Miha Blažič je priznani slovenski glasbenik, znan pod imenom N'toko. Na svojo glasbeno pot je stopil pred desetimi leti kot vokalist skupine Moveknowledgement, po zmagi na prvem slovenskem freestyle tekmovanju leta 2001 pa je začel delovati tudi kot solo izvajalec. S svojimi družbeno kritičnimi besedili si je pridobil veliko privržencev tako v hip-hop krogih kot tudi med ljubitelji drugih alternativnih žanrov. Njegova bistvena lastnost je morda ravno odprtost do najrazličnejših glasbenih zvrsti in neobremenjenost z glasbeno sceno, z enako mero prepričljivosti se loti tako hip-hopa, rocka, elektronike kot tudi svobodne improvizirane godbe. Trenutno živi in deluje v Tokiu. Morda manj znano dejstvo o N'toku je, da se že vrsto let ukvarja z jogo. Podrobneje nam je o tem za Joga portal spregovoril sam.
Z jogo sem se prvič srečal že pred veliko leti, saj jo je moja žena redno prakticirala, že ko sva se spoznala. Prvič sem jo pod vodstvom učitelja delal na Rainbow Gatheringu v Franciji in takrat sem bil zelo navdušen. Vedno sem gojil pozitivne občutke glede joge, ker me spominja na Indijo in vse, povezano s to deželo, v katero sem zaljubljen. Vsa estetika, povezana s hindujsko religijo, mi je zelo blizu in včasih se med prakso v mislih res preselim kar na Himalajo. To verjetno ni najboljši motiv za izvajanje joge, pomaga pa vseeno.
K redni in disciplinirani praksi me je žal prisilila šele bolezen, zaradi katere sem dve leti zelo trpel. Kljub temu da sem težave prebredel in nimam več bolečin v telesu, je joga ostala del mojega vsakdanjika.
Moja sadhana se skozi leta spreminja glede na sposobnosti in potrebe. Po navadi začnem s počasnim razgibavanjem in prebujanjem svojega telesa, osrednji del prakse je namenjen daljšemu pozdravu soncu, sledijo še nekaj daljšega zadrževanja različnih asan ter sproščanje in pranajama na koncu.
Na začetku sem jogo prakticiral le fizično, vendar so se kmalu pokazali njeni umski in duhovni učinki. Lahko rečem, da sem se mi je z jogo res uspelo rešiti trdovratnih bolečin v mišicah in sklepih ter izboljšati svoje fizično stanje v vseh pogledih, vendar pa se je resnična sprememba zgodila v načinu razmišljanja. Obstaja veliko vrst joge in sam sem se prepoznal na poti karma joge, torej vestnega opravljanja svojih dolžnosti in opravil brez razmišljanja o prihodnosti, brez pričakovanja nagrade ali želji po uživanju sadov svojega dela. Tako je z mojih ramen padlo veliko breme (verjetno isto breme, ki je pritiskalo na moje sklepe in mi povzročalo bolečine). Zaživel sem brezskrbno življenje, brez ambicij in pričakovanj od drugih in sebe. Mislim, da je resnična vrednost jutranje jogijske prakse v tem, kako učinkuje na naše preživljanje preostalih ur v dnevu.
S sproščenim in neobremenjenim odnosom se sedaj lotevam tudi glasbe in odločitev, ki jih sprejemam na svoji umetniški poti. Poskušam ustvarjati spontano in ne razmišljam preveč o uspehu ali o mnenju drugih. Napredujem počasi in previdno, pomembno je le to, da se ne ustavim, tako kot pri jogijski praksi. Ko sem začel redno delati jogo, sem si zadal samo eno stvar, to je, da bom delal jogo vsako jutro eno leto. Začel sem z zelo enostavno in kratko prakso, da mi ne bi bilo pretežko in bi mi zmanjkalo motivacije. Ko je leto dni res minilo, sem že zdavnaj pozabil na ta ‘rok’ in cilj je v bistvu izginil oziroma se premaknil na ‘nedoločen čas’.
Verjetno bi bilo preobsežno, če bi hotel tukaj našteti vse, kar sem se prek joge naučil v tem času. Za začetek lahko rečem, da sem se naučil biti fleksibilen v vseh življenjskih situacijah. Tudi če stvari niso takšne, kot bi si želel v določenem trenutku, ne pomeni, da so slabe, pač pa trpimo zaradi nesposobnosti, da bi se prilagodili. Morda pa je najpomembnejša stvar, ki me je joga uči, zadovoljstvo. V vsakem trenutku moram biti zadovoljen s tem, kar je. Joga ni tekmovanje, zato niso pomembni dejanski fizični dosežki, pač pa napredek, ki se zgodi znotraj posameznika. Tako se naučiš poslušati samega sebe, saj se ne primerjaš z nikomer, ampak delaš po svojih najboljših zmožnostih. Težko se je odpovedati temu principu tekmovalnosti, ki nas obdaja na vseh področjih življenja, in težko se je odpovedati ciljem, saj tako tvoj ego ne pride na svoj račun. Zame pa je joga prav to: zbijanje mojega ega. Zdi se mi, da ko bom uspel živeti jogo 24 ur na dan, bom prost tudi ega in trpljenja, ki ga ta povzroča (to pa morda pride šele v katerem izmed naslednjih življenj …).
Mogoče so moje jogijske izkušnje in ideje, ki izvirajo iz njih, popolnoma drugačne od izkušenj drugih ljudi, saj je mnogo različnih poti v jogi in prakticiranje joge ni omejeno zgolj na izvajanje asan. Marsikdo jo izvaja nevede, ne da bi bil sploh seznanjen z njenimi tehnikami in filozofijo. Lahko rečem, da vidim velikega jogija v vsakem človeku, ki izžareva resnično zadovoljstvo in pomirjenost s sabo in svetom.