INDIJSKE FILOZOFIJE

Na zahodu tudi tisti, ki nas zanimata indijska duhovnost in izročilo, velikokrat zmotno uporabljamo termin 'indijska filozofija'. V indijski tradiciji namreč poznajo več sistemov dojemanja sveta in resnice, ne zgolj enega samega. Na to temo sem v okviru svojega jogijskega izobraževanja v ašramu Yoga Vidya Gurukul poslušala izjemno zanimivo predavanje in v pričujočem članku bi rada predstavila vsaj ohlapen model tega kompleksnega, več tisoč let razvijajočega se filozofskega modela.

Sklop indijskih filozofij lahko zasledimo tudi pod imenom indijski daršan. Daršan pomeni vpogled, vid, po navadi v povezavi z videti nekaj božanskega (sveti predmet, guruja, boga). V danem primeru gre za sklop različnih pogledov na resnico. Te poglede v grobem delimo na devet sistemov, katerih skupna imenovalca sta pojem dharme (posameznikova dolžnost in namen v tem svetu) in pa priznavanje nekega skupnega kozmičnega reda oziroma pravičnosti. Kljub temu da Indijo po navadi povezujemo z religioznostjo, kar nekaj od teh sistemov ne pozna koncepta Boga, zato jih lahko delimo na teistične in ateistične. Vendar pa bistvena klasifikacija izhaja iz priznavanja ali nepriznavanja avtoritete Ved (temeljni teksti starodavne Indije). Tako delimo šole indijske filozofije na ortodoksne (astika), ki spoštujejo tradicijo Ved, in heterodoksne (nastika), ki je ne spoštujejo.

 
Med ortodoksne uvrščamo naslednje šole:

• njaja – šola logike
• vajšešika – atomistična šola
• samkhja – šola štetja
• joga – Patanadžalijev sistem
• purva mimamsa – tradicija vedske eksegeze s poudarkom na vedskih ritualih
• vedanta – tradicija Upanišad s poudarkom na vedski filozofiji

Med heterodoksne šole štejemo:

• budizem
• jainizem
• karvaka

Razvoj daršanov sega od okoli leta 1000 pr. n. š. pa vse do danes. V posameznem obdobju prevladuje ena od šol ob hkratnem delovanju drugih že obstoječih. Predavateljica Pournima Mandlik je razložila, da je proces razvoja filozofij cikličen, duhovnemu pogledu vedno sledi materialistični in tako naj bi se dogajalo po vsem svetu v celotni zgodovini človeštva. Pojav posameznih sistemov si je sledil nekako takole:
 
 – do leta 1500 pr. n. št. – nastanek Ved in Upanišad
 – do leta 500 pr. n. št. – jainizem, Buda, nastanek Bhagavad-gite in Manu Smritija    (pomembnih filozofskih in religioznih besedil)
 – do leta 300 pr. n. št. – vzpon ortodoksnih daršanov
 – leto 200 n. št. – filozof Nagardžuna, ustanovitelj mahajanskega budizma
 – leto 600 n. št. – vzpon vedante
 – po letu 900 n. št. – razcep vedante na več različnih šol
 
Sodobna indijska filozofija se je začela razvijati v času britanskega kolonializma. Pomembni miseci sodobnega časa so Svami Vivekananda, Rabindranath Tagore, Sri Aurobindo, Ramana Mahariši, Ošo, Krišnamurti itd. Eni so interpretirali tradicionalno filozofijo v kontekstu novega časa, drugi pa so razvili nove poglede na svet.
 
V nadaljevanju bom v grobem predstavila temeljna izhodišča vsakega od posameznih sistemov, začela bom z ortodoksnimi šolami.
 

Njaja

Temeljni teksti te šole so Njaja Sutre, ki jih je v 2. stoletju našega štetja napisal Aksapada Gautama. Gre za šolo filozofskih špekulacij, katere temeljni prispevek k sodobni indijski misli je metodologija, ki temelji na sistemu logike. Vendar pa ta logika, za razliko od tiste, kot jo po Aristotelu dojemamo na zahodu, ni sama sebi namen. Pravilno znanje/vedenje je edini ključ do prenehanja trpljenja, zato njaja ponuja ne le logiko samo po sebi, temveč tudi epistimologijo, teorijo o znanju. Njaja govori o natančno štirih verodostojnih virih znanja: dojemanju, sklepanju, primerjanju, pričanju. Tudi če neko znanje pridobimo z vsemi naštetimi načini, še vedno ne pomeni, da je zares pravilno. Zato je njaja razvila kompleksen sistem pojasnjevalnih shem, s čimer jo lahko postavimo ob bok sodobni analitični filozofiji. Med napačno znanje njaja umešča spomin, dvom, zmoto in hipotetično sklepanje.

