Kadar govorimo o prihodu joge na slovensko, se ponavadi obračamo na prevode ali avtorje, ki so v sedemdesetih letih z novo vsebino popestrili jugoslovansko literarno območje. Malo je znanega o tistih nekaj posameznikih, ki so z vzhodnjaško miselnostjo simpatizirali že pred tem, še manj je bilo na voljo knjig, ki bi starodavno vedo joge predstavile širšemu občinstvu. Pred kratkim pa mi je v knjižnici prišla pod roke izdaja, ki je zarezala globoko v stereotip zapoznelega spoznavanja joge v našem prostoru.
Pritegnil me je naslov ‘Filozofija jogijev in orientalski okultizem’, saj se dandanes jogo le redko omenja skupaj z besedo okultizem, prek katere visi senca asociacij na neznano in nevarno področje temnih sil. Takoj sem pomislila, da je knjiga najbrž že stara, saj se večina sodobnih avtorjev trudi jogo očistiti pridiha skrivnostnosti, ekskluzivnosti in mistike, ter jo postaviti v širše sprejemljivo polje zdravega življenja in odobritve z vidika raznih zdravstvenih oz. medicinskih strok.
Imela sem prav- šlo je za bibliografski ponatis knjige, ki je bila pri ljubljanski založbi Nova miselnost izdana že leta 1931. Po prvem šoku nad letnico se mi je slika počasi sestavila. Šlo je za izdajo slovenskega Teozofskega društva, pionirjev na področju predstavljanja nekrščanskih duhovnih tradicij slovenskemu okolju. V predgovoru ponatisa je zapisano, da gre za prvo knjigo s področja joge pri nas.
Kot avtor knjige ja naveden Jogi Ramačaraka, to pa je zgolj eden izmed mnogih psevdonimov, pod katerimi je objavljal ameriški pisatelj in založnik William Walker Atkinson.
Omenjeno delo je nastalo leta 1904 v obliki pisem, in sicer kot dopisni tečaj za vse, ki so se nanj prijavili. Avtor se dotika tem kot so odnosi med fizičnim in astralnim telesom, prano, instinktivnim umom, razumom, duhovnim umom ter duhom, razlaga zakonitosti človekove aure, dinamiko misli, telepatijo in jasnovidnost, človeški magnetizem, okultno zdravljenje, psihični vpliv, astralni svet, sprašuje se, kaj je onkraj meje, kaj so spiritualni
razvoj, vzrok in učinek, v zaključku pa podaja Jogo kot pot do cilja.
Tekst je močno zaznamovan z duhom časa, v katerem je nastal. Jezik prevoda zveni zastarelo, pa tudi poimenovanje določenih pojmov je drugačno od današnjega, zato je včasih potrebno kar nekaj predznanja, da povežeš opis določenega pojava z zanj danes veljavnim terminom. Bioenergija se recimo skriva pod imenom ‘človeški magnetizem’, zdravljenje z bioenergijo pa je označeno kot ‘okultno zdravljenje’. Kot okultizem pojmuje praktčno vse oblike duhovnosti, ki nimajo korenin v krščanstvu oziroma rimo- katoliški ali pravoslavni doktrini.
Na krščanstvo se avtor v samem besedilu sicer večkrat nasloni v obliki primerjav, ki pokažejo, kako zelo je Jezusov nauk podoben jogijskemu, a hkrati povdari, da ga na žalost ravno Jezusovi sledilci najslabše razumejo
oziroma se po njem ne ravnajo.
Toda zastarelost jezika ne zmoti niti pribljižno toliko kot zmoti ideološki aparat, s katerim Atkinson operira. Kljub temu, da je več kot očitno navdušen nad neevropskimi tradicijami in simpatizira z najrazličnejšimi progresivnimi oblikami razmišlanja, je njegovo besedilo polno političnih nekorektnosti, da ne rečem pravega rasizma. Ves čas daje za primer ‘Bušmane’ in sicer ‘avstralske Bušmane’, afriške ‘Bušmane’ (iz vidika sodobne antropologije
popolnoma nesprejemljiv izraz) kot primer nižje razvitega človeka, ki je bolj žival kot človek, ki deluje na ravni instinktivnega uma in ne doseže v polje razuma, kaj šele spiritualnega nivoja, tako kot sežejo ‘višji’ civilizirani
ljudje. Navaja celo, da lahko še nekatere živali, ki živijo v stiku z ljudmi, dosežejo višje stanje v razvoju uma, kot pa ti divjaki. Delo je ravno zaradi tega malo težje berljivo, vendar ga je potrebno razumeti v časovnem kontekstu.
V dobi, ko je nastajalo, pač še ni bilo razvitih pojmov, kot je kulturni relativizem, rasizem kot tak je bil šele v razvoju, kaj šele, da bi se govorilo o strpnosti do drugače živečih in drugače mislečih. O neevropejcih oziroma tistih, ki niso predstavljali dedičev kake davne veličastne civilizacije, se je govorilo in razmišljalo kot o divjakih. Zanimivo je res brati tako prosvetljeno in za tisti čas napredno besedilo in hkrati opažati to nezavedno, z družbeno
zavestjo pogojeno pristranskost. Po eni strani mi je ravno zaradi tega knjiga predstavljala pravi jogijski in antropološki izziv, da nisem samo obsodila nazorov pisca, temveč sem ga postavila v njemu lasten kontekst in ga poskušala razumeti znotraj teh okvirjev.
Vsekakor je delo zaradi svojega statusa prve knjige o jogi na Slovenskem vredno pozornosti, če je ne
najdete v svoji knjižnici, pa si jo preberite na spletni strani: http://www.teozofija.info/Atkinson_Filozofija_jogijev.htm
Zana Fabjan Blažič