Vesna Periček Krapež, Duhovna univerza
Kdo ve? Starodavno vprašanje, in vendar mora vsak vedno znova odkrivati, čemu naj živi. Zakaj sem umeščen v življenje? In če že sem, kako naj živim? Čemu naj posvetim svojo pozornost, energijo, čas? Kaj je vredno mojega truda? In kako naj vem, da je prav to pravšnje zame?
Tisti ve, ki se sprašuje po smislu svojega življenja. Odgovor nosi v srcu. Dokler se sprašuje, ima njegovo življenje smisel. Dokler se sprašuje, ga odgovor nagovarja v vsaki življenjski situaciji. Komur je mar za smisel njegovega življenja, je kot tisti, ki trka na vrata; kdor trka na vrata misterijev življenja, temu se odprejo. Koliko je vpraševalcev, toliko je odgovorov. Vsak odgovor je enkraten, ker se rodi iz enkratne življenjske zgodbe. Vsak odgovor je enkraten, ker razum resničnost življenja, ki jo odseva, prepoznava in poimenuje na različne načine.
Gotovosti, ali sem na pravi poti pri odkrivanju smisla svojega življenja, mi nihče ne more dati. V tem je lepota življenja: četudi so odgovori na to vprašanje že znani kot duhovna dediščina človeštva, mi nič ne pomenijo, če nisem pripravljen sam raziskovati, odkrivati, čutiti, razmišljati in spoznavati. Tako za vsakogar izmed nas abstraktno in transcendentno postaja konkretno, inkarnirano, enkratno.
Tako je smisel življenja za nekatere zlitje z Bogom ali kakorkoli že poimenujejo tisto, kar je večno, vseobjemajoče in blaženo. Drugi spet bi radi razumeli in zasledujejo tisto, po čemer bodo spoznali vse. Odgovori, zapisani v mitoloških, religijskih in duhovnih izročilih, v filozofskih in umetniških delih jih obrnejo – k njim samim. Tako ugotovijo, da jih pot pelje k spoznavanju sebe. In spet drugi prepoznavajo, da je smisel življenja razvijanje bolj harmoničnih in izpolnjujočih medsebojnih odnosov, kjerkoli že vstopamo vanje. Tisti, ki so bili na pragu smrti in so spomin na srečanje z ‘onostransko’ resničnostjo prinesli s seboj, so spoznali, da je smisel življenja več ljubiti in več se učiti.
Več ljubiti? Mar ni smisel življenja, da si srečen, srečen pa si, če si ljubljen? Seveda si srečen, če si ljubljen, toda grenka je taka sreča, ko postaneš odvisen od naklonjenosti in pozornosti drugih. Življenjska naravnanost ‘daj mi (ljubezen, srečo …)!’ v odnosih povzroča strah, ljubosumje, grabežljivost in nezaupanje. Kdor presega samopomilovanje in zagledanost vase, ta je sposoben dajati ljubezen – in je srečen. Kdor premaguje strah pred negotovostjo, pred zavrnitvijo in si upa dajati ljubezen, je srečen. Kdor daje ljubezen, je bližje sebi, kajti najgloblja srčika vsakega človeka, izvor in vrhunec njegovega življenja, je ljubezen. Kdor daje ljubezen, je bližje drugim. Čuti notranja srca vseh bitij. Ves svet je njegova družina in njegov dom. Življenje ga podpira, ker ne živi le zase.
Več se učiti? Da, učiti se iz življenja. Ne gre za kopičenje podatkov in spričeval, ne gre za suho znanje, s katerim si ne znamo ali pa ne moremo pomagati v življenju. Gre za razumevanje življenja. Iz življenja pa se učimo, če nas življenje zanima, če smo radovedni in raziskujoči. Nasprotje temu so naveličanost, otopelost in izpraznjenost. Učimo se lahko, če razvijamo bistrost in gibkost uma. Ko se ne bojimo mnenj drugih, ker so različna. Ko znamo in si upamo presegati svoja stara prepričanja, ker življenjska praksa kaže, da niso več ustrezna, da nam nič več ne pomagajo. Nasprotje temu je prepričanost, da imamo zmeraj in edinole prav, ter vzvišenost nad drugimi. Učenje iz življenja pomeni, da se sprašujemo po ozadju, motivih, kakovosti, možnih posledicah in pravem pomenu tega, kar se dogaja okoli nas in z nami, ter tega, kar sami počenjamo in govorimo. Temu pravijo tudi refleksija življenja in samorefleksija.
Tako nas obsmrtne izkušnje klinično mrtvih nagovarjajo z zanimivim sporočilom: “Ne zapravljate časa! Učite se pravilno uporabljati darova, ki ju imate – srce in razum! Več ljubite, več se učite iz življenja – že danes, že sedaj!” Čedalje več pa je tudi tistih, ki smisel življenja vidijo v tem, da zavestno in ozaveščeno skrbijo za povezovanje dveh osnovnih energij stvarstva, Očetove in Materine, ki ju imenujemo tudi duh in materija. Svoj prispevek življenju vidijo v tem, da so most med obema v vsakdanjem življenju, skozi delo, odnose in meditacijo. Tako postajajo živi most med duhom in materijo.
Preberite te nanizane različne odgovore o smislu življenja še enkrat. Mar niso kot različne fasete enega in istega dragulja? Različni vidiki ene in iste brezmejne resničnosti? Kar žari iz vseh njih, je Ljubezen. Nikoli zares doumljiva, vedno še globlja. Ena pesem z mnogimi napevi. En življenjski smisel – dharma, ki rojeva vse ostale. Mojstri modrosti vedo povedati, da je Tisti, ki je vse spočel, svojo stvaritev ustvaril zaradi ljubezni. To ljubezen tudi sam spoznava – in vsi Njegovi otroci, kar vsa bitja smo, jo spoznavamo v Njem in z Njim.
Kako naj vem prav zase – kaj je smisel mojega življenja? Poišči najglobljo, najpristnejšo željo v sebi, ki izvira prav iz tebe. Tisto, kar je tvoja življenjska nuja. Pomagaj si tako, da razmisliš o naslednjih vprašanjih:
- Kaj ti je zares, pristno najpomembnejše na področju osebnega zorenja?
- Kaj ti je najpomembnejše na področju medosebnih odnosov?
- Kaj pa na področju kreativnega izražanja?
- Kaj si na teh področjih najbolj želiš, brez česa ne moreš?
Iz tega razberi, kaj je smisel tvojega življenja – tvoja dharma. To je tisto, zaradi česar je vredno živeti. Posveti ji življenje, zaradi nje si tukaj.
Vir: Soutripanje – revija časa, ki prihaja št. 30