1. del: Jame
Delo, ki zaposluje večino našega časa, misli, ustvarjalnosti, mora zato toliko bolj vsebovati možnost, da skozenj izrazimo svoje najgloblje bistvo in uresničimo sami sebe. Morda se včasih vprašamo, v čem smo najboljši, najbolj mi, kaj je tisto, kjer se lahko izrazimo, izpolnimo, kje se počutimo polnokrvni, dejavni, popolnoma prisotni. Pogosto ugotovimo, da smo taki prav v svojem delovnem elementu. Ugotovimo lahko, da smo sposobni, ustvarjalni, učinkoviti, da ustvarjamo rezultate, ki jih opazijo drugi in nas tudi same navdajajo z veseljem, da napredujemo, da imamo veliko znanja, ki ga znamo uporabiti, da dobro organiziramo delo in bleščeče nastopamo; eno z drugim, naše delo nam je v veliko zadovoljstvo, nas oblikuje in izpolnjuje. Toda: kako pogosto se vprašamo, kakšno okolje ustvarjamo s svojimi sodelavci, kakšni ljudje smo, kako vplivamo na druge, kakšni so naši medčloveški odnosi na delu, ne glede na to, kako visok je naš položaj?
1. del: Jame
Ljudje današnjega časa, ki gradijo kariero, in tudi tisti, ki imajo malo manj ambicij, ampak preprosto opravljajo svoje delo, se v današnjem času soočajo z dejstvom, da na delovnem mestu preživljajo vedno več časa. Tako tistega časa, ko se posvečamo družini, sami sebi, ostaja čedalje manj, o času, ki bi ga imeli za preprosto gledanje v zrak, pa lahko pogosto samo sanjamo.
Za telesno in duševno ravnovesje pa še vedno potrebujemo vse to. Delo, družino, družabnost, socialno mrežo, rekreacijo in počitek oziroma sprostitev. Idealno ravnovesje je takrat, ko je vsakega nekaj, ves čas. Mi pa smo običajno programirani na vikende in počitnice, kjer dobivamo tisti drugi pol v nekakšni strnjeni, instantni obliki.
Pogosto lahko zasledimo napotke, kako lahko joga na delovnem mestu izboljša naše počutje. To je seveda res in telesno počutje je tisti temelj, na katerem je treba graditi vse ostalo. Z jogo lahko omilimo ali odpravimo telesne težave, ki se pojavljajo zaradi nepravilnega gibanja, drže, ponavljajočih se gibov itd. S poglobljeno vadbo joge prebudimo izgubljeno inteligenco telesa, kar nam pomaga, da se bolje zavedamo telesa in se že v izhodišču pravilno gibljemo.
Tisto, kar bi želela izpostaviti tokrat, pa je nekaj drugega: pojem joga ne zajema samo različnih tehnik in intenzivnosti telesnih vaj in dihalnih tehnik, ampak zajema po Patandžaliju osemstopenjsko pot (radža joga) plemenitenja človeka kot celostnega bitja.
Prvi dve stopnici na tej poti so tako imenovane jame in nijame, jogijskih »10 zapovedi«, ki zajemajo priporočila za etično držo, vredno človeka, moralne omejitve in dolžnosti. Prvih pet, jame, so: ahimsa – nenasilnost, satja – resnicoljubnost, asteja – ne prilaščamo si tujih stvari, brahmačarja – vzdržnost, in aparigraha – nepohlepnost; nijame pa so: sauč – čistost, santoša –notranje zadovoljstvo, tapas – samodisciplina, svadhjaja – preučevanje samega sebe, in išvara pranidana – popolna predanost.
In prav etična drža je tisto temeljno vprašanje, ki je v današnjem času, ko je v bistvu vse dovoljeno, pravi imperativ.
