Toliko je bilo že napisanega o vzgoji, da se mi, priznam, kar malo upira ponovno odpirati to temo. Poleg tega sem človek, ki ne dam veliko na besede, ampak mi več pomenijo dejanja. Vendar pa je tudi res, da rada preberem in prisluhnem tistim, za katere imam občutek, da se lahko iz njihove izkušnje kaj naučim in da mi to lahko pomaga postati boljša učiteljica in navsezadnje tudi boljši človek. Pa se nikakor ne slepim, da bi kdorkoli lahko zaradi tega branja postal boljši človek. Rada bi le delila z vami svojo izkušnjo, ki je korenito spremenila moj pogled na vzgojo in na življenje. Če vas ne zanima zanimiva, a zelo subjektivna izkušnja neke učiteljice, potem lahko zaprete datoteko ali odložite list in počnete kaj drugega. Sem pa prepričana o tem da – ne glede na to, ali bom znala dovolj dobro opisati to svojo izkušnjo ali ne – bi bil vsak učitelj, oče ali mati zelo presenečen nad tem, kar sem sama videla.
Že kar nekaj časa se v meni porajajo vprašanja, povezana s smislom vzgoje in izobraževanja: Kaj lahko kot učiteljica dam svojim učencem? Česa jih moram naučiti? Je res, da je največ, kar lahko damo našim učencem, to, da od njih zahtevamo, da znajo na pamet povedati poštevanko in poimenovati posamezne člene pri seštevanju in množenju … Je v današnji dobi, ko zna šestletni otrok izbrskati vse informacije po internetu, res tako pomembno, da jih zasipavamo z dejstvi? Kaj jim s tem sporočamo? Da je dovolj, če bodo v življenju znali na pamet povedati vse značilnosti tega in onega? Nikar me ne razumite narobe; popolnoma se strinjam, da je nujno, da se nekatere stvari otroci na pamet naučijo in jih avtomatizirajo (in poštevanka je gotovo ena izmed teh!). Ampak ali je res naš um edino, na katerem vse stoji?
Kolikokrat sem že slišala pojem celostna vzgoja! Še vedno pa je veliko zmotnih predstav o tem, kaj naj bi to bilo. Um je le del nas in je čudovita zadeva, ampak … kaj pa ostalo? Zavedamo se tudi tega, da imamo telo in da ga moramo tu in tam malo vzdrževati, če želimo, da nam bo služilo. Kadar ga zanemarjamo, nas samo opomni (včasih na precej neprijeten in radikalen način!), da je tam. Kaj pa naša čustva? Naša volja? Včasih imam občutek, da na ti dve komponenti, ki sta včasih celo najpomembnejši, kar pozabimo. Pri sebi in ravno tako pri naših otrocih. Kaj pravzaprav mislim z vzgojo čustev in volje? Koliko energije usmerjamo v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu v to, da bi učence učili prepoznati svoja čustva, jih izražati in nadzorovati? Koliko časa namenimo temu, da bi pomagali našim otrokom, da bi našli cilj, da bi našli motivacijo za karkoli že počnejo? Otroci potrebujejo smisel in hočejo vedeti, zakaj je neko dejavnost sploh vredno početi. Pogosto niti sami ne vemo, v čem je sploh smisel tega, kar počnemo. In kakšen zgled smo otrokom, če ne znamo videti smisla in tistega čudovito lepega v vsem, kar nas obdaja? Ali ni pomembno to, da pomagamo otrokom, da bodo prepoznali smisel in dobro v življenju? Da bodo sami zmožni zaznavati, kaj je dobro za njih in kaj jim škodi? Ali ni pomembno, da bodo naši otroci poznali sebe, svoja »močna« področja, s pridom izkoriščali svoje talente, jih z veseljem delili s preostalim človeštvom? Ali ni pomembno, da bi otrokom vlili vero vase in jih usmerjali v samozavestne odrasle, ki se bodo zavedali, kje so njihove šibkosti, se znali z njimi soočati in jih ne bo strah neuspeha?
