je ustrezal tako cenovno kot časovno. Žal nisem poznala nikogar, ki bi tam že bil, a sem se vseeno prijavila; občutek mi je govoril, da delam prav.

In sem se odpravila, na dolgo pot iz severne v južno Indijo, ki mi je vzela cele tri dni, najprej dolga vožnja z avtobusom, ki ji je takoj sledilo še 42 ur vlaka. V Bangalore sem prišla kar utrujena, a adrenalin me je držal pri močeh. Bila sem namreč pred tem, da za en mesec zapustim zunanji svet in se podredim strogi disciplini ašramskega življenja. Ašram, v katerega sem se napotila, je 35 km ven iz mesta (2 uri z avtom!), sredi rdeče indijske zemlje, posejane z osamelimi mangovci in od sonca razbeljenimi skalami, v času tečaja pa ga udeleženci ne zapustijo niti enkrat. Alkohol, tobak, droge, meso in pogovori z pripadnikom nasprotnega spola na samem so strogo prepovedani. Obvezna je navzočnost na vseh predavanjih, obredih in drugih skupinskih dejavnostih. Na koncu sledijo praktični preizkusi znanja in pa triurni pisni izpit. Ne morem trditi, da me ni bilo malo strah, po drugi strani pa sem se izkušnje že prav veselila.

Zelo kmalu mi je postalo jasno, kam sem prišla. V Indijo v najboljšem pomenu besede namreč. Ko sem v pisarni čakala na svoj avtobus do ašrama, ki je že pet ur zamujal, in sem s tem zamujala sam začetek programa, so mi upravniki vsake toliko v tolažbo kot pesmico zdrdrali svoj: “Relax! No need to hurry, no need to worry!” in še druge modrosti, med katerimi mi je mogoče najljubša: “Thinking – not good!” in pa seveda večni: “Relax!” Jogijske nauke so stresali iz rokava, ne da bi jih prepoznala kot take, in slišati sem morala še kar nekaj predavanj, da sem spoznala, da se lahko joga odvija tudi med čakanjem na avtobus ali v kaki drugi vsakdanji situaciji.

Ašram, ki sta ga ustanovila Dr. R. Nagarathna in D. H. R. Nagendra,  nosi ime SVYASA (Swami Vivekananda Yoga Anusadhana Samsthana) in je pravzaprav univerza, ki poleg enomesečnih tečajev za učitelje ponuja tudi diplomske in podiplomske programe s področja joge, jogijske terapije in rehabilitacije, naturopatije, vedske kulture, filozofije in jogijskega menedžmenta ter novinarstva, z možnostjo doktorske disertacije. Ti programi trajajo od enega pa do treh let. Poleg univerze je v ašramu tudi bolnica, kjer s pomočjo jogijskih tehnik že vrsto let zdravijo prenekatere bolezni in uradne statistike govorijo o njihovi izjemni uspešnosti. Proučevanja učinkov joge na človeka se v ustanovi lotevajo znanstveno, tam pa so tudi največji laboratoriji za tovrstne raziskave v Indiji.

Program tečajev in študijev je zasnovan tako, da jogo študentom približa na vseh ravneh njihovega življenja. Svami Vivekananda, veliki mož indijske zgodovine in eden izmed pionirjev med duhovnimi učitelji, ki so jogo predstavili Zahodu in po katerem ašram tudi nosi ime, je omenjeno znanost opredelil v štiri kategorije. Radža joga poleg asan, pranajam, tehnik koncentracije in meditacije govori tudi o moralnih in etičnih principih, kot so nenasilje, zadovoljstvo, čistost, vzdržnost, strogost, resnicoljubnost, predanost Bogu, skromnost in proučevanje samega sebe. Karma joga je joga nesebičnega služenja: karkoli počneš, počneš brez pričakovanja pohvale ali zaslužka, temveč daš vse od sebe zaradi dela samega. Bhakti joga je pot predanega čaščenja Boga v personificirani obliki, jnana joga pa je pot intelekta, filozofskih vprašanj o pravem bistvu lastnega Jaza. Radža jogo smo dobivali z vsebinskim delom programa, karma jogo s pomočjo pri opravilih v ašramu (delo v kuhinji, čiščenje prostorov), bhakti joga je prišla na vrsto z vsakodnevnim petjem bhajanov (hindujske religiozne pesmi) in praznovanjem vseh hindujskih praznikov, jnana joga pa z jutranjim branjem svetih tekstov in razmišljanjem o njih.

Urnik je bil natrpan in zbujali smo se že ob 4.30 zjutraj. Še v trdi temi in nočnem hladu smo se ob petih zbirali za jutranjo meditacijo, ki sta ji sledili dve uri asan, nato smo skupaj s preostalimi prebivajočimi v ašramu peli tekste iz Bhahavad-gite in Upanišad. Zajtrku je sledila karma joga (delo v ašramu), po kratkem odmoru, namenjenem osebni higieni in čistoči lastnih prostorov, pa smo imeli dve predavanji (teorija in filozofija različnih vej joge) ter uro pranajame, po kosilu joga nidro (jogijsko spanje) ali druge oblike sproščanja, še eno uro asan, predavanje in pred večerjo petje bhajanov. Tudi po večerji se je program nadaljeval (družabne igre, debate ali pa meditacija), pred samim spanjem pa nas je čakala še gora domače naloge.

