Stoletje pozneje se je v Indijo odpravil tudi Apolonij iz Tirane, čarodej, filozof, zdravilec in mistik, ki je verjel, da so indijski modreci duhovno naprednejši od svojih rimskih sodobnikov. Sveti možje, s katerimi je prišel v stik, so ga popolnoma očarali, saj so v nasprotju z grškimi filozofi, ki so menili, da je spoznanje samega sebe težko, trdili, da je vir njihovega znanja ravno to, poznavanje lastne biti. Če je to izhodišče tvojega duhovnega iskanja, ti tudi druge skrivnosti ne bodo ostale prikrite.
Po padcu rimskega imperija so se vezi med Indijo in Evropo prekinile za več kot tisoč let. V 17. stoletju je bila Anglija tista, ki je zaradi trgovine obudila poti v Indijo, po zmagi nad bengalsko vojsko leta 1757 pa si jo je tudi podredila kot svojo kolonijo. Njihovo rasistično gledanje na indijsko kulturo jo je prepoznalo kot kulturo umazanih divjakov, brez kakršnihkoli civilizacijskih dosežkov, kompleksno mitologijo hinduizma pa so označili kot vero blaznežev, ki častijo opice, krave ter krvoločne bogove s preveč udi na telesu. Bili so tudi šokirani nad indijskim odnosom do golote, in nešteto anekdot, izvirajočih iz nerazumevanja in ozkoglednosti, je nastalo ravno na temo golih svetih mož.
Do konca 18. stoletja je angleškim zgodovinarjem uspelo rekonstruirati indijsko zgodovino do leta 1000 našega štetja, ko so podcelino zavzeli muslimani, vse pred tem, z izjemo poročil z Aleksandrovih pohodov, pa je ostalo zavito v temo. Indijci sami so verjeli, da je njihova civilizacija starodavna, vendar o tem, z izjemo seznama vladarjev, niso imeli nobenih pisnih dokazov. Odkrivanje te izgubljene zgodovine je postalo morda najpomembnejši stranski produkt obdobja britanske vladavine.
Starodavni sveti jezik sanskrt je bil prvi ključ do razvozlanja te skrivnosti. Njegov izvor je bil neznan in bil je praktično mrtev jezik, ki ga je govorilo le nekaj ljudi, pretežno brahmini, hindujski svečeniki, ki so ga uporabljali v religioznih ritualih. Vsi sveti spisi , kot so na primer Vede, so bili napisani v sanskrtu, a je tudi čas njihovega nastanka ostajal zavit v tančico skrivnosti. Pojavila pa se je ideja, da bi ravno ti teksti lahko pomagali razkriti pozabljeno zgodovino Indije.
Leta 1785 je Anglež Charles Wilkins prvi iz sanskrta v angleščino prevedel Bhagavad-Gito, eno najbolj priljubljenih hindujskih filozofskih pesnitev. Visoka etična načela, ki jih Bhagavad-Gita promovira, so močno vplivala na britansko dojemanje indijske kulture. Ta je, nekoč v očeh Britancev nič več kot primitivna kultura divjakov, postala predmet občudovanja in zanimanja, kar je sprožilo val nadaljnjih raziskav.
Leta 1784 je sir William Jones, sodnik v Kalkuti in velik učenjak, odkril, da so Indijci, med drugim, izumili šah, algebro, trigonometrijo, zahodni številčni sistem vključno s številom nič, pentatonično glasbeno lestvico ter razvili popolno medicinsko prakso, ajurvedo in pa pravni, filozofski in etični sistem na najvišji ravni.
Jones je bil tudi tisti, ki je odkril neverjetno podobnost med sanskrtom in grščino ter latinščino. Bila je prevelika, da bi ji lahko rekel naključje, zato je razvil teorijo, po kateri imajo sanskrt, latinščina, grščina, germanski jeziki, keltščina in stara perzijščina skupne korenine, skupni prajezik, ki ga je najprej poimenoval arijski, nato pa indoevropski jezik. Tako je izpostavil skupne prednike Indijcev in njihovih britanskih vladarjev in lahko si mislimo, da ni bila ta teorija kolonizatorjem prav nič všeč.
