Navdih in spodbuda
Na naše veliko veselje je letos Krishna Das spet obiskal staro celino. Velik del njegovega gostovanja v Evropi je pomenila turneja po Balkanu. Med drugim je obiskal Zagreb, Split in Beograd. Z njim smo septembra 2009 peli in se pogovarjali v Zagrebu.
1. KONCERT
Uro pred koncertom sem spoznal Krishno Dasa, prijaznega gospoda srednjih let. Sproščeno me je povabil na kratek sprehod in z veseljem sem se mu pridružil.
Sam zase pravi, da je zgolj običajen prebivalec New Yorka. Kljub temu da so njegovi koncerti vnaprej razprodani po vsem svetu, ostaja skromen. Tako kot na večini slik je nosil svojo karirasto rdečo srajco in očala, za katerimi se je bleščal par zeleno-rjavih oči. Res, to je on, sem pomislil in se nasmehnil.
Med pogovorom gleda v oči. Topel in ljubeč pogled, ki hkrati odseva energijo in ostrino. Beseda je stekla, kot bi se poznala od nekdaj. Vprašal sem ga po njegovih prvih korakih.
Pripoveduje, da se vse začne z motivom, s hrepenenjem in z željo po daritvi. Prav hrepenenje, da je tisto najpomembnejše, je gonilo vsega.
Dolgo tega je obiskal kraje v Indiji, kjer ljudje veliko pojejo, tam se je priučil besedil in akordov. Ko je pozneje sam začel peti, je bilo njegovo poslušalstvo vsega šest ljudi, med njimi tudi tonski mojster in dve osebi, ki sta ga poslušali v sklopu obveznih vsebin tečaja. Ob tem se je le nasmehnil in poudaril, kako pomembno je začeti. Ko pesem daruješ Njemu, ni pomembno, da te ljudje poslušajo in koliko jih je.
Povedal mi je, kako pomemben je zanj čas, ki ga je preživel s svojim Učiteljem, Neemom Karolijem Babo. In kako izgubljen je bil, ko je Maharadži zapustil telo. Da je najlepše najti in živeti z Učiteljem, vendar pa ga je njegov odhod tako močno bolel, da se je za nekaj časa izgubil. Ponovno ga najde v pesmi, meditaciji in daritvi.
Zanimalo me je tudi, katera je njegova najljubša mantra in kako njegove pesmi nastajajo. Z nasmeškom je odvrnil, da mu je najbolj ljuba vedno tista zadnja, najnovejša. Melodije po večini sklada sam, nekatere pa izvirajo iz Indije. Pravi, da preprosto prihajajo k njemu.
Med pogovorom se Krishni Dasu ni nikamor mudilo, kljub temu da je bilo do koncerta le še 30 minut. Prisluhnil je vsakemu mojemu vprašanju in izčrpno odgovoril nanj. Iz njega sta vela zanimanje in želja.
Počasi sva krenila nazaj proti prizorišču. Na srce mi je še enkrat položil resnico, ki od takrat nenehno odzvanja v moji glavi: “Začni. Začni peti. Najbolj pomembno je, da začneš. Povabi ljudi. Lepo je, če pridejo. Lepo je, tudi če ne pridejo. Poj naprej!”
Na prizorišču koncerta sem se ganjen, a v pričakovanju poslovil. Presenetil me je z vprašanjem, če se vidimo naslednji dan, na delavnici. Ko sem pritrdil, me je spodbudil k novim vprašanjem, povabil me je, naj pridem dve uri prej. Ganjen, sem le stežka odgovoril: “Da! Hvala!” Pomirjen, a s tisoč novimi vprašanji sem se odpravil proti svoji blazini v dvorani. Tam so me že čakali radovedni obrazi prijateljev.
Na oder je kmalu prišel Krishna Das. Sledil mu je Arjuna – spremljevalec na tabli (indijski boben). Pridružil se jima je še Swami Sacinananda z ekipo iz skupnosti ISKCON – organizatorja turneje in gostitelja.
Koncert je trajal skoraj tri ure. Toda minilo je bliskovito hitro. Krishna Das nam je zapel vse svoje uspešnice. Tako doživeto, kot zna le on. Del programa so obsegali tudi njegovi humorni vložki, nauki in duhovni napotki ter meditacije med mantrami. Iz srca smo zapeli prav vsi. Občinstvo se je resnično razgrelo. Mojstrsko nas je Krishna Das odpeljal tja in nazaj. Koncert smo enoglasno in nežno sklenili z mantro Jaya Bhagavan.
2. POGOVORNA DELAVNICA
Dan po koncertu smo se udeležili pogovorne delavnice, na kateri je bil Krishna Das s celotno ekipo. Ker ni bilo toliko ljudi kot na koncertu, je vladalo prijateljsko, na trenutke intimno vzdušje. Poudarek delavnice ni bil na petju, temveč na pogovoru. Krishna Das je iskreno in celostno odgovarjal na naša vprašanja, tudi na tista osebne narave. Zelo sem vesel, da prinašam nekaj njegovih najlepših odgovorov.
