John Heider/Lao Ce
založba Alpha Center
Čisto po naključju mi je prišla v roke knjižica Tao vodenja in me popolnoma prevzela. Prebrala sem jo na mah in nato še enkrat in še enkrat in že tri mesece odlašam njeno vrnitev v knjižnico. Nekako se prav ob vsaki priložnosti lahko obrnem nanjo po modro misel, po nasvet, po razlago, »kako stvari delujejo«.
Tao te čing, klasično delo kitajske filozofije in etike, je ena najbolj priljubljenih knjig tradicionalne modrosti. Nastala je izpod peresa starodavnega kitajskega modreca Lao Ceja, ki je po mnogih letih meditacije in pozornega opazovanja v njej zbral in pojasnil osnove učinkovitega vodenja in jo naslovil na mogočne voditelje in modrijane svojega časa.
Tao te čing pomeni: Knjiga o tem, kako stvari delujejo in se zgodijo, njene glavne tri teme pa so:
– naravni zakoni ali kako se stvari godijo,
– način življenja ali kako živeti v zavestni harmoniji z naravnim zakonom,
– metoda vodenja ali kako voditi in izobraževati druge v skladu z naravnim zakonom.
Psiholog John Heider je izbral tekste v pričujoči izdaji na podlagi svojih učnih ur, pri katerih si z njimi pomaga, ter jih nekoliko priredil, da so razumljivejši sodobnemu človeku.
Priznati moram, da me je sam naslov knjige najprej odbil. Priročnik za vodenje, ne, hvala, sem pomislila, kapitalistična-motivatorska-newageerska literatura je namreč nekaj, čemur se v velikem loku izogibam, saj me izkoriščanje duhovnih modrosti za golo povečevanje materialnega presežka vselej nekoliko razjezi.
Vendar so me že prve besede tako prevzele, da sem nadaljevala z branjem. Stran za stranjo so se vrstile modrosti taoizma, ki sem jih prepoznala kot enake naukom joge, ki mi je sicer bližja in bolj poznana od samega taoizma. Sami nauki o vodenju pa so bili vse prej kot to, kar sem pričakovala. V popolnem nasprotju s sodobnimi trendi hiper produkcije, konkurenčnosti, tekmovalnosti, egocentričnega iskanja časti, uspeha in bogastva, za katere se gre brezsramno prek trupel. Pa vendar se mi zdi, da ideal voditelja, kot ga predpostavlja ta mislec starodavne Kitajske, ni zastarel, ideje namreč z lahkoto projiciraš na svoje delovno razmerje, politiko, odnose v družini, in si zaželiš, da bi se vsi ravnali po njegovih navodilih.
Lao Ce govori, da mora biti vodja uravnovešena osebnost, ves čas v harmoniji s samim seboj. Redno meditira in ohranja stik s svojo tišino, v umu je miren in popolnoma zavesten dogajanja okoli sebe.
Biti mora skromen, iskati ne sme ne denarja ne časti, pa vendar ima vsega ravno prav.
Vodja se ne pretvarja, da je nekaj posebnega, ne govori slabo o drugih in ne hvali samega sebe. Svoj ego mora pustiti ob strani in delovati ne zase, temveč za skupnost – on ni tam, da ji vlada, temveč da ji pomaga.
Ves čas se mora zavedati, kaj se v skupnosti dogaja, kakšni so odnosi in vzgibi, in pri tem naj čim manj posreduje in naj čim manj vsiljuje svojo voljo – če bi ljudje v skupnosti dobili občutek, da hoče vse vajeti držati v svojih rokah, bi to občutili kot pomanjkanje zaupanja in bi bili posledično res manj samoiniciativni, motivirani in brez občutka prave odgovornosti. Tudi če se stvari ne odvijajo po točno tistem načrtu, ki si ga je zamislil, naj jim pusti svojo pot, če vidi, da vseeno vodijo do pravega rezultata. Vodja se ne trudi preveč, da bi se stvari dogajale, pač pa pusti, da se zgodijo same. Posreduje le toliko, da dvigne harmonijo in osvetli situacijo. Ne pridiga, pač pa uči s primeri.
Izogiba naj se hvaljenju in grajanju, saj bi to v skupnosti povzročilo tekmovalnost. Vodja mora torej znati ustvariti pozitivno območje skupnosti, kjer se vsi počutijo enaki in čutijo lastno željo, da prispevajo k skupni dejavnosti.
Spoštljivo je pozoren do vsega, kar kdo naredi, tako je skupnost odprta za nove možnosti in ne izbira le tistih poti, ki bi zgolj zadovoljile vodjo. Nauči jih, da zgolj delanje vtisa nanj ne pomeni nič.
Skupnosti ne priganja, zato mu ta ničesar ne zameri in se mu ne upira. Ostati mora nepristranski, jasen, prizemljen. Če bo zahteval, da ljudje počno samo to, kar on misli, da je prav, to nikoli ne bo vodilo v jasnost in zavedanje, temveč v klečeplazenje, zmedo in maščevanje. Ve, kako imeti globok vpliv, ne da bi vodil po svoje.
To je zgolj majhen utrinek modrosti in nasvetov, ki jih ponuja knjiga. Poudariti moram, da nauk sploh ni vezan na samo vodenje, temveč na poglobljeno zavestno življenje kot tako, primer dobrega vodje je zgolj zgled duhovno močnega in uravnoteženega človeka v kakršnikoli vlogi. Torej je knjiga primerna prav za vse, ki želite razumeti in izboljšati svoje odnose ter z žlahtno literaturo obogatiti svojega duha in v razumljivi obliki spoznati ali si bolje razložiti temeljne jogijske ali taoistične nauke.
Zana Fabjan Blažič