Odhodi v Ameriko in predavanja, ki so jih tam imeli Svami Vivekananda, Svami Rama Tirtha in Jogendra Mastanami, veljajo za velike zgodovinske dogodke; pa vendar nobena izmed teh velikih osebnosti na ameriških tleh ni ostala dalj časa. Njihovo poslanstvo ni bilo živeti in poučevati na Zahodu. To poslanstvo je bila usoda Paramahanse Joganande, ki velja za najbolj spoštovanega in vplivnega jogijskega mojstra, ki je kadarkoli obiskal Zahod.
Zgodnje otroštvo in duhovno iskanje
Paramahansa Jogananda (Mukunda Lal Ghoš) se je rodil 5. januarja 1893 v Gorakhpurju v Indiji, v pobožni in premožni družini. Že v zgodnji mladosti je kazal zanimanje za duhovnost in neutrudno iskal razsvetljenega učitelja, ki bi ga vodil na njegovi duhovni poti.
Po končani srednji šoli je vstopil v samostan Mahamandal v Benaresu, kjer se je predajal meditaciji in hrepenel po višjih duhovnih idealih. Nekega dne je med opravki v mestu opazil moža, v katerem je prepoznal svojega guruja Svamija Sri Juktesvarja Džirija. V njegovem ašramu je bil Jogananda iniciiran v krija jogo. Tam je preživel naslednjih deset let ter od Sri Juktesvarja prejemal znanje stroge, a hkrati ljubeče duhovne discipline. Leta 1915 je kljub različnim težavam in nezainteresiranostjo za študij diplomiral na kalkutski univerzi, nato pa je vstopil v red svamijev in si nadel ime Jogananda (»Blaženost skozi božansko združenje /joga/«). Tako je končno izpolnil svojo gorečo željo in svoje življenje posvetil ljubezni in služenju Bogu.
»Ideal nesebičnega služenja vsemu človeštvu in odpovedi osebnim vezem in ambicijam vodi večino svamijev do aktivnega ukvarjanja z dobrodelnostjo in izobraževalnim delom v Indiji ali občasno tudi v tujini. Ne meneč se za vse predsodke kast, vere, barve, spola ali ras svami sledi smernicam človeškega bratstva. Njegov cilj je absolutna enost z Duhom.« (Avtobiografija jogija)
Svetovno poslanstvo
Jogananda je leta 1918 ustanovil šolo za dečke v Rančiju, v kateri je združil sodobne izobraževalne metode z jogijskimi tehnikami in poučevanjem duhovnih vrednot. Verjel je, da mora človek ceniti moralne in duhovne vrednote, če želi biti srečen. Jogananda je pripravil osnovnošolski in srednješolski izobraževalni program, ki je vključeval agronomske, komercialne in akademske predmete, vključeval pa je tudi učenje in prakso meditacije in joga koncentracije ter posebne energetske tehnike, ki jih je poimenoval »jogoda« tehnike. Z njihovo pomočjo lahko posameznik svojo življenjsko silo zavestno znova napolni tako, da črpa iz neomejene zaloge kozmične energije. Mahatma Gandi, ki je nekaj let pozneje šolo obiskal, je zapisal: »Ta ustanova je name naredila globok vtis.«
Leta 1920 je Jogananda sledil svoji viziji in odpotoval v Združene države Amerike, kjer je nastopil kot indijski odposlanec na Mednarodnem kongresu verskih liberalov v Bostonu. Prepričanje o prevladujočem materialističnem duhu Zahoda, ki mu je sledil že Vivekananda leta 1893, ter s tem povezano prepričanje o potrebi Zahoda po duhovnosti, je bilo močno prisotno tudi v opozorilu Sri Juktesvarja: »Moč Zahoda sloni na njegovih materialnih dosežkih, primanjkuje pa mu duhovnega razumevanja. Božja odločitev je, da boš ti [Jogananda] poučil človeštvo najti ravnovesje med materialnim in duhovnim življenjem.« Jogananda se je na pot odpravil prepričan, da med Ameriko in Indijo obstaja nekakšna karmična vez: »Odpravljam se na pot, kjer bom kakor Krištof Kolumb odkrival Ameriko, ki je mislil, da je odkril Indijo …«
Udeleženci kongresa so z navdušenjem sprejeli njegovo predavanje o »Znanosti religije«. Sekretar ameriške zveze unitaristov je komentiral Joganandovo predavanje: »… Religija je, tako trdi on [Jogananda], univerzalna in ena. Seveda ne moremo razglasiti za univerzalne posebne običaje in navade, toda skupni element religije je univerzalen in od vsakega lahko enako zahtevamo, da jim sledi in jih uboga.«.