Prvi privrženci njaje so zelo malo govorili ali pisali o Bogu (Išvara), z nastopom budizma, ki je postopoma postal čisto ateističen, pa so kot odgovor nanj poskušali božji obstoj dokazati z logično argumentacijo. To vprašanje je postalo izziv samemu obstanku in veljavnosti omenjene filozofije. Kot odgovor na filozofsko šolo Mimasa so šli še dlje in utemeljili monoteizem, torej da je bog lahko zgolj eden sam.
 
 

Vajšešika
 
Vajšešika, ki jo je v 2. stoletju pr. n. št. ustanovil modrec Kanada, predpostavlja, da so vse stvari v vesolju omejene s končnim številom atomov. Njena metafizična teorija je podobna teoriji njaje, vendar pa jo od slednje razlikuje število sprejemljivih virov znanja. Vajšešika priznava namreč zgolj dojemanje in sklepanje. Za razliko od moderne atomske znanosti pa ta šola indijske filozofije trdi, da za delovanjem vseh atomov v vesolju stoji višja, božja zavest, s čimer jo lahko poimenujemo teistični atomizem.

Vse stvari, ki obstajajo in ki jih je mogoče zaznavati, so predmeti izkušenj. Te objekte izkušenj lahko razdelimo v šest kategorij:

 – snov: zemlja, voda, ogenj, zrak, nebo, čas, prostor, duh, um
 – guna/kakovost: barva, okus, vonj, dotik, število, velikost, znanje, užitek, bolečina, želja, odpor, napor, teža, pretočnost, zvok itd.
 – karma/dejavnost
 – splošnost
 – posebnost
 – pripadanje

Vajšešika se je pozneje spojila z njajo, njen zaton pa se je začel v 15. stoletju.
 

Samkhja

Samkhja velja za enega najstarejših sistemov v indijski filozofiji. Njegov ustanovitelj naj bi bil modrec Kapila, temeljno literarno delo pa Samkhja Karika, ki ga je 200 let pred našim štetjem napisal Išvara Krišna. Danes samkhja sama po sebi ne obstaja več, njeni vplivi pa so močno opazni v še živečih šolah joge in vedante.

Samkhja uči, da verodostojno znanje lahko pridobimo z neposrednim čutnim zaznavanjem, z logičnim sklepanjem in ustnim pričevanjem. Gre za skrajno dualistično filozofijo, saj vse objekte klasificira v dve kategoriji realnosti. Prva je puruša ali zavest, transcendentalno sebstvo, ki je absolutno, svobodno, neodvisno, nedojemljivo, prek dosega čutne izkušnje ali besedne razlage. Druga je prakriti, materija, prvi vzrok vsega v vesolju (razen puruše). Pogojujejo jo tri bistvene značilnosti (gunami): satva (svetloba, čistost, harmonija), radžas (aktivnost, strast, moč, bolečina) in tamas (lenobnost, temačnost, teža, pasivnost). Vsi fizični dogodki so manifestacija prakriti, prvinske narave, vsako bitje pa je v sebi tudi puruša, zavest, ki ni vezana na zakone narave. Vezi nastanejo takrat, kadar puruša izgubi pravo znanje o svoji identiteti in se poistoveti s telesom/egom/umom, ki so zgolj različni vidiki materije. Posameznik se lahko osvobodi te vezi šele, ko spozna svojo pravo naravo in razliko med purušo in prakriti.

Mnogi temeljni teksti samkhje ne priznavajo Boga, saj njegovega obstoja ni moč dokazati.  Koncept Boga/Išvare se je v samhkjo vsidral šele pozneje z vplivom joge in nekaterih drugih filozofskih šol. Teistično obliko samhkje tako lahko najdemo opisano v Mahabharati, Bhagavad-giti in Puranah.
 

Joga

Jogo je kot filozofski sistem prvi utemeljil Patandžali, ki je v svojih Jogijskih sutrah približno 300 let pred našim štetjem zbral in sistematično uredil do takrat obstoječe zapise o jogi. Sam je bil pripadnik filozofije samhkje. Njegov sistem večkrat zasledimo tudi pod imeni aštanga joga (osemkraka joga) ali radža joga (kraljevska joga), vendar sta ta termina nastala šele pozneje z nastopom hatha joge, da je bilo razločevanje med njima lažje.

