PARADIŽNIKI Z MOJEGA VRTA

Paradižniki z mojega vrta
Slavka Ilich

Tehniška založba Slovenije, 2010

Besedilo in slike: Slavka Ilich

Poglavje: Težave s paradižniki: Miša Pušenjak

Opremila: Ksenija Konvalinka

cena: 29,99 EUR

Pred nami je knjiga, noviteta, ki je vredna vsega spoštovanja. Ne samo zato, ker je zelo lepa, poučna, nazorna in nam ponuja res bogato mero informacij, ampak tudi zato, ker jo je skoraj v celoti naredila ena sama oseba, Slavka Ilich. Morda lahko srečamo v svetu založništva še kakšno podobno knjigo: avtor zbere semena po celem svetu, nekaj let predano vzgaja sadike in jih posadi na svojem majhnem vrtu, jih opazuje, primerja, označuje, razvršča, potem skuha najrazličnejše jedi, v katerih preizkusi njihove okuse. Vse to tudi sam fotografira in potem napiše knjigo. In na koncu knjige je navedenih sto ali več sodelavcev, ki so pomagali, da je vse tako, kot mora biti. V našem primeru je vse to naredila ena sama oseba, z veliko ljubezni, predanosti, vztrajnosti in natančnosti ter seveda znanja, ki si ga je nabrala iz knjig, osebnih izkušenj, potovanj. Rezultat je očarljiv tako vsebinsko kot slikovno, saj postavlja visoke kriterije v gojiteljskem in estetskem pomenu.

V prvem poglavju nas avtorica seznani z zgodovino tega rajskega sadeža, ki je prišel v Evropo iz novega sveta. Iz nižavja pod Andi so ga južnoameriški Indijanci razširili na sever, do današnje Mehike. Evropejci so ga, tako kot mnoge druge novosti, sprva gledali z nezaupanjem, vendar je ob Sredozemlju kmalu našel svoje oboževalce med Italijani in Španci. (Le kaj so jedli pred tem?) Vsa raznolikost, ki jo paradižniki ponujajo, pa je znova oživela pred nekaj desetletji, ko so jih znova obudili v semenskih bankah. Bogastvo oblik in barv je resnično osupljivo.

V drugem poglavju nas avtorica popelje v Francijo, na festival paradižnika, kjer znajo vso to raznolikost barv, velikosti in oblik tudi ustrezno predstaviti.

Sledijo navodila, kako iz semena vzgojiti sadež in tudi shraniti semena za naslednji pridelek. Poglavje o težavah s paradižniki oziroma kako se jim izognemo, je prispevala Miša Pušenjak.

Osrednji del knjige je sistematizacija paradižnikov po barvah. Avtorica se je odločila za tovrstno sistematizacijo zato, ker jo je na začetku najbolj od vsega prevzela paleta barv, ki sega od bele do skoraj črne. Po oblikah pa paradižniki prav nič ne zaostajajo za raznolikostjo barv: lahko so majhni in okrogli kot ribez ali češnja, hruškasti, v obliki jagode, slive, datlja, breskve, banane, klobasice ali paprike. Lahko so majhni ali veliki, mesnati in gladki, nagubani, rebrasti, enobarvni ali pisani. V zadnjih štirih letih je Ilichova vzgojila 150 različnih vrst paradižnikov, pri predstavitvi v knjigi se omejuje na dobro polovico, tudi zato, ker so si nekatere vrste zelo podobne ali pa niso naredile ustreznega vtisa.

Paradižnik je sorodnik krompirja in jajčevcev, debata o tem, kaj je, zelenjava ali sadje, pa še poteka. Kot hrana ima mnoge dobre lastnosti: vsebuje veliko vode, je nizkokaloričen in bogat z vitamini ter minerali, še posebej z bakrom in železom. Vsebuje likopen, antioksidant, ki zavira rast rakavih celic, in fitoncid, ki učinkuje na mnoge bakterije, viruse in glivice. Tudi pri nas lahko že izbiramo med več različnimi vrstami, kot drugje se pri zelenjavi moda prav tako spreminja in prinaša novosti. Nekatere vrste lahko zelo uspešno gojimo tudi v loncih na balkonu ali okenski polici.
 

Navdušujočemu razkošju barv in oblik sledi poglavje kuharskih receptov, preprostih in okusnih, kjer vsak paradižnik glede na svoje posebnosti najde svoje mesto v jedi, pa naj bo to solata, samostojna jed, polivka za testenine, kruh ali džem.

Knjiga je bogato in nazorno ilustrirana z zelo lepimi fotografijami in na koncu v tem stilu tudi izzveni, v poglavju, namenjenem tihožitjem s paradižniki.

Za vse tiste, ki jih bo knjiga navdušila za lastno pridelavo, dodaja avtorica na koncu še seznam literature in koristne spletne naslove.

Recept   si lahko ogledate v oknu Recepti, o Slavkini jogi pa lahko preberete v  oknu Joga za vsak dan.

B.H.P.