S tem novim znanjem o sanskrtu pa je bilo mogoče tudi obravnavati in časovno umeščati omenjena besedila. Najstarejši del Ved, Rig Veda, naj bi nastajal nekje do leta 1100 pred našim štetjem in s tem postal najstarejši ohranjeni tekst na svetu. Seveda se je njegova vsebina prenašala iz ust do ust že stoletja pred tem.
Z informacijami iz Ved so evropski učenjaki poskušali rekonstruirati podobe življenja in ljudi iz časov, ko so spisi nastajali. Predpostavljali so, da so pisci, ki so sami sebe imenovali arijci, zavojevalci Indije in ne njeno avtohtono ljudstvo. Arijci naj bi bili od domorodcev tehnološko naprednejši (imeli so železno orožje in vozove s konjsko vprego) in orisani so bili kot neustrašni vojščaki, ko so zavzeli Indijo. Njihova vladavina naj bi trajala med letoma 1500 do 500 pred našim štetjem. Na podlagi teh spoznanj se je razvila zelo rasistična teorija, ki je arijce (sorodne Evropejcem) označevala kot neprimerno lepše in razvitejše od temnejših staroselskih dravidov. Vrhunec je teorija dosegla v času nemškega nacizma v 30. letih 20. stoletja, saj so se nacisti oklicali za prave dediče arijske kulture, katerim je usojeno zavladati vsem nearijskim narodom.
Vendar so arheologi že v času nastajanja arijske teorije naleteli na odkritja, ki so domnevne začetke indijske civilizacije prestavila še za 2000 let v preteklost. Leta 1860 je angleški amaterski arheolog Major Clark v ruševinah mesta Harapa v Pandžabu naletel na lično izdelan pečat iz črnega kamna, na katerem so bile slika bika in nekaj črk neznane pisave. Leta 1921 je bilo na tem območju opravljenih še nekaj strokovnih izkopavanj, v katerih so našli še nekaj pečatov in lončevine, vendar je šele izgubljeno mesto Mohendžo-Daro, ki ga je leta 1922 odkril indijski arheolog R. D. Banerji, povzročilo pravi pretres v dojemanju indijske prazgodovine in temeljev njene kulture.
Znanstveniki so prišli do sklepov, da mesti Harapa in Mohendžo-Daro pripadata isti civilizaciji, ki so jo poimenovali indska civilizacija. Obstajala je že vsaj 1500 let pred prihodom arijcev, torej nekje med letoma 3500 in 3000 p. n. št. Poznejše raziskave so našle znake navzočnosti omenjene civilizacije po vsej Indiji in vse je presenetila visoka tehnološka razvitost, ki se je izražala v izjemni zasnovanosti mest, kanalizacije, kopališč, večnadstropnih zgradb itd.
Za proučevanje zgodovine joge pa je bil pomemben predvsem pečat, najden v Mohendžo-Daru. Na njem je vrezana figura človeka, ki sedi prekrižanih nog v jogijskem položaju. Na glavi ima par ogromnih rogov, morda pokrivalo v tej obliki, njegov dolgi resni obraz pa bi lahko bil maska ali pa trije obrazi, gledajoč v različne smeri. Figura ima tudi penis v erekciji ali pa ji nekaj visi okoli pasu. Okoli nje je postavljenih veliko različnih živali, med njimi dva srnjaka. Ta podoba je bila prepoznana kot prototip boga Šive, ki velja za očeta joge in gospodarja zveri. Pri pečatu je predvsem pomembna drža prekrižanih nog, ki nakazuje, da je bila neka oblika joge poznana in prakticirana v Indiji že okoli leta 3500 p. n. št. in da je starejša od hinduizma, ki se je kot tak razvil šele s prihodom arijcev.