Krishna Das pripoveduje …
Moj Guru je bil zelo neobičajen. Formalno ni nikoli učil, ni iniciiral ljudi, ni pisal knjig in ni predaval. Je pa zato sijal kot sonce. Vrtnici ni treba prebrati knjige, da se zna odpreti in cveteti. Moja duhovna praksa je, da poskušam ostati v njegovem sijaju. Petje manter mi pomaga, da vedno znova in znova najdem mesto pod njegovim soncem. Ne prodajam vam svojega Guruja. Ni ga tu, ne morete ga najti, ni kaj prodati. Tisto, kar nas je naučil zelo dobro, pa je, da vsaka oseba že ima ljubezen v svojem srcu. Nekoč je povedal, da so bitja, ki pridejo na naš planet, že poučena od Boga.
Torej, imejmo se lepo. Kdor pa se ne more imeti lepo, naj pogleda v svoje srce in svoj um. Zakaj? Tam so reči, ki nam povzročajo trpljenje. Ista stvar se lahko zgodi dvema različnima osebama, njuna reakcija pa je povsem različna. Kaj je tisto, kar povzroča naše reakcije in nas drži zaklenjene zunaj našega srca? To moramo odkriti. To ni lahko delo. Petje mi pomaga najti globlja mesta v mojem srcu, ne le v srcu, v mojem celotnem bitju. Potem mnogo lažje odpuščam in odvračam negativne misli in čustva. Da bi mogli odpustiti, moramo to tudi objeti. Sam se zatekam k Božjemu imenu. Tako zlahka premagujem spone, ki me vežejo na zunanji svet. Ne gre preveč razmišljati, treba je čim več narediti. Naredimo to že danes!
Preden sem šel prvič v Indijo, sem preživel zimo v gorah v Novi Mehiki. Tam je bilo nekaj ljudi, meditirali smo, peli, brali svete knjige. Nekdo nam je povedal, da nižje doli živi človek, ki je bil v Indiji in je učil meditacijo. Bil je umetnik in je nekoč živel v New Yorku. Šli smo ga obiskat. Nekaj ur smo se pogovarjali. Bil sem v ozadju, ničesar nisem rekel. Ko smo odhajali, sem bil zadnji na vratih. Pograbil je mojo roko, me pogledal naravnost v oči in mi dejal: “Odkriti moraš, zakaj se ne moreš stoodstotno predati tistemu, karkoli že počneš!” Počutil sem se kot ustreljena in nagačena žival. Res me je zadel … Še vedno delam na tem. Sposobnost, da se predamo stoodstotno, je velika in pomembna stvar. Pri tem ne mislim le na meditacijo, gre za sposobnost, ki se nanaša na vse naše življenje. Če se zjutraj ne moremo zbrati, se bomo še toliko težje zvečer.
Ko sem živel v indijskem pragozdu, sem spoznal starega jogija. Takrat je štel 163 let. Danes je seveda še starejši. Rekel mi je, da bom slaven. Pogledal sem ga in dodal: “In bogat!” Smejal se je in pristopil čisto blizu. Z nosom se me je dotaknil, pogledal me je v oči in rekel: “Slaven.”
Nekoč je dejal: “Razviti moraš moč volje!” Zakaj le, sem pomislil. Slišal je mojo misel. Pokazal mi je, kaj je videl v meni. Potem sem sprevidel, da se plazim.- Nesposoben, da se v celoti predam, in nenehno v dvomu. Spraševal sem se, kaj naj delam, naj storim to ali ono, naj tega ne storim … Še nikoli prej se nisem tega zavedel. Zame je bil to pravi šok. Po tem sem se začel spreminjati. Nehal sem onemogočati samega sebe. Ko človek nekaj vidi, se lahko še vedno pretvarja, da ne vidi. A vidi. Našel sem pot in se nehal bati tiste popolne predaje. Živimo le po eno življenje naenkrat. Volja ali sposobnost, da nekaj dosežemo v zunanjem svetu, ni nič drugačna od volje, da nekaj dosežemo v t. i. duhovnem svetu. Kar se mene tiče (za to ne morete krivit Svamija), ne obstajata ločeno posvetno in duhovno življenje. Je le naše življenje. Zjutraj in zvečer ste ista oseba. Tepec zjutraj, tepec tudi zvečer. Če se ne morete predati tistemu, kar delate, ne boste mogli meditirati ali peti. Duhovna praksa je zares naporna. Ker ste sami s seboj, se ne morete skriti. Še težje je uvideti, kaj delate in česa ne dosegate.
V nekem obdobju sem veliko sedel in meditiral. Imel sem svoj kotiček v hiši. Zahajal sem tja, prižigal sveče in dišeče paličice. Nekega dne sem postoril vse to in se namenil na svojo blazino. Še preden sem se usedel, sem se zavedel, da vse to počnem, da bi postal nekdo, ki bi mi lahko bil všeč. Delal sem nekaj, za kar sem mislil, da je dobro zame. Da bi bil všeč sam sebi. To pa je le druga plat sovraštva in samoobtoževanja. Motivacija za mojo duhovno prakso je bila, da sem se sovražil. Če nekaj počnemo iz sovraštva – lahko iz tega nastane ljubezen? Prenehal sem posedati.