Večina izmed vas, staršev, mi bo potrdila in mi oporekala, da vse to že delate in da si vsega tega želite za svojega otroka. In strinjam se z vami. Potem pa se vprašam: Kaj pa naša šola? Ali lahko vzgojimo take otroke brez sodelovanja s šolo? Ali je res tako nepomembno, kakšne zglede imajo učenci v času, ko so v šoli? Tudi šola vzgaja. In kako lažje delo bi bilo za vse, če bi imeli starši in učitelji vsaj približno podobne cilje! Česa si pravzaprav želimo za naše otroke? V kakšni družbi želimo živeti?
O vsem tem sem se sama nič kolikokrat spraševala in včasih tudi obupovala … Po štirih letih dela v javni šoli sem izgubila ogromne količine energije in delo, ki me sicer veseli in ob katerem zelo uživam, me je samo še utrujalo in izčrpavalo … Začela sem se spraševati, ali je poučevanje tisto, kar si želim početi nadaljnjih 30 let.
Življenje mi je dalo enkratno priložnost, da sem odšla na polletno izobraževanje v Severno Kalifornijo na Ananda College of Living Wisdom. Seznanila sem se s pedagoškim pristopom, ki se imenuje Education for Life. Sistem sem dodobra spoznala iz različnih perspektiv. V njem sem bila hkrati kot študentka in sočasno kot učiteljica praktikantka. Nikoli v svojem 16-letnem izobraževalnem obdobju v Sloveniji nisem bila deležna tako celovitega in individualnega pristopa. Pa ne samo to. Vsi profesorji, ki so imeli stik z mano, so verjeli v moje sposobnosti in so od mene zahtevali moj maksimum. Zaradi takega pristopa preprosto nisem imela druge možnosti, kot da sem res vedno dala vse od sebe in bila sposobna narediti tudi tisto, o čemer sem na začetku močno dvomila, da sem to sploh sposobna narediti.
Še bolj sem bila presenečena, kako učinkovit je ta sistem, ko sem prestopila prag njihove šole. Vzdušje v vseh razredih je zelo sproščeno, a hkrati delovno. Učenci se med seboj zelo spoštujejo, si radi pomagajo in predvsem zelo radi hodijo v šolo. Šola ni neka grozna ustanova, v katero morajo vsak dan priti in tam prenašati grozne in nepravične učitelje. Šola je prostor, kjer se imajo učenci lepo, kjer se počutijo sprejete, upoštevane in spoštovane. To sem lahko začutila že po prvih nekaj minutah v učilnici. V vseh učilnicah. Všeč mi je to, da ta sistem omogoča učitelju, da je avtonomen in ustvarjalen. Učitelj se zaveda, da učencu ne more vsiliti znanja, ampak ga lahko navduši, motivira, da bo učenec sam želel priti do novih spoznanj. Predvsem mora biti učitelj zelo senzibilen in pozoren na učenčevo energijo ter zaznavati, kdaj začneta energija in motivacija za delo padati, da lahko spremeni dejavnost oz. najprej dvigne raven energije, nato pa nadaljuje določeno dejavnost.
Po taki enkratni izkušnji ne morem mimo te neustavljivo močne želje, ki je v meni, da bi to, kar sem prejela, delila z vami: starši, učitelji in predvsem našimi otroki. Moja velika želja je, da bi vsak človek imel to možnost, da bi bil obravnavan na tako celovit način in da bi lahko vsi vzgojitelji nudili svojim varovancem tako okolje, v katerem bi otroci zrasli v samostojne, odgovorne, čuteče, sposobne, ustvarjalne in predvsem srečne ljudi, ki bi z veseljem sprejemali izzive, ki nam jih nudi življenje, in bi ob vsem tem znali uživati.
So moje želje zgolj utopija ali lahko postanejo naša skupna realnost?
Monika Purger