PREDPISI O ZDRAVILSTVU V SLOVENIJI

Ker sem nekaj časa sodelovala v komisiji Ministrstva za zdravje pri pripravi predpisov, ki urejajo področje zdravilstva, lahko malce osvetlim tematiko z vidika trenutno veljavnega pravnega stanja pri nas. Misli, ki jih v nadaljevanju nizam, ter povzetki vsebin predpisov so moje osebno mnenje in nikakor ne izražajo formalnih stališč komisije, katere članica sem bila. Lahko pa rečem, da je ne glede na to, da sem bila v komisiji s prihodom novega ministra v letu 2009 zamenjana brez kakšnih posebnih pojasnil, ministrstvo vseskozi posvečalo stroki kar največ odprtega prostora in možnosti urejanja področja. A toliko raznolikih stališč, podtikanj, neposluha za druge(ga), samozaverovanosti in samozadostnosti ter boja za prevlado (svoje metode) kot pri zdravilcih nisem srečala še na nobenem področju. Zanimivo. Kovačeva kobila je bosa … Večkrat v debatah sem se vprašala: ja, pa za božjo voljo, kako pa ti ljudje opravljajo svoje poslanstvo? No, šalo na stran. Vsekakor bodo imeli zadnjo besedo uporabniki njihovih storitev pristojne službe Ministrstva za zdravstvo, ki opravljajo nadzor nad izvajanji.

Zakon o zdravilstvu je bil po dolgih pripravah in razpravah na različnih forumih in službah sprejet 16. oktobra 2007 (Ur. l. RS, št. 94/2007). Zdravilska dejavnost je opredeljena kot gospodarska (!) dejavnost. V skladu s prvim odstavkom 9. člena zakona se ta dejavnost opravlja v obliki gospodarske družbe ali samostojnega podjetnika posameznika – skladno z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Že tu naj opomnim, da je to popolnoma v neskladju s pomenom dejavnosti zdravilstva, ki naj ne bi bila strogo dobičkonosna in že po sami logiki stvari ne more spadati med gospodarske dejavnosti. Lahko tudi, seveda, vendar ne edino v takih zakonsko ozko določenih oblikah. Bolj primerna oblika se mi zdi nedvomno zavod.

Zakon določa vrste zdravilstva, izvajalce, način opravljanja zdravilstva, Zdravilsko zbornico in nadzor nad izvajanjem zdravilstva. Dejavnost opravljajo zdravilci z namenom izboljšati zdravje uporabnika storitev, njihovi ukrepi in aktivnosti pa temeljijo na zdravilskih sistemih in zdravilskih metodah. Dejavnost se mora izvajati na način, ki ne škoduje zdravju.

Zdravilski sistem je organiziran sistem, ki zajema teoretične podlage, izobraževanje, usposabljanje in izvajanje zdravilske dejavnosti. Po našem zakonu so ti sistemi: tradicionalno kitajsko zdravilstvo, ajurveda – tradicionalno indijsko zdravilstvo, homeopatija in druga zdravilstva (ta so po pravilniku, ki ga navajam v nadaljevanju, še: unani – perzijsko tradicionalno zdravilstvo, tradicionalno tibetansko zdravilstvo, antropozofija in osteopatija).

Zdravilske metode so v zakonu naštete le opisno in širše, glede na temeljni način izvajanja, podrobneje pa jih ureja in določa Pravilnik o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost (Ur. l. RS, št. 17/2008 z dne 1. 8. 2008). Zdravilske metode, za zdaj evidentirane v prilogi Pravilnika, so: 1. skupina – »metode interakcije med umom in telesom«: biosinergija, cvetna terapija, či gong, joga terapija kot zdravilska metoda, zvočna terapija, šamanizem, multidimenzionalna terapija; 2. skupina – »biološko osnovane metode«: kolonhidro terapija (zdravilska metoda izpiranja debelega črevesa), dietoterapija, fitoterapija, postenje, kneippanje; 3. skupina – »manipulativne in telesne metode«: akupresura, akupunkturna masaža po Penzlu, aurikuloterapija, ajurvedska masaža, Bownova terapija, Butejkova metoda zdravljenja, elektroakupunktura po dr. R. Vollu, kiropraktika, kraniosakralna terapija, manualna terapija, marma terapija, metoda Voll, osteopatija, refleksoterapija, Rolfova metoda strukturne integracije, shiatsu terapija, Su jok terapija, tui-na masaža in vakuumska terapija; 4. skupina – »energijske metode«: bioenergoterapija, bioresonančna metoda, prana terapija, radiestezija, reiki in infopatija. Metode je možno še evidentirati, saj ne gre za zaprt sistem.  

Poklicni naslov zdravilec lahko uporablja le oseba, ki izpolnjuje pogoje za zdravilca po zakonu. Zakon o zdravilstvu določa tudi Zdravilsko zbornico, ki pa kljub kogentnosti določb zakona glede ustanovitve, pristojnosti, rokov in podobno ni bila ustanovljena. Pripravljene so spremembe zakona, ki so v zakonski proceduri, niso pa še uvrščene na dnevni red Državnega zbora do trenutka pisanja tega prispevka. Zdravilske zbornice novi koncept ne predvideva več in bo naloge zbornice opravljalo Ministrstvo za zdravje. Tam lahko vsak dobi tudi informacije in napotke glede evidentiranj, pridobitve statusa zdravilca in podobno.  

Zdravilstvo imamo končno zakonsko urejeno. To pa še daleč ne pomeni, da je urejeno tudi v praksi. Morali smo slediti drugim evropskim državam, kjer imajo to že desetletja in stoletja urejeno formalnopravno in dejansko. S tem ima vsak nekaj od tega. Država s svojim nadzorom in davčnim prilivom, državljani in uporabniki storitev z utečenim, znanim in preglednim postopkom dostopa do zdravilcev, pa tudi zdravilci sami s svojim položajem v družbi, ki jih postavlja ob bok zdravnikov. Ne gre za nikakršno konkurenco enih ali drugih, temveč za komplementarnost, ki bi ji moralo biti edino vodilo skrb in izboljšanje zdravja uporabnikov storitev.  

Alenka Košorok Humar