Radža joga se ukvarja predvsem s kultivacijo uma, ki jo dosežemo s pomočjo meditacije. Ko dobro pripravimo svoje telo, da je sposobno dlje časa sedeti v meditativnem položaju, lahko postopoma umirimo svoje misli in dosežemo osvoboditev. Jogijske sutre se začnejo s stavkom: Joga je umiritev modifikacij uma. Ko se um popolnoma umiri, lahko kot na mirni gladini jezera ugledamo svoj resnični odsev, občutimo celost samega sebe in enost z vesoljem.

Vse druge vrste joge naj bi bile samo pripomočki, ki bi telo, energijo in um pripeljale do te najvišje, kraljevske joge, ki izbriše karmo in te popelje v nirvano.

Patandžali je jogo razdelil na osem stopenj:

• jama – kodeks ravnanja
• nijama – spoštovanje določenih norm
• asana – združitev uma in telesa prek fizične aktivnosti
• pranajama – nadzor dihanja, ki pripelje do združenja uma in telesa
• pratjahara – prenehanje čutnega zaznavanja
• dharana – koncentracija, enosmernost misli
• dhjana – meditacija
• samadhi – stanje razsvetljene zavesti

V jame Patandžali uvršča pet načel: ahimso (nenasilje), satjo (resnicoljubnost), astejo (vzdržati se kraje), brahmačarjo (celibat) in aparigraho (nepohlepnost). Brez njihovega upoštevanja um nikoli ne more biti zares miren, vedno se bo vračal k lažem, jezi, poželenju, zločinu …

V nijame so umeščene: šauča (zunanja in notranja čistost), santoša (zadovoljstvo), tapas (strogosti), svadhjaja (proučevanje svetih spisov in ponavljanje manter) in pa išvarapranidhana (predanost Bogu). Tudi ta načela so nujna za napredek. Pot joge je dolga in trnova. Brez discipline, zdravega telesa, študija, popolne predanosti in vedrega duha se ne pride daleč.

Tretji krak joge so asane. Patandžalijeva definicija pravi, da je asana miren/stabilen in udoben položaj. Obstajalo naj bi 8,4 milijona asan (toliko, kot naj bi bilo živih bitij), od teh je 84 poglavitnejših. Asane na človeka vplivajo na več načinov: fizično (na organe, krvni in živčni sistem, mišice, sklepe), psihološko (razvoj občutka stabilnosti, harmonije), mentalno (izboljšajo spomin, koncentracijo) in na moč zavedanja. Po Patandžaliju asane služijo zgolj pripravi uma in telesa na poznejšo meditacijo. V začetku so zato jogijski teksti govorili predvsem o sedečih, meditativnih položajih, šele pozneje se je razvila paleta vseh asan, kot jih poznamo danes.

Pranajama je kontrola življenjske energije, ki jo v jogi poznamo pod imenom prana. Dihanje je medij, ki nam pomaga doseči ta cilj, saj naj bi bila življenjska energija in um povezana ravno prek diha. Z rednim in zavestnim izvajanjem dihalnih tehnik se lahko naučimo upravljati prano, jo pridobivati, skladiščiti in pravilno razporejati. Patandžali govori o treh pranajamah: purakhi (vdih), rečaki (izdih) in kumbakhi (zadrževanje diha). Obstaja več tehnik pranajame, ki služijo različnim ciljem, vendar so bile podrobneje opisane šele v poznejših tekstih hatha joge.

Pratjahara je stopnja, kjer se naša pozornost od petih čutil, s katerimi zaznavamo zunanji svet, obrne v notranjost. Zavest se usidra in umiri globoko v našem notranjem prostoru, kar pa težko dosežemo brez predhodnega prakticiranja jam, nijam, asan in pranajam.

Šesta stopnja se imenuje dharana. Pomeni koncentracijo in predstavlja hkrati prvo stopnico prave radža joge (stopnje pred tem so namreč značilne tudi za hatha jogo). Vse svoje misli obrnemo v eno samo točko, s čimer umirimo um in ga postopoma pripravimo na pravo meditacijo.

Dhjana je meditacija. Gre za eno samo misel, usmerjeno v določeno točko. Tako v dhjani kot tudi v dharani je subjekt, torej praktikant joge, ločen od predmeta koncentracije. Globoka meditacija je popolna umiritev uma, ostane samo še lastno sebstvo in objekt, na katerega meditiraš.