Tako so zahodnjaki počasi spoznavali prastaro kulturo, na temeljih katere se je razvila joga, mistična veščina s pepelom posutih golih asketov, ki prek nehumanih strogosti presegajo telo in um in posedujejo čarodejne moči. Prvi jogi modernega časa, ki je modrost in filozofijo joge predstavil zahodu, pa je bil konec 19. stoletja Svami Vivekanada, rojen kot Narendranath Data. Sam je bil učenec Sri Ramakrišne, hindujskega svetnika in mistika, ki je stopal po poti bhakti joge, predanega čaščenja boginje Kali, ki jo je redno videval v svojih zamaknjenih vizijah in ekstatičnih transih. Vivekananda je bil njegovo pravo nasprotje, visoko izobražen po evropskih standardih in vzgojen v duhu racionalizma, kar ga je postavilo na pot jnana joge, joge intelektualnega filozofskega prodiranja v bistvo stvarstva. Postal je nekakšen Martin Luter hinduizma in je učil, da je do Boga oziroma do resnice mogoče priti po več različnih poteh, od katerih ni nobena boljša ali slabša, temveč samo bolj ali manj primerna za posameznika. Ustanovil je tudi dobrodelno organizacijo Ramakrishna math, saj je spoznal, da je ljudi nesmiselno učiti religije in filozofije, če so ti lačni. V svetovnem merilu pa je postal prepoznaven predvsem zaradi svojega govora na Svetovnem parlamentu religij v Chicagu leta 1893, kamor je bil povabljen kot predstavnik hinduizma. Svoj nastop je začel s slavnimi besedami: “Dragi ameriški bratje in sestre …”, s čimer je poudaril enakopravnost vseh religij in narodov in vseh poti do Boga. V kratkem nagovoru je govoril o Bhagavad-Giti in s tem predstavil jogo zahodu, Indijo pa zarisal na svetovno karto religij in filozofij. Njegova prezenca je v ljudeh zbudila neznansko zanimanje za nauke, ki jih je učil, ter prakse, ki jih je sam izvajal, in njegovih potovanj na zahod ter gostovanj na podobnih kongresih je bilo še veliko, rdeča nit njegovih pridig pa je bila vselej strpnost.
Za Svamijem Vivekanando je zahod obiskalo še kar nekaj indijskih duhovnih učiteljev, med katerimi je bil najbrž najpomembnejši Paramahansa Jogananda, ki je na željo svojega učitelja Sri Juktešvarja tam ostal dlje časa in leta 1920 ustanovil Bratstvo za samouresničitev (Self- realization Fellowship), s pomočjo katerega bi lahko širil znanje indijske starodavne modrosti, filozofijo joge in tradicijo meditacije. Tudi on je govoril o univerzalnosti religije in sledil ideji svojega guruja, da zahodni kulturi kljub njenim materialnim dosežkom manjka duhovno razumevanje, ki ga ima Indija, in da je za napredek človeštva treba poiskati srednjo pot med materializmom in duhovnostjo. Ob številnih predavanjih in turnejah je morda za razširitev jogijskega nauka kriva predvsem njegova knjiga Avtobiografija jogija, ki je še danes svetovna uspešnica na področju duhovne literature, saj opisuje veličino indijskih jogijskih mojstrov, njihove nauke in modrost, pridobljeno z vdano jogijsko prakso.
Naslednje veliko zanimanje za jogo se je na zahodu porodilo v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so mladi na lastni koži občutili praznino materialističnih prizadevanj svojih staršev in se spraševali o nesmiselnosti nasilja, ki se je kljub kruti izkušnji druge svetovne vojne še vedno nadaljevalo na interesnih križiščih svetovnih političnih velesil. Obdobje poznamo kot čas, ko je Ameriko in Evropo preplavila množica duhovnih učiteljev z vzhoda, med katerimi je bilo tudi zelo veliko oportunističnih prevarantov, ki so na trenutke zasenčili dobro luč joge, a vendar, od teh časov dalje je ta starodavna indijska disciplina ostala trdno zasidrana na piedestalu duhovnih praks, ki zahodnemu človeku pomagajo osmisliti bivanje v sicer bolj ali manj razduhovljeni družbi, zaznamovani z gonjo po presežni finančni blaginji in nazivih. Bila je izpostavljena mnogim modifikacijam, od katerih so ene več kot dobrodošle in jo ohranjajo kot živo, razvijajočo se znanost, druge pa so jo malo oropale duhovne vsebine in vzele od nje le tisto, kar je všečno množicam, ne da bi za to morale spreminjati obstoječi vrednostni sistem.
Kakorkoli že, joga, še pred dobrim stoletjem poznana kot skrivnostna čarovniška veščina indijskih puščavnikov, je danes razširjena po vsem svetu in pomaga ljudem do harmonije duha, uma in telesa.
Zana Fabjan Blažič