Odnosi na delovnem mestu so okolje, od katerega sta najbolj odvisni naše dobro počutje in duševno ravnovesje. Mobing je pojem današnjega časa in je mnogo pogostejši pojav, kot morda mislimo. Skupaj z občutkom nemoči, nepravičnostjo, cinizmom, pretirano tekmovalnostjo, pomanjkanjem sočutja in izrazitim individualizmom današnjega časa ustvarja možnosti za to, da se ljudje na svojih delovnih mestih počutijo ujetniki, manjvredni, nemočni, ponižani, negotovi in jezni.
Delo, ki zaposluje večino našega časa, misli, ustvarjalnosti, mora zato toliko bolj vsebovati možnost, da skozenj izrazimo svoje najgloblje bistvo in uresničimo sami sebe. Morda se včasih vprašamo, v čem smo najboljši, najbolj mi, kaj je tisto, kjer se lahko izrazimo, izpolnimo, kje se počutimo polnokrvni, dejavni, popolnoma prisotni. Pogosto ugotovimo, da smo taki prav v svojem delovnem elementu. Ugotovimo lahko, da smo sposobni, ustvarjalni, učinkoviti, da ustvarjamo rezultate, ki jih opazijo drugi in nas tudi same navdajajo z veseljem, da napredujemo, da imamo veliko znanja, ki ga znamo uporabiti, da dobro organiziramo delo in bleščeče nastopamo; eno z drugim, naše delo nam je v veliko zadovoljstvo, nas oblikuje in izpolnjuje. Toda: kako pogosto se vprašamo, kakšno okolje ustvarjamo s svojimi sodelavci, kakšni ljudje smo, kako vplivamo na druge, kakšni so naši medčloveški odnosi na delu, ne glede na to, kako visok je naš položaj?
In tukaj se zares začne pot joge. Pri spreminjanju samega sebe, saj je v bistvu to tudi edino, kar lahko zares spremenimo.
Jame in nijame niso nekaj absolutnega, ampak živ organizem napotil, ki se prilagaja razmeram in individualnim situacijam vsakega posameznika v našem relativnem svetu. So napotila, če se preprosto izrazim, kako biti dobri ljudje v vsaki posamezni situaciji. Vsako poenostavljanje pa seveda neizogibno vodi v fundamentalizem, ki je nasprotje tega, kar nas uči starodavna modrost. Tisto, kar je za nekoga zmaga, je za drugega neizogibno poraz. Kar je za nekoga svoboda, je nekomu drugemu lahko prisila. Kar je za nekaj življenje, je za drugo smrt.
Kako najti pot znotraj sveta relativnosti, ki nam daje občutek gotovosti?
Oglejmo si le vrh ledene gore, ki ga predstavlja poglobljeno razmišljanje o moralnih vrednotah jam in nijam.
Prva, najbolj znana, ahimsa – nenasilje, je obče najbolj popularna jama, predvsem po zaslugi Gandija, ki jo je oznanjal na svoj posebni način.
Nenasilje ne pomeni samo ozkega fizičnega nasilja do sočloveka, saj je tudi ta pojem v nekaterih pogledih oziroma situacijah zelo relativen. Če se omejimo na svoje delovno okolje, lahko raziščemo svoja dejanja, vedenje in opazujemo, kako nasilni smo v odnosu do sodelavcev, konkurentov, strank. Smo pripravljeni za uresničevanje svojih ciljev iti »prek trupel«, smo brezobzirni pogajalec, tako imenovani »morski pes« poslovnega sveta, ki brez omahovanja potopi svoje sodelavce, se prerine v ospredje, uporablja vsa sredstva za dosego svojega cilja? Smo sposobni prepoznati v svojih klientih, sodelavcih, konkurentih, človeška bitja, ki nosijo s seboj ves svoj svet?
In satja, resnicoljubnost? Koliko laži in zavajanja je v našem delovanju?
Smo pripravljeni priznati zasluge tudi komu drugemu, se oklepamo množice izgovorov, mižimo na eno ali obe očesi, da pridemo do cilja, čeprav vemo, da pot ni poštena, prava, upravičena? Poskušamo na vse načine prodati nekaj, kar dobro vemo, da ne ustreza kriteriju resnice? Zavajamo in goljufamo v imenu »višjega« cilja, dobička, uspeha?