Ko pa ta dvojnost izgine, ko se subjekt zlije z objektom, ko jogija, ki meditira, prežame občutek enosti z vsem v vesolju, ko izgine zavedanje Jaza in ga oblije transcendentalna blaženost, takrat doseže samadhi. Samadhi je najvišja stopnja joge, njen cilj, ki izniči ego, ignoranco in polarno dojemanje sveta. Gre za spoznanje resnice iz prve roke in osvoboditev od mentalnih in karmičnih vezi, ki nas zavezujejo k trpljenju.

Patandžali v Jogijskih sutrah govori o več vrstah samadhija, ki se razlikujejo glede na obliko joge, ki jo posameznik prakticira, ali pa glede na stopnjo razsvetljenja, ki jo doseže.
 

Purva mimamsa

Mimamsa v sanskrtu pomeni preiskovanje, ključni vidiki omenjene filozofije pa so ritualizem, antiasketizem in antimisticizem. Ukvarja se predvsem z raziskovanjem narave dharme, katere definicija je utemeljena s hermenevtiko Ved. Dharma se razume kot sklop zapovedanih ritualov, ki jih je treba izvajati pravilno. Ne da se proučevati razumsko in z opazovanjem, Vede, v katerih je opisana, so namreč sama po sebi nezmotljiva in nespremenljiva avtoriteta.

Začetki omenjene filozofije segajo v čas nekaj stoletij pred našim štetjem, ko je svečeniški ritualizem vedskega žrtvovanja doživljal svoj zaton, čemur je botroval močan vzpon budizma in šole vedante. V bran tradiciji je vzcvetelo kar nekaj sekt, ki so si z rigidno formulacijo in interpretacijo vedskih tekstov prizadevale utemeljiti njihovo verodostojnost. V prvih stoletjih po Kristusu je imela mimamsa vodilen vpliv na splošno hindujsko miselnost in bila gonilna sila v pregonu budizma iz Indije. Pozneje je njen pomen zasenčila vedanta.

Purva Mimamsa Sutre, ki jih je v 2. stoletju p. n. š. napisal Jaimini, so temeljni tekst te šole, pomembne komentarje k njim je dal v 5. ali 6. stoletju Sabara, pozneje pa še Kumarila Bhata in Prabhakara.

Mimamsa priznava pet (včasih šest) verodostojnih načinov spoznavanja resnice. To so dojemanje, sklepanje, primerjanje, pričanje (tako kot v njaji) in pa domnevanje ter zanikanje. Za izhodišče postavlja dejstvo, da je vse znanje pravilno, zato ni smiselno iskati dokazov o njegovi resničnosti, pač pa njegove napake oziroma dejstva, ki bi ga morebiti lahko ovrgla. Med predmeti obravnave zelo malokrat ali skoraj nikoli ne zasledimo koncepta Boga ali mokše/osvoboditve, temveč predvsem dharmo in karmo.
 

Vedanta

Beseda vedanta se je v začetku uporabljala kot sinonim za Upanišade, končni del Ved, in naj bi pomenila izvor vse vedske literature. Od 8. stoletja se z njo poimenuje tudi indijska filozofska tradicija, katere cilj je samorealizacija. S to lahko spoznamo pravo naravo resničnosti (brahman). Cilj posameznika je transcendentirati omejitve lastne identitete, pri čemer izhaja iz dveh teoretskih predpostavk. Prva pravi, da je človekova narava božanska, druga pa, da je namen življenja to spoznati. Samorealizacijo ali stanje kozmične zavesti lahko doseže kdorkoli, težko pa jo je opisati z besedami.

Nastanek vedante kot filozofske šole sega v čas, ko je v indijskem prostoru prevladovalo rigidno opravljanje starodavnih ritualov. V kontrast nemističnemu vzdušju so v ospredje prišle Upanišade, najbolj filozofska in spekulativna besedila celotne indijske klasične književnosti. Namesto obredja so kot ključno orodje za spoznavanje resnice nastopili meditacija, samodisciplina in občutenje duhovne enosti. Glavno avtoriteto znanja je pomenila literatura, ki ji je bilo treba podrediti logiko in percepcijo. Vedantske ideje je v knjigi Vedanta sutra okoli leta 200 n. št. prvi sistematično zbral in uredil Badajana in še danes ves obstoječi hinduizem nosi močne vplive te šole.

Glavni princip, ki ga v Upanišadah lahko zasledimo, je brahman, vrhovni duh oziroma večna, samoobstoječa, imanentna in transcendentna ultimativna realnost, ki je temelj vsega življenja. Zasledimo tudi koncept Boga in številne podšole vedante se razlikujejo ravno v svojih opredelitvah identitete Boga v kontekstu brahmana.