Istega leta je Paramahansa Jogananda ustanovil Bratstvo za samouresničitev (Self-Realization Fellowship), s pomočjo katerega bi lahko širil znanje indijske starodavne modrosti in filozofijo joge ter njeno meditacijsko tradicijo. Jogananda je takole opredelil samorealizacijo: »Samorealizacija pomeni poznavanje vseh delov telesa, uma in duše, ki posameznika postavljajo v božansko kraljestvo; zavedanje, da je božanska vseprisotnost tvoja vseprisotnost, da bi jo spoznal, ne potrebuješ molitve, temveč moraš samo izpopolniti svoje znanje …«
Naslednjih nekaj let je predaval in poučeval v številnih mestih na vzhodni obali Združenih držav, leta 1924 pa se je odpravil na medcelinsko turnejo predavanj. Leto pozneje je v Los Angelesu ustanovil mednarodni sedež Bratstva za samouresničitev, ki je postal duhovno in administrativno središče Joganandovih prizadevanj.
Naslednjih nekaj let je Jogananda obiskal vsa večja mesta v Združenih državah Amerike in predaval ogromnim množicam. Poudarjal je primarno enotnost svetovnih religij in učil univerzalne aplikativne metode za doseganje neposredne osebne izkušnje z Bogom. Vsem svojim prizadevnejšim učencem je predstavil tehnike krija joge. Ta sveta duhovna znanost se je pred tisočletji razvila v Indiji, se v srednjem veku izgubila, v moderni dobi pa jo je ponovno oživila veja razsvetljenih mojstrov, ki jim je sledil tudi Jogananda.
Vrnitev v Indijo
Leta 1935 se je Jogananda odpravil na 18-mesečno turnejo po Evropi in Indiji, nato pa se je vrnil v Ameriko. V času, ko je predaval v Indiji, se je sestal tudi z Mahatmo Gandijem (ki ga je prosil za iniciacijo v krija jogo) in nekaterimi drugimi pomembnimi indijskimi osebnostnostmi. Istega leta je od Sri Juktesvarja prejel naziv paramahansa. Dobesedni prevod besede param je najvišji; hamsa pa pomeni labod (simbol najvišjega duha). Naziv pomeni tistega, ki predstavlja najvišje stanje neprekinjene povezave z Bogom.
Poslednja leta in Mahasamadhi
V tridesetih letih se je Paramahansa Jogananda začel čedalje bolj umikati pred svetovno javnostjo ter se posvetil pisanju številnih knjig, s katerimi je želel svoje sporočilo prenesti bodočim generacijam in ustvariti trajne temelje za duhovno in humanitarno delo Bratstva samouresničitve. Pod njegovim vodstvom so njegovi učenci združili Joganandovo osebno vodstvo in navodila v obširno zbirko lekcij Bratstva za samouresničitev, ki so bile namenjene domači uporabi.
Sedmega marca 1952 je Paramahansa vstopil v mahasamadhi. Njegovo smrt je zaznamoval nenavaden pojav. V notarsko potrjeni izjavi, ki jo je podpisal direktor Forest Lawn Memorial-Parka, je zapisano: »Tudi dvajset dni po smrti ni zaslediti nobenega fizičnega razkroja … Takšnega stanja popolne ohranjenosti telesa nismo zasledili še nikoli … Joganandovo telo je bilo očitno v sijajnem stanju odpornosti.«
Avtobiografija jogija
Najvplivnejša knjiga, ki je nastala pod peresom Paramahanse Joganande, je Avtobiografija jogija. V njej Jogananda opisuje svojo življenjsko zgodbo in svoje mistične izkušnje, povezane z drugimi izrednimi mojstri. Knjiga je prvič izšla leta 1946 in je doživela številne ponatise, prevedena pa je bila v vsaj 18 jezikov. Še danes velja za moderno duhovno klasiko.
Eva Lina Rotar