Kljub napornemu tempu sem se veselila vsakega dne posebej. Čudoviti predavatelji, ki so bili še bolj kot dobri retoriki dober zgled, so nam jogijske modrosti podajali na pladnju humorja in s tem dokazali, da joga ni v tančice misterijev zavita okultna praksa, pač pa predvsem zdrav in vesel odnos do življenja in do samega sebe. Da je življenje preprosto in zabavno in da se ne smemo jemati preveč resno. Učitelji, ki so prebrali gore knjig, so nam govorili o eni sami preprosti resnici: “Pa kaj!” S tem niso govorili o apatičnosti ali brezbrižnosti, pač pa o gledanju nase in na svoje življenje z zdravo distanco, kar pomaga ohraniti umirjen um in stabilna čustva, torej temelj tako zdravega telesa kot duhovnega napredka.

Poleg toplih, očetovskih učiteljev pa so mi do srca prišli tudi moji sošolci. V učiteljski program nas je bilo vpisanih šestdeset, od tega štirideset Indijcev in dvajset Neindijcev. Samo toliko Neindijcev nas je pravzaprav bilo od vseh skupaj štiristo ljudi v ašramu, ki v nasprotju z nekaterimi drugimi podobnimi ustanovami ni bil prav v ničemer prilagojen zahodnemu človeku. Pri tem je prišel na račun tudi moj antropološki Jaz, saj sem si lahko iz prve roke ogledala življenje v tovrstni ustanovi, aktivno praznovala hindujske praznike in podobno. In zazdelo se mi je, da šele ob koncu svojega, sicer že drugega potovanja na to podcelino, spoznavam tisto pravo Indijo, k čemur so pripomogla tudi moja novo spletena prijateljstva z soudeleženci tečaja. Da spoznavam Indijo, ki je nad kupovanjem in barantanjem, nad vozniki rikš in lastniki hotelov, da skupaj s njenimi otroki sedim na tleh in si zapisujem predavanja, z njimi jem, se zabavam, se učim. Tudi obiski mojih prijateljev na njihovih domovih po samem tečaju so mi ostali v spominu kot najdragocenejše izkušnje.  

Ker smo se dobro razumeli, smo v svoji sproščenosti na trenutke celo pozabili na strogi ašramski red, kar nas je kar drago stalo. Na neki skupni proslavi, ki so se je udeležili vsi prebivalci ašrama, so nas med nastopom (vsaka skupina je pripravila nekakšen skeč ali igrico) diskvalificirali in poslali dol iz odra, saj smo uprizorili izbor za Miss Prašanti Kutiram (ime ašrama), v katerem smo fante zelo nazorno preoblekli v dekleta, kar pa seveda za tako ustanovo ni sprejemljivo. A tudi ta dogodek nam je ostal v prijetnem spominu, še in še je bilo smeha na to temo in tudi drugim smo, če ne drugega, vsaj popestrili večer.

Po mesecu dni spoznavanja te starodavne, a danes še kako prepotrebne vede so nas čakali še pisni in praktični izpiti, podelitev diplom in odhod iz ašrama. In tu se je pravi preizkus znanja šele začel. Kako si reči: “Pa kaj!”, ko izgubiš službo ali padeš na izpitu, in si razložiti, da iz ‘ptičje’ perspektive sploh ni tako pomembno, kot se ti zdi, in da se v vesolju ne bo nič spremenilo? Kako biti zadovoljen, ko ne dobiš vsega, kar bi želel? Kako ostati nenasilen tako v mislih kot v dejanjih, ko te kdo razjezi ali užali? Kako se pripraviti do tega, da uporabiš eno izmed tehnik sproščanja, ko jo potrebuješ, namesto da bi se izžet vrgel pred televizijo? Kako si z redno vadbo asan in pranajam zagotoviti zdravo telo, v katerem bo lahko domoval zdrav duh? Kako dati vse od sebe tudi pri opravilu, od katerega si ne moreš obetati nobene koristi? Prenesti jogo v svoje vsakdanje življenje se je v praksi izkazalo za veliko težje, kot sem pričakovala, je bilo pa izziv, ki sem se ga lotevala z ljubeznijo. In tako so moja jogijska sadhana postali moj jutranji tuš, prebiranje jogijske literature, sprehodi po naravi, vse, kar sem začela počenjati zavestno. V jogijskem duhu si lahko kos prav vsakemu dejanju in zmoreš oblikovati vsako svojo misel; nasmeh na obrazu zariše nasmeh na telo in telo zariše nazaj nasmeh na um in zato joga velja za pot do sreče.
 

Spletna stran te šole:

http://www.svyasa.org/
 

Zana Fabjan Blažič