V vedantski filozofiji igra pomembno vlogo tudi Bhagavad-gita, čeprav ni značilen vedantski tekst. Nekako predstavlja sinkretizem samkhje, jogijske in pa upanišadske misli.

Vedanta se je v zgodovini razdelila v šest pomembnejših podskupin:

• ADVAITA VEDANTA: njen ustanovitelj je Adi Šankara in govori, da je brahman edina prava resničnost, svet pa je iluzija. Brahman je realnost sam po sebi in nima nobenih atributov. Njegova iluzorna energija maja je tista, ki je kriva za nastanek sveta. Vzrok za trpljenje je ignoriranje tega dejstva in osvoboditev lahko dosežemo samo, ko spoznamo pravo brahmanovo naravo. Kadar poskušamo to narediti s pomočjo uma, se brahman pojavi v obliki Boga (Išvara), ločenega od sveta in posameznika. V resnici ni nobene razlike med posameznikovo dušo in brahmanom, do spoznanja enosti pa pridemo prek jnane, znanja.
• VIŠIŠTADVAITA: njen ustanovitelj Ramanudža pravi, da je dživatman, posameznikova duša, del brahmana, vendar nista identična. Za razliko od prejšnje šole višištadvaita brahmanu pripisuje nekatere atribute, kot sta osebna zavest in materija. Kot pot samorealizacije priporoča bhakti, predanost Bogu (Višnuju), majo pa definira kot božjo ustvarjalno energijo.
• DVAITA: njen začetnik je Madhvačarja, pravimo pa ji tudi filozofija realnosti. Boga v popolnosti identificira z brahmanom. Gre za vajšnavsko vejo hinduizma, ki časti Višnuja in njegove inkarnacije (Krišna, Narasimha, Srinavasa). Brahman in individualne deše so večne in ločene entitete. Pot do odrešenja je bhakti in kakršna koli ignoranca do Boga vodi v večno pogubo. Osvoboditev dosežeš prek spoznanja ultimativne žalosti in veselja. Vzrok vesolja je Višnujeva neizmerna moč. Pravzaprav je vsakršno dejanje izvedeno prek Boga, ki navdihuje posameznika od znotraj.
• DVAITADVAITA: utemeljitelj šole, Bhaskara, je učil, da je posameznikova duša ista in hkrati drugačna od brahmana. Bog je personaliziran v obliki Krišne.
• ŠUDDHADVAITA: šola, katere začetnik je Valabha, predpostavlja, da je bhakti (popolna predanost Bogu) edina pot do osvoboditve. Osvoboditev je predstavljena kot duhovni planet Goloka (prev.: svet krav), materialni svet pa kot Krišnova igra iluzij.
• AČINTJA BHEDABHEDA: njen začetnik je bengalski svetnik Čaitanja Mahaprabhu, sam sicer pripadnik šole dvaita. Duša je božja energija, ki je hkrati ločena in neločena od Boga, ki se pojavlja v obliki Krišne oziroma Govinde, in čeprav ga ni mogoče dojeti z razumom, ga lahko vseeno izkusimo z bhakti, brezpogojno pobožno ljubeznijo. Tej filozofiji sledi mnogo sodobnih vajšnavskih sekt, med njimi tudi ISCON (mednarodna skupnost za zavest Krišne).

PURNADVAITA oziroma INTEGRALNA ADVAITA: sodobni jogijski modrec Sri Aurobindo je sintetiziral vse različne šole Vedante in jo podkrepil ter utemeljil s spoznanji zahodne metafizike in sodobne znanosti.

Z izrazom SODOBNA VEDANTA označujemo interpretacijo advaita vedante, kot jo je podal Svami Vivekananda, pomemben reformator hinduizma in eden pionirjev, ki so filozofijo joge predstavili zahodu. V svojem nauku je izpostavil, da je Bog absolutna, svet pa relativna realnost, vendar tudi slednje ne smemo ignorirati. Če hočemo, da se ljudje obrnejo k Bogu, moramo najprej poskrbeti za njihovo osnovno materialno stanje in odstraniti revščino. Vse religije na svoj način iščejo isto resnico, zato je nujno zatreti sektaštvo in na mesto le-tega pripeljati versko toleranco.