Asteja – prevajamo jo tudi kot nekraja. Vprašanje, ki si ga lahko postavimo mimo tega, da si morda prisvajamo dosežke drugih, da jih prodajamo pod svojim imenom, je: smo pripravljeni svoje znanje in dosežke deliti z drugimi?
Ena od globokih zablod je tista, ko se sklicujemo na svoje znanje, ki smo si ga pridobili s študijem, izkušnjami, dodatnim izobraževanjem in ga tiščimo v pesti kot svoj adut, tisto, kar nam omogoča, da smo boljši, hitrejši, prodornejši od drugih. Pozabljamo pa, da je to znanje nakopičila množica generacij pred nami in nam ga posredovala, kot smo tudi sami na neki način dolžni širiti znanje in ga deliti z drugimi. Pogosto videvamo situacije, ko ljudje na nekaterih mestih, še posebej vodilnih, dobijo idejo, da so najboljši in nenadomestljivi, in v tej opitosti z lastnim egom pozabijo vzgojiti svoje naslednike, predati znanje novim generacijam, ki ga bodo bogatile in nadgrajevale naprej. Kot pravi humorist: vsi tisti nepogrešljivi so zbrani na pokopališču.
Brahmačarja, vzdržnost, je pogosto zožena na pomen spolne vzdržnosti, kar pa je le ozek vidik brahmačarje. Apliciramo ga lahko morda le na problem spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, ki pa se prekriva tudi z ahimso. Brahmačarja, vzdržnost, je mnogo širši pojem, ki zajema vse vidike našega pretiranega vdajanja čutilom in odbleskom ega. Pomeni tudi to, da omejimo svojo požrešnost po čemerkoli, slavi, denarju, uspehu, priznanju, položaju, pomembnosti. Da se zaustavimo za trenutek in premislimo, kaj v resnici potrebujemo in kaj je tisto, kar nam prinaša globok občutek zadoščenosti.
In tukaj se dotikamo že 5. jame, aparigrahe – nepohlepa.
Pohlep je eno od gonil današnjega sveta: še več in še bolje. Pohlep se odraža v naši ujetosti v svetu materialnih dobrin, ki nas popolnoma obvladuje in z množico ponudbe ustvarja naše popolnoma fiktivne potrebe. Če bo šlo tako naprej – trenutna svetovna kriza kaže, da pot ni najboljša in ne bo šlo prav dolgo v tej smeri, bomo lahko postavili enačaj med pojmoma človek in potrošnik. Radikalno vprašanje, ki si ga bomo morali postaviti, je tudi moralna vprašljivost ustvarjanja fiktivnih potreb in gojenje potrošniškega suženjstva. Pohlep se ne konča samo pri visokih ciljih, ko si želimo še več še boljših stvari, ko kopičimo svoj ugled v stvareh, ki jih imamo, in enačimo svojo podobo s statusnimi simboli. Pohlep ima mnoge drobne oblike, ki navidezno zadovoljujejo naše navidezne potrebe in tako zamenjujemo svojo veljavo s tem, kar si lahko privoščimo. Naša človečnost je postala blago, ki nima dolgega veka trajanja, saj ga morajo nadomestiti novi in novi hitro pokvarljivi prividi. Zmotno je mišljenje, da je pohlep domena tistih, ki si lahko privoščijo, ki so na pravih položajih in imajo možnost nakopičiti še več. Pohlep je zvesti spremljevalec tudi tistih, ki nimajo prav veliko, in se izraža na mnogo različnih načinov.
Pohlep ima seveda mnoge oblike pojavnosti in ni nujno vezan na materialne stvari: hlepimo po slavi, priznanju, položaju, moči itd., tudi pohlep po znanju ima lahko svojo negativno plat, saj znanje samo po sebi ni nič vredno, če ga ne udejanjimo. In jogijska pot nam narekuje, da ga udejanjimo v dobro vseh, ne samo sebe, brez velikih pričakovanj povračila.
Barbara Habič Pregl