Bernarda Strgar

Bernarda Strgar

Bernarda Strgar je diplomirana biologinja, gojiteljica trajnic, vrtnarica,  publicistka, avtorica in študentka. Je lastnica vrtnarije Trajnice Strgar v Ljubljani. Že več kot deset let sodeluje s članki pri različnih strokovnih in ljubiteljskih revijah ter predava strokovni in širši javnosti. Je avtorica knjige Sto trajnic na Slovenskem. Z jogo se ukvarja šele zadnjih nekaj let, z velikim veseljem tudi teče. Trenutno je v Londonu, kjer študira oblikovanje vrtov.



Lani septembra sem se za deset mesecev preselila v London, kjer sem se vpisala na študij vrtnega oblikovanja na London College of Garden Design. Ta študij me je že nekaj let mikal, vendar sem šele takrat končno zbrala pogum in se tega tudi lotila. London je bil od nekdaj moje najljubše veliko mesto, Angleži pa so vodilni na področju hortikulture, ponašajo se z najboljšimi šolami in strokovnjaki. Malo me je sicer skrbelo, kako bo potekalo moje življenje, saj je biti turist v tako velikem mestu eno, drugo pa je v njem živeti in študirati. Poleg skrbi, kako bo moja vrtnarija preživela v moji odsotnosti, sem precej razmišljala, v katerem delu Londona naj si poiščem stanovanje. V šolo bi rada hodila peš (predavanja imamo v Regent’s Collegeu, ki je v Regent Parku), hkrati pa bi si želela čim bližje javno površino, kamor bi lahko hodila na jogging, ki je zame zelo pomemben (teka po cesti in po trdih površinah se – če se le da – izogibam). Željam sem dodala še kakšen center za jogo v neposredni bližini, vse skupaj pa seveda za primerno ceno.

Po mesecu iskanja sem prišla v predel Londona, ki se imenuje Maida Vale in na moje veliko veselje izpolnjuje vse želene pogoje.

Kje najti primerno vadbo joge, me niti ni preveč skrbelo, saj naj bi bil London ‘meka’ za jogo (po besedah moje zadnje učiteljice Anje). Iskala sem predvsem center, ki bi mi ponujal različne načine vadbe, ustrezen urnik in bi bil dovolj blizu mojega stanovanja. Skoraj hkrati sta me sošolka Smita in Barbara Habič Pregl, takrat na obisku v Londonu, seznanili s centrom Triyoga, ki deluje na več lokacijah in ponuja izjemno obširen program vadbe. Najbližja lokacija tega centra pa je, žal, od mojega bivališča oddaljena več kot pol ure vožnje z avtobusom. Dovolj dobro se poznam, da vem, kako me vsake toliko popade lenoba, ki bi mi preprečila odhod na vadbo, poleg tega pa se je tudi šola izkazala za ‘full time job’. Iskala sem naprej, bolj lokalno. Za nasvet sem vprašala še lastnico stanovanja, ki trenutno biva v San Franciscu. Napotila me je na Iyengar Yoga Institut, ki je takoj za vogalom mojega stanovanja; poudarila je, da ljudje iz vsega Londona hodijo tja na vadbo. Dva dovolj tehtna razloga, da sem se odpravila vanj.

Ni mi bilo sicer jasno, kaj Iyengar joga sploh je, vendar sta mi Barbara in Anja napisali, da je vredno poskusiti.

Iyengar Yoga Institut, Maida Vale, je v novejši zgradbi, na robu rekreacijske površine oz. parka, Paddington Recreational Ground. Okolje je mirno in zeleno kot vsa Maida Vale. Stavba je pritlična, bela, arhitektura je minimalistična z veliko okni. Okoli stavbe so posajeni bambusi in pomirja že pogled nanjo. Takoj pri vhodu visi sicer precej pravil: izključite mobilne aparate, skorajda pred vrati se je treba sezuti, govoriti čim tiše … Ta strogost me je kar malce prestrašila, prvi vtis pa je še okrepil pogovor z receptorko, ki ni delovala preveč prijazno, le vljudno (včasih pozabim, da sem v Angliji). Predlagala mi je, naj grem v tečaj za začetnike, saj lahko napredujem na druge stopnje šele po dveh letih vadbe za začetnike. Poskušala sem ji dopovedati, da vadim jogo že več let, toda bila je neomajna – med začetnike. Ob besedi aštanga joga se je namrščila in povedala, da je njihov način vadbe drugačen, da je najbolj pomembna pravilna izvedba posamezne asane in da za to potrebujem dve leti uvajanja.