Svami Vivekananda je leta 1893 na Parlamentu svetovnih religij v Chicagu s svojim govorom presunil poslušalce in se v zgodovino zapisal kot vplivna oseba v sintezi zahodne in vzhodne miselnosti. Igral je pomembno vlogo v posredovanju vedante zahodnemu svetu, kar je sicer močno zmotilo nekatera ortodoksna hindujska okolja. Vendar pa je sam svoje početje utemeljil z besedami, da je s tem, ko je apliciral modrosti Upanišad na vprašanja sodobnega človeka, vedanto ohranil pri življenju. Njemu namreč ni pomenila neke suhoparne ezoterične znanosti, pač pa aktualen pristop k iskanju znanja in resnice o samem sebi. Klub temu da je bil po naravi racionalist, je še vedno priznaval bhakti (čustven odnos do Boga) kot eno najlažjih poti k odrešenju, saj si je Boga lažje predstavljati v personificirani kot pa v abstraktni neosebni obliki. Osebni ali neosebni Bog sta zgolj dve strani istega kovanca.

Nekaj pomembnih učiteljev vedante: Svami Vivekananda, Sri Mahariši Maheš Jogi, A. C. Bhaktivedanta Svami Prabhupada, Bhagavan Sri Ramana Mahariši, Svami Sivananda, Sri Aurobindo, Parahamsa Jogananda, Sri Sri Ravišankar …

Na zahodu je mnogo pomembnih ljudi poznalo vedanto. Tu je nekaj imen, ki so jo preučevali, komentirali ali pa se v svojih delih zgolj sklicevali na njeno znanje: Arthur Schopenhauer, Friederich Nietzsche, Max Muller, Voltaire, J. D. Salinger, Aldous Huxley, T. S. Eliot, Alan Watts, Hermann Hesse, Nikola Tesla …

 
 

Jainizem

Jainizem je bil formaliziran okoli leta 550 pr. n. št. na področju današnje severne zvezne indijske države Bihar, ko je filozof Mahavira takrat porajajoče se filozofske in religiozne ideje povezal v smiselno celoto. Skupaj z budizmom, ki je nastal v istem času, je jainizem pomenil ideološko renesanso prevladujočemu patriarhalnemu vedskemu sistemu. Gre torej za eno tistih indijskih filozofij, ki ne priznavajo avtoritete Ved. Ukvarja se predvsem z vprašanji metafizike, resničnosti, kozmologije, ontologije, epistemologije in božanskosti. Gre za nadaljevanje starodavne tradicije sramana, ki je od že davno soobstajala z vedsko tradicijo.

Jainisti verjamejo, da je vesolje neustvarjena entiteta, ki obstaja že od nekdaj. Sestavlja ga šest snovi: prva je dživa/duša oziroma živa substanca, ki zgolj domuje v materialnem telesu, pripisujejo pa se ji kvalitete zavesti in znanja/percepcije. Sledi pet neživih substanc (adživa): materija, premikanje, mirovanje, prostor in čas.

Jainistična metafizika govori, da lahko duše klasificiramo kot osvobojene ali neosvobojene. Lastnosti osvobojenih so brezmejno znanje, percepcija in radost, v primeru neosvobojenih duš pa je uživanje teh darov omejeno s karmičnimi vezmi. Te vezi se kažejo v ponavljajočem se vračanju duše v materialno telo. Neosvobojena duša lahko torej biva na enem od štirih nivojev obstoja: v nebesih, v peklu, v človeški ali pa v živalski obliki, v nepretrganem ciklu rojstev in smrti, poimenovanem samsara. Duša je njegov ujetnik že od vekomaj, vendar se ob pravilni racionalni percepciji, znanju in sklepanju lahko osvobodi. Jainizem je tako realistična kot tudi dualistična filozofija, saj materialnega sveta ne izključuje iz polja realnosti, obenem pa sta duša in materija substanci, ki se vzajemno izključujeta. Po jainizmu je vsaka duša gospodar svoje usode, noben bog, prerok ali angel ne more posredovati pri njenih dejanjih in odločitvah in sama se mora prebiti preko ovir do osvoboditve.

Jainistična metafizika pozna sedem fundamentalnih principov (tatva). To so duša, neduša, joga (združenje duše in neduše), bandha (karmična vez), samvara (asketizem/vera/modrost kot orodje za preprečitev nastanka novih vezi), nirdžara (asketizem zažge stare karme) in mokša (ko je duša osvobojena karmičnih vezi, sam cilj jainizma).

Epistemologija govori o dveh načinih pridobivanja znanja. Prvi je pramana/sredstva ali inštrumenti (sem spadajo čutno dojemanje, avtoritativna literatura, jasnovidnost, telepatija in vsevednost), drugi pa naja/stališča. Glavni prispevek k razvoju starodavne indijske filozofije je jainizem podal z razvojem teorij relativnost in skepticizma, kot so anekantavada, sjadvada in najavada.

