Urška Zupanec je profesorica angleščine in umetnostne zgodovine, zaposlena na Ministrstvu za kulturo v Sektorju za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje. Aktivna je tudi kot prevajalka. Med drugim je bila za revijalne prevode pesmi Margaret Atwood in Craiga Raina leta 2007 oziroma 2008 nominirana za nagrado Lirikonov zlát, ki jo je leta 2009 tudi prejela, in sicer za prevode pesmi Simona Armitagea. Zadnje tri mesece pa se predvsem preizkuša v vlogi matere.
»Izračunal sem, da daješ približno en liter mleka na dan.« Ne, res nisem pričakovala, da bom od svojega moškega kdaj slišala kaj takega. Ampak še preden sem se prelevila v nekakšno človeško različico občasno topo gledajoče liske, sem se morala preizkusiti v koži manjšega nasedlega kita. In pri tej evoluciji mi je bila v veliko pomoč joga.
Z jogo sem se prvič srečala pri devetnajstih, ko se je nad njo navdušila moja mama, in seveda so tudi mene takoj začarali skrivnostno elegantni, umirjeni gibi. Kmalu sem jo začela vaditi tudi sama, zato je bilo precej samoumevno, da sem nedolgo potem, ko sem zvedela, da sem v blagoslovljenem stanju slabosti, pridobivanja teže, bolečin v hrbtenici, krčev v mečih, krčnih žil in slonje zatečenih nog, na spletu izbrskala in naročila DVD z jogo za nosečnice, z upanjem, da mi bo pomagala te blagoslove malce omiliti.
Najprej sem vadila nekajkrat na teden, ko pa me je v tretjem mesecu nosečnosti nekega jutra od slabosti tako silovito zvilo, da je moj zaspani križ kar zastokal, in me je za tri dni položilo v posteljo, sem se odločila vaditi vsak dan. Pravzaprav vsako jutro. Petdeset minut. In ne, ni mi žal niti minute. Kljub temu da sem med nosečnostjo v službi za računalnikom presedela po osem ur in več, nakar sem ob raznih prevajalskih projektih sedla za računalnik še doma, so bolečine v hrbtenici izginile. Pravzaprav sem postala precej okreten nasedli kit, saj sem še teden dni pred porodom hodila na sprehode od Ukanca do slapa Savica – sicer z upokojensko poskočnim korakom, a vendar brez težav.
Po vsem tem bi bilo verjetno kar čudno, če ne bi kak mesec pred porodom naročila še DVD-ja z vajami poporodne joge. Žal pa te vadbe nisem mogla začeti takoj po porodu, saj je moja hčerka svojo glavico zasukala tako, da je bilo treba porod končati s carskim rezom. Ko pa sem kakšna dva tedna po porodu le lahko počasi začela z najmanj zahtevnimi vajami, so se mi kar kmalu začeli vračati energija, moč, ravnotežje, oblika telesa in ja, občasno celo otočki notranjega miru v morju začetne materinske panike.
Zdaj mi kot mladi mamici s trimesečnim otrokom sicer ne uspe vaditi čisto vsak dan in vadba tudi ne pride na vrsto takoj zjutraj, kot bi si želela, ampak jo je treba vključiti v »delovnik«, ko se ponudi priložnost. Tako včasih razdelim vadbo na več sklopov, ki jih opravim v različnih delih dneva: ponavadi en del dopoldan in en del zvečer, kadar od utrujenosti pač ne padem v posteljo.
Trenutno se sicer ne morem pohvaliti, da nimam nobenih težav s hrbtom – to bi bila verjetno znanstvena fantastika pri otroku, ki ima refluks in ga je treba po vsakem hranjenju vsaj pol ure držati v pokončnem položaju, kar pa ni mačji kašelj, če tehta skoraj šest kilogramov. Poleg tega pa si, uboga liska, vsak dan najmanj petkrat črpam mleko, moja drža pri tem pa je vse prej kot naravna. A joga mi pri materinstvu zelo pomaga in mi daje energijo, da lahko s svojo vedno bolj radoživo hčerko še bolj uživam. Kako zelo dobro vpliva name, mi postane najbolj jasno takrat, kadar jo izpustim. Je že tako, da ponavadi začnemo dobre stvari v življenju resnično ceniti šele takrat, ko jih pogrešamo.
Urška Zupanec