Nič mi ni bilo jasno, a sem se vseeno lotila vadbe za začetnike. Pristala sem na uri, ki je potekala izjemno počasi, soudeleženci pa so bili vsaj 20 let starejši od mene, vključno z učiteljico. O postavitvi vsakega posameznega prsta na roki do vsake mišice je tekla beseda neskončno dolgo, vsaj tako se mi je zdelo. Povedati moram, da sem precej dinamičen človek, prej hitra kot počasna, potrpežljivosti pa ne bi uvrstila med svoje boljše lastnosti. V posamezni asani smo ostajali neskončno dolgo, hkrati pa je učiteljica ves čas govorila, kaj moramo pri svoji drži popraviti. Popravila je vsakega posameznika. Moram tudi povedati, da je bila to moja prva ura joge v angleščini in mi pravzaprav večino časa ni bilo jasno, o katerem delu telesa in o kateri mišici govori, saj je moje znanje anatomije v angleščini precej omejeno. Torej, ura je bila precej nenavadna, ves čas sem se čudila, kje sem se znašla. Ura je minila, bila sem celo pohvaljena, ko sem povedala, da sem prišla prvič. Sama pa sem se odločila, da pustim začetnike ter grem na General Class.

Malo sem se poučila, kaj je Iyengar joga, in ugotovila sem, da izjemno poudarja pravilno postavitev, poravnavo in proporce posameznih asan ter da je njihova anatomska pravilnost in natančnost res pripeljana do meja dojemljivega.

Pri vadbi se, poleg osnovne blazine, uporablja cela kopica pripomočkov – lesena opeka, penaste opeke, trakovi, blazine, odeje, stoli, trakovi, pritrjeni na steno, in drugo. Cikel vadbe je en mesec, vsak teden se dela en sklop vaj – npr. stoječe asane prvi teden, drugi teden predkloni, potem zakloni, meditacija … Vadbo lahko obiskuješ pri različnih učiteljih, vsi tisti teden delajo isti sklop vaj. Te se pri vsakem izmed učiteljev precej razlikujejo. V vsaki asani ostajamo zelo dolgo, vmes pa učitelj hodi po prostoru in popravlja vsakega posameznika. Če imaš kakršnekoli težave, učitelj predlaga različico posamezne asane, primerno zate. Ženske v času menstruacije delajo drugačen sklop vaj. Vsakič znova delamo le stojo na glavi, svečo, plug ter sproščanje in začetno umirjanje.

O samem dihanju ne govorijo preveč, le na začetku.

Glede na to, da pri vadbi v Ljubljani nikoli ne vem prav natančno, ali delam pravilno, sem se odločila, da je to odlična priložnost, da se naučim pravilno izvajati posamezne asane, kljub temu da bi mi ustrezala bolj dinamična oblika joge.

Sedaj, ko Iyengar jogo obiskujem že tri mesece, moram priznati, da je odlična. Vsakič znova me opozarjajo in popravljajo in počasi dobivam občutek, kako naj bi bila videti pravilno izvedena asana. Hkrati pa je dober tudi občutek, ko veš, da te joga ne bo pripeljala do morebitnih poškodb, ki so možne ob dolgotrajni in nepravilni vadbi. Kljub stalnemu govorjenju in opominjanju ob nepravilni postavitvi (moja najljubša učiteljica je zelo stroga), so postale zame ure joge tukaj čas, ki se ga zelo veselim, in  med samo vadbo, kakor tudi po njej, se zelo dobro počutim. Zelo lep je tudi prostor, v katerem vadimo – svetel parket, bele stene in velika okna, tako stenska kakor tudi na stropu, skozi katera lahko skoraj v vsaki asani opazujem gole veje dreves ter nebo nad njimi.

Bernarda Strgar