V jainizmu imata zelo pomembno vlogo tudi etika in morala. Pet glavnih načel, ki jim je treba slediti, so ahimsa (nenasilje), aparigraha (ne lastiti si stvari), asteja (ne krasti), satja (resnicoljubnost) in brahmačarja (spolna vzdržnost). Držati se teh principov ne pomeni upoštevati jih le na ravni dejanj, temveč tudi v mislih in besedah. Razlog za njihovo spoštovanje pa pri jainistih ni strah pred Bogom ali splošna dobrobit skupnosti, pač pa možnost osvoboditve, mokše, ki nam jo prinese moralno in etično življenje.

Pojem karme je v jainizmu razumljen drugače kot v hinduizmu ali kot ga pojmujemo na zahodu. Ne gre za neko nevidno mistično silo, ki na nerazložljiv način nadzira usodo ljudi, niti za delo, aktivnost, ki prinese določeno reakcijo. Gre za skupek subtilnih, s čuti nezaznavnih snovi, ki prihajajo v stik z dušo in nanjo vplivajo. Lahko bi jo razumeli kot skupek ne moralnih, temveč naravnih zakonitosti. Naša dejanja ne bodo ocenjena od božje roke, temveč po naravnih zakonih, ki pot moralnega življenja speljejo do osvoboditve. Karme naj bi predstavljale sklop vseh neizživetih želja v našem življenju in nam pomagajo, da okusimo njihovo uresničitev. Vsa sreča ali trpljenje, ki jih v trenutku doživljamo, so le posledica preteklih dejanj in življenjskih izbir.

Jainizem ne priznava principa vsemogočnega boga stvarnika, njegova etična načela slonijo na življenjepisih štiriindvajsetih džinajev, med katerimi je bil zadnji Mahavira, utemeljitelj omenjene filozofije. Častijo se kot božanska bitja, katerih življenja so zgled, ki nas lahko pripelje do osvoboditve. Kljub temu pozna jainizem cel spekter bogov, ki se jih splača častiti zaradi določenih koristi in blagoslovov, ki nam jih nudijo, in pa polbogov, ki se jih ne splača častiti, saj nas samo še bolj zapletejo v vozle karme.

Osvoboditev velja za edini pravi cilj, h kateremu naj bi težila posamezna duša. Mokša je razsvetljeno stanje, osvobojeno karme in ponavljajočih se rojstev in smrti, duša prejme brezmejno znanje in blaženost ter se ima za božansko.

Jainistična filozofija je imela velik vpliv na indijsko filozofijo vse od vedskih časov pa do Mahatma Gandhija. Pojmi, ki jih imamo danes za tipično hindujske (karma, ahimsa, mokša), izvirajo iz tradicije jainizma. Jainizem je kot filozofija in kot religija živ in razvijajoč se še danes, v svetu pa je prepoznaven predvsem zaradi svojega strogega pojmovanja nenasilja, ki služi kot vzor pacifistom in vzbuja simpatije pri mnogih, željnih miru.
 

Budizem

Budizem je naslednja izmed neortodoksnih šol indijske filozofije, ukvarja pa se predvsem z vprašanji metafizike, epistemologije, etike in fenomenologije. Filozofija budizma ne temelji na metafizičnih špekulacijah, pač pa na empiričnih dokazih, ki jih pridobimo s čutili. Buda je priporočal, da svet razumemo kot proces in ne kot materijo, resničnost je zanj sklop soodvisnih pojavov.

V začetku je bil budizem zaznamovan z močnim skepticizmom. Buda je svoje učence svaril, naj se v svoje dobro ne zapletajo preveč v intelektualne razprave, saj te odvračajo pozornost od prakse, ki pa je prava pot do odrešenja. Kljub temu budizem vsebuje močno filozofsko komponento, predvsem v zanikanju prepričanj glavnih rivalov v času, ko si je utiral svojo pot na piedestal filozofij in religij. Modreci, ki so proučevali Upanišade, so iskali znanje nespremenljivem Jazu, Buda pa je popolnoma zanikal njegovo pomembnost. Pravzaprav je ravno navezanost na svoj ego označil kot tisto, ki povzroča trpljenje ter preprečuje osvoboditev. Na isti skeptični način je tudi zanikal obstoj kakršnegakoli boga ter spodbil vrednost tradicionalnih ikonoklastičnih spriritualnih ciljev. Eliminiral je mitološko retoriko in sistematiziral dele stvarstva v pet skupin, a ne z namenom karakterizirati njegove sestavine, pač pa razbiti našo zaslepljenost. Kritiziral je religiozne teorije o Absolutnem in namesto tega nakazal pot do samoizpolnitve prek transcendiranja imena in oblike.