Zavedati se moramo, da z vsakim dejanjem posadimo seme. In zemlje ne moremo prevarati. Če posadimo seme jeze, ne moremo pričakovati, da bo iz njega zraslo drevo ljubezni. Del petja in duhovne prakse je proces, v katerem se naučimo, kako to početi na pravi način. Moj Učitelj je govoril: “Kar izgovarjaj svojo lažno molitev. Ko jo boš le enkrat izgovoril na pravi način, bo to uspeh.” Torej, počnemo razne stvari – pojemo, meditiramo … Ob tem smo le na pol prisotni. Če smo na pol prisotni, je to celo zelo dobro. Poskušamo priti do tja, ko se bomo lahko povsem predali. V tistem trenutku bomo popolnoma svobodni. Videli bomo, kdo smo v resnici. Težko pri tem je, da si želimo veliko različnih stvari. Učitelj je rekel: “Ne govori lačnim ljudem o Bogu. Najprej jih nahrani.” Če smo lačni, lahko mislimo le na hrano. Velik del duhovne poti je biti dober človek. Do sebe moramo biti iskreni, ne smemo se pretvarjati, da smo nekaj, kar nismo. Ne smemo se pretvarjati, da nimamo problemov, če jih v resnici imamo.
Imam prijateljico, s katero večkrat pripravljava delavnice. Je starejša in zelo dobra učiteljica budistične meditacije. Nekoč jo je časopis Yoga Journal povabil, da bi imela otvoritveni govor na jogijski konferenci. Ko je končala, so ljudje stali v vrsti, ki je segala na ulico. Želeli so jo spoznati in z njo govoriti. Veste, zakaj? Ker jim je pokazala, da ni narobe, če se ne počutijo popolne. Povedala jim je, da nič ni narobe s tem, da imamo težave in da smo odkriti do sebe. Ni potrebno, da ustrezamo nekim predstavam in se pretvarjamo, da nič drugega ne obstaja. Dobro je, da smo, kdor smo in kar smo. In da tu začnemo. Težko je skakati, če imamo na tleh le eno nogo. Nekateri to zmorejo. Veliko lažje pa je skočiti, če se lahko odrinemo z obema nogama.
Prosim pripovedujte o Guruju Devu, svojem učitelju.
Ko je Buda razsvetljen prišel iz pragozda, je iz njega sijala mogočna svetloba. Na poti je srečal kmeta. Kmet ga je vprašal: “Kdo si, kaj si? Si bog ali duh, kaj si?” Buda je odgovoril: “Sem buden.”
Moj Guru je bil buden. Ni imel deluzij ali iluzij, kaj je to. Bil je popolno človeško bitje. Spoznal je sad življenja. Vedno je bil popolnoma združen z univerzumom. A vseeno je deloval kot vsak drug človek. Ko sem bil z njim, sem občutil tako globoko ljubezen, kot je nisem nikoli prej. Nenehno, nikoli ni ugasnila. Od mene ni pričakoval, da bi bil drugačen, kot sem bil. Ni mi bilo treba biti “priden”, da bi bil deležen ljubezni. Živel je v srcu, kjer smo vsi eno.
Kadar me je pogledal na svoj poseben način, sem se spraševal, kaj misli. Poznal je namreč vse, preteklost, sedanji trenutek in prihodnost. Pokazal je name s prstom. Vprašal sem se: “Zakaj gre – za nekaj, kar sem ali bom naredil? Nekaj, o čemer trenutno razmišljam, da bi naredil?” On se je le nasmehnil. Takrat sem ga vprašal, kaj pomeni, ko tako pokaže s prstom. Odgovoril mi je: “Mnogo imen, mnogo oblik. Vse eno. Vsi smo eno. Ista kri teče po vseh žilah. Vsi prihajamo iz Enega.”
Živel je v tej zavesti, obenem pa je videl razlike v svetu. Ko se je smejal, je bila ljubezen nepopisna.
Verjemite, želite si biti z nekom takim, a ni lahko. Tako je, kot bi stali na opoldanskem soncu. Prijetno, lepo, a nevarno, da se opečete. Čez čas sem se zaprl, nisem mogel ostati odprt.
Nekoč sem bil žalosten, ker me nekaj dni ni niti pogledal. Dregnil me je z banano in se nasmehnil. Vsakič, ko sem se zaprl, me je znal znova odpreti. Tako neverjetno je bilo živeti z nekom takim. Ljubil nas je, čeprav je vedel vse o nas. To nam je pokazal na tisoč čudovitih in preprostih načinov. Kot bi govoril o nekom tretjem, vi pa bi vedeli, da ste se zjutraj počutili natančno tako, kot opisuje.
Z njim je vsak imel svoj poseben odnos. Ni bilo pravil.
se nadaljuje …
S Krishno Dasom se je pogovarjal Blaž Jarc