Med sadhano, jogijsko prakso, lahko opazimo, da med izvajanjem asan, kljub temu, da se trudimo biti pozorni le na položaj in dihanje, zaznamo nepričakovana občutja. Občutimo čustveno vznemirjenje, včasih pozitivno, spet drugič negativno. Morda nas zajame val sočutja, občutek močne ljubezni do najbližjih ali pa občutek povezanosti z vsemi prisotnimi v dvorani. Lahko pa so občutki popolnoma drugačni, povezani s tesnobo, strahom, paniko ali globoko žalostjo.
Zagotovo smo bili tudi že priča, če se ni zgodilo ravno nam, da je kdo iz skupino med prakso zajokal ali pa ga je popadel neustavljiv smeh. Popolnoma naravno je, da se med izvajanjem asan pojavijo takšne reakcije, ki so samo ena plat čistilnega procesa, ki smo ga s prakso sprožili. Naš običajni odziv je, da poskušamo ta sproščena čustva potlačiti; vendar bi se lahko veliko naučili prav z opazovanjem reakcij svojega uma na določene jogijske položaje. Na ta način lahko razbijemo čustvene blokade, pa tudi ponavljajoče se vzorce, po katerih nastajajo.
Na čustva delujejo tudi druge jogijske tehnike, kot so pranajama, koncentracija, meditacija in tehnike sproščanja, vendar se bom v tem članku dotaknila samo asan, telesnih položajev.
Ena prvih stvari, ki jo na svojih urah razložim učencem, je jogijsko dojemanje medsebojne povezanosti telesa, diha in duha. Če smo pod stresom, je dih hiter in odsekan, vrat je trd, celo telo napeto. Ko se sprostimo, se dih umiri in poglobi, ramena se sprostijo, celotna drža se zmehča. To so dejstva, ki jih načeloma že vsi vemo, po zdravo-razumski logiki. Manj znano pa je, da tudi telo vpliva na počutje. Ko je naše dihanje zelo plitko, se v nas avtomatsko začne zgoščevati napetost, tesnoba, enako, kot takrat, ko nezavedno v napetosti stiskamo mišice. Kadar je telo sveže, spočito in sproščeno, dih pa globok, nas navdaja občutek harmonije in radosti.
Jogijska anatomija namreč ne dojema telesa kot zgolj fizične entitete, pač pa v petih nivojih, plasteh, ki tvorijo celost človeškega bitja.
Prvi nivo je anamaja koša- fizično telo. Drugi nivo je pranamaja koša- energetijski sloj. Tretja plast je manomaja koša- mentalni sloj. Četrta plast je vidžnanamaja koša- intelektualno telo in peti sloj je anandamaja koša- telo blaženosti.
Vsi sloji so v med seboj povezani in vplivajo drug na drugega. Blokade v mentalnem ali čustvenem sloju se običajno najprej pokažejo z upadom energije (vpliv na pranično telo), kasneje pa se pokažejo na fizičnem telesu. Na primer: jeza ali anksioznost se odrazita v obliki čira na želodcu, strah pred izgubo v obliki zaprtja, nezmožnost izražanja z bolečinami v grlu ali zobeh.
Asane so tehnika, ki deluje v obratni smeri. Prek fizičnega telesa zdravijo in harmonizirajo energetsko in umsko, oziroma čustveno telo. Odpravljajo napetosti v mišicah in sklepih, razstrupljajo notranje organe, s tem pa razbijajo energijske blokade in omogočajo pretočnost prane po vseh slojih našega bitja.
Swami Niranjananda, ki je po Swamiju Satyanandi nasledil vodstvo Biharske šole joge, trdi, da se joga ne začne z asanami in pranajamo, pač pa takrat, ko se začenjamo zavedati povezave uma, telesa in duha v vsakem dejanju.
Z opazovanjem svojega telesa in občutkov med jogijsko prakso se lahko veliko naučimo o samih sebi. Ko razumemo svoje reakcije na določene položaje, si lahko s tem znanjem tudi pomagamo, kadar želimo spremeniti počutje, odpraviti strahove, razbiti vedenjske ali miselne vzorce, ki nas vežejo v kalupe, itd.
Obstajajo tudi neke splošne smernice, katere asane delujejo na katera čustva, vendar se lahko posameznik nanje odzove tudi drugače.
Ponavadi imajo s stoječimi asanami težave tisti, ki jim manjka odločnosti, vztrajnosti, usmerjenosti k ciljem in trdnih tal pod nogami, torej tisti, ki jim primanjkuje občutka za realnost in so preveč zasanjani. Z vadbo stoječih asan lahko povečamo svojo samozavest, moč volje in zmožnost uresničevanja ciljev brez strahu pred naporom.