Ena najprepoznavnejših komponent budizma je pravzaprav njegov etični sistem. Budizem govori o ‘štirih plemenitih resnicah’. Prva resnica pravi, da je vse trpljenje. Splošna izkušnja človeka (rojstvo, smrt, bolezen, ločenost od tistega kar imaš rad, biti združen s tistim, česar ne maraš …) je trpljenje, kar je posledica pretekle karme. Druga resica kot vir trpljenja izpostavlja želje, hrepenenja, ki tudi odločajo o naših reinkarnacijah. Tretja resnica oznanja, da se bolečine osvobodimo tako, da popolnoma odpravimo te želje. Osvoboditev od njih se imenuje nirvana. Četrta resnica kaže pot, ki vodi k prenehanju trpljenja. Ta metoda se imenuje srednja pot, ki jo zaradi njenih osmih korakov imenujemo tudi osmerna pot. Ti koraki so: pravilno razumevanje, pravilno mišljenje, pravilni govor, pravilna dejanja, pravilni način življenja, pravilna vztrajnost, pravilno zavedanje in pravilna zbranost. Na kratko bi to pot lahko strnil v način življenja, s katerim ne škoduješ ne sebi ne drugim in presežeš želje kot vir notranje in zunanje motivacije. Edini pravi cilj življenja je nirvana, ki pa jo lahko dosežemo le s pomočjo meditacije. Pri budistični meditaciji gre velikokrat za osredotočanje na misli o minljivosti in spreminjanju, predvsem pa je pomemben nauk, da lahko prav vsako dejanje spremenimo v meditacijo, če ga izvajamo skrbno, z vso zvestostjo v sedanjem trenutku.

Karvaka

Tretja izmed heterodoksnih šol indijske filozofije se po svojem ustanovitelju imenuje karvaka in je kot filozofija zaznamovana z materializmom in ateizmom. Njen nastanek naj bi segal v 6. stoletje, čeprav se dajo zametki te vrste mišljenja zaslediti vse tja do 6. stoletja pred Kristusom, nekateri jih postavljajo celo v obdobje velikih epov, kot je Ramajana.

V filozofskem diskurzu se karvaka izogiba teologiji in metafiziki, neposredna percepcija je edino pravo merilo verodostojnosti.

Karvaka ne priznava življenja po smrti, kar je za indijsko podcelino nekaj unikatnega. Vse, kar je, prihaja iz narave in ni nastalo s pomočjo nekega višjega bitja, religijo kot tako so si prav tako izmislili ljudje sami. Za razliko od vseh ostalih indijskih filozofij omenjena šola uči, da ni nič narobe s čutnim uživanjem, pravzaprav je to edino zadovoljstvo, ki ga pravzaprav lahko dosežemo.  Bistvo življenja je živeti srečno, zadovoljno in produktivno.  Še vedno imam v spominu zabaven opis, ki ga je na predavanju podala gospa Mandlik. Rekla je, da je v karvaki bistveno uživanje v tem življenju. Če potrebuješ denar, si ga izposodi, tudi če veš, da ga ne moreš vrniti. Ko boš umrl, bodo drugi poplačali tvoj dolg, tebe pa sploh ne bo več, da bi trpel posledice, zato ne skrbi preveč. To pa ne pomeni, da ne priznavajo zakona vzroka in posledice, vendar so vse posledice naših dejanj vezane izključno na to življenje.
 
Če pogledamo vse tri heterodoksne šole indijske filozofije hkrati, lahko vidimo, da je jainizem propagiral strogo asketstvo, karvaka neomejeno uživanje, budizem pa srednjo pot, izogibanje tako zadovoljevanju svojih čutov kot tudi pretirani askezi.

Moj opis devetih indijskih filozofij se tukaj konča. Tematika je preširoka in pregloboka, da bi lahko na tem mestu sploh spodobno pogledala vanjo, upam pa, da sem ponudila vsaj bežen vpogled v to dragoceno zapuščino velike starodavne kulture in malo zamajala splošno predstavo o indijski brezglavi pobožnosti in predanosti v usodo, ki si jo marsikdo ustvari na podlagi z zahodnimi očmi zapisanih dokumentarnih knjig in posnetih filmov.
 

Zana Fabjan Blažič