Predklone povezujemo s sposobnostjo prepustiti se in popustiti, zato so ti položaji izziv za tiste, ki želijo imeti ves čas vajeti v svojih rokah, ki imajo težave z egom, trmo, ponosom ter se ne znajo »ukloniti«, prepustiti situaciji, biti skromni in ponižni. Prav tako jih ne marajo tisti, ki se izogibajo soočenju s samimi seboj, s svojim notranjim svetom, kamor jih predkloni obračajo. V predklonih lahko prav tako zaznamo občutke strahu. Ljudje smo vajeni gledati predse, kar nam daje občutek, da obvladujemo prostor, ki se razprostira pred nami in lahko predvidimo nevarnost, ki nam preti. Prostor za nami je poln neznanih zvokov, vonjav in drugih informacij, kar nas vabi, da se obrnemo in pogledamo, se prepričamo o situaciji, v kateri smo. Veliko ljudi tudi trpi zaradi podzavestnega strahu pred napadom od zadaj, kar se na telesnem nivoju izraža v obliki napetega in rigidnega hrbta; to onemogoča izvedbo predklona ali pa se v tem položaju počutimo neprijetno. S predkloni se torej lotevamo razbijanja strahu pred neznanim, strahu pred lastnimi čustvi in drugimi vidiki duševnosti, ter svojega trmastega ponosa, naučimo se skromnosti, prepuščanja življenju in doživljanja njegove veličine.
Zakloni so tisti položaji, ki telo odpirajo navzven, obračajo proti svetu. Nekateri ljudje se zlahka preveč upognejo nazaj, kar je ponavadi povezano z njihovo težnjo ugajati drugim in se jim zaradi tega popolnoma prilagajati. Tisti pa, ki imajo z zakloni težave, se morda bojijo soočenja z življenjem, z nalogami, s spremembami, z novimi stvarmi in ljudmi in jih je instinktivno ali s kako preteklo negativno izkušnjo, strah dajati, ljubiti.
Zakloni torej razbijajo tisto, kar imenujemo »telesni oklep«, stanje telesa, ki izraža nesproščenost in nelagodje v določeni situaciji. Kadar se znajdemo v situaciji, kjer nismo preveč samozavestni, smo na primer v skupini neznanih ljudi ali v gneči, opazimo, kako se naša ramena avtomatsko povesijo in spodvijemo jih navznoter, celotna postava pa se sključi in navidezno pomanjša. Včasih objemamo za komolce, prekrižamo roke na prsih ali na druge podobne načine zapiramo svoj prsi koš in ramenski obroč. Z izvajanjem zaklonov, z zavestnim odpiranjem prsnega koša in ramenskega obroča pridobivamo na svoji samozavesti, odločnosti, žeji po novih spoznanjih in novih doživetjih, odpiramo se življenju in premagujemo strah pred prejemanjem in dajanjem ljubezni.
Zasuki predstavljajo nadzirano reševanje zapletov in težav v življenju. Veliko ljudem se zdi življenje prezapleteno in njihovi problemi pretežki, da bi se lahko z njimi spopadli. Asane, v katerih sukamo hrbtenico, pa nam dajejo globlji uvid in nas navdahnejo, da se pogumno in sistematsko lotimo razpletanja vozlov in vezi, v katere smo zapletli svoja življenja.
Inverzni položaji tako v fizičnem, kot tudi v čustvenem in psihičnem pogledu obrnejo vse na glavo, naučijo nas videti stvari, ljudi, dogodke in situacije v drugačni luči, iz druge perspektive. Na ta način se znebimo egocentričnega, enostranskega pogleda na svet. Doživimo ga na drug način, odkrijemo nova spoznanja in se drugače lotimo nalog ali odnosov.
Naučimo se tudi ohraniti mirno kri, ko se nam »življenje postavi na glavo« in vzpostaviti hitro ravnovesje znotraj novonastale situacije.
Asane za ravnotežje razvijajo uravnovešen um in zrel pogled na svet. Fokus, ki je potreben pri izvajanju teh položajev, pripomore k harmonizaciji tako čustvenega, kot tudi umskega in fizičnega nivoja naše osebnosti. Omenjene asane nas naučijo, kako ohraniti trna tla pod nogami, tudi, kadar nas majejo »življenjski viharji«, ali kako ohraniti notranjo stabilnost na »majavih tleh« (določenega odnosa, situacije). Naučijo nas, kako biti trden, a vseeno dovolj mehak, da se ne zlomiš (trmasto vztrajanje v napačni drži, napačnem prepričanju). Zelo hitro lahko tudi ugotovimo, da je stati v ravnotežni asani nemogoče, kadar je naš um vznemirjen.
In za konec še najpomembnejši del jogijske psihologije. Kaj storiti s čustvi, ki se pojavijo med jogijsko prakso?
Zahodna psihologija bi se takoj vrgla na delo in jih analizirala. Joga to odsvetuje. Čustvo zaznamo, se ga zavedamo, sprejmemo njegov obstoj, toda ne sodimo o njem. Pustimo, da odide, tako kot je prišlo. Če je čustvo premočno, zapustimo položaj in počakamo, da mine. Razbijanje čustvenih blokad in sprostitev čustev je velik korak na duhovni poti, v notranji rasti, zato nima prav nobenega smisla zapletati se v čustveno stanje, vzpostavljati novih vezi z njim; spustimo ga, da odide iz našega življenja.
Znana jogijska anekdota pravi: razlika med zahodno psihoanalizo in jogo je, da ko se podelaš v WC, psihoanalitik pregleda blato in analizira njegovo zgradbo, vonj, barvo in izvor; jogi pa, z logiko zdravega razuma, preprosto potegne vodo.
Zana Fabjan Blažič
Foto: Ana Flach