O študiju vedante v prašnem mestecu južne Indije
Na letošnjem potovanju po Indiji sem se odločila obiskati nekaj prijateljev, ki jih že dolgo nisem videla. Ena izmed njih je bila angležinja Fiona, ki sem jo spoznala med svojim prvim bivanjem v ašramu Prashanti Kutiram leta 2007. Skupaj sva opravljali tečaj za učitelje joge in si delili sobo. Fiona me je že nekaj časa vabila v Tiruvannamalai, malo, na prvi pogled nesimpatično mestece v Tamil Naduju na jugu Indije, kjer naj bi to zimo poučevala jogo. Zaupala mi je, da je spoznala čudovitega učitelja Vedante, ene izmed smeri indijskih filozofij, v katero poglobljen študij se je posledično vrgla.
V Tiruvannamalaiju sem sicer že bila med enim izmed prejšnjih potovanj in nad krajem nisem bila preveč navdušena, a me je ves čas potiho vleklo nazaj. Veliko mojih dobrih prijateljev je namreč zaljubljenih v to mesto, zato sem mu podzavestno želela nameniti še eno priložnost. Ob svojem prvem obisku sem si namreč ogledala samo sloviti tempelj Arunachaleswara, enega največjih templjev v Indiji in čudovit primer mogočne južno indijske arhitekture. Poleg templja pa mesto skriva mnogo več. Sloviti ašram mistika in filozofa Ramane Maharišija privlači romarje in duhovne iskalce iz celega sveta, sveta gora Arunachala pa je za hindujce, ki za najvišjega boga priznavajo Šivo, eden najsvetejših krajev na svetu. Šivaisti častijo lingam, falični simbol Boga, in Arunachala naj bi bila eden izmed naravnih lingamov. Vsako polno luno na njenem vrhu prižgejo ogromno grmado, ob glavnem prazniku decembra je visoka celo 30 metrov, in tudi po več miljonov vernikov se bosih v trdi noči, obsijani samo s svetlobo ognja, odpravi na 14 kilometrov dolgo krožno pot ob vznožju gore.
Kljub pozitivnim pričakovanjem je bil prihod v Tiruvannamalai vse prej kot prijeten. Hotel, ki sem ga predhodno rezervirala, je bil poln in v mraku sva se z Mihom morala podati na lov za sobo. Vse je bilo zasedeno in na koncu sva se pustila odpeljati sumljivemu šepavemu stričku v hotel, ki je oddajal vtis, da je popolnoma prazen. Seveda je to v meni vzbudilo nezaupanje. Če je stavba prazna na vrhuncu sezone, je očitno z njo nekaj narobe. Najbolj sem se seveda bala posteljnih stenic, na katere sem močno alergična in pred katerimi strah je večna temna senca, ki me spremlja na potovanjih.
Po nastanitvi sem poiskala Fiono, ki naju je peljala na večerjo v drago restavracijo, kjer so stregli samo zahodnjaško hrano in nama razložila, da v večini restavracij v Tiruvannamalaiju zaradi slabe higijene zboliš, zato se je ona omejila zgolj na tri turistične. Še eno razočaranje. Obožujem indijsko ulično hrano in počutila bi se zelo prikrajšano, če bi se ji morala odpovedati.
Med večerjo je v sobo stopil starejši sivobradi moški v belem, zahodnjak, kateremu je sledilo še nekaj ljudi v poznih srednjih letih, zgledali so resnobno in študiozno. Fiona mi jih je predstavila kot svoje prijatelje, moški v belem pa je bil njen opevani učitelj Vedante. Američan James Swartz. Njihov pogovor za mizo je bil tih in filozofski, kmalu sem izgubila zanimanje, smrtno resne debate o smislu življenja so nekaj, čemur se, predvsem v Indiji, raje izognem. Zazdelo se mi je, da sem s prihodom sem storila napako. Ljudje v belem, tako sama pri sebi imenujem bogate duhovne iskalce iz zahoda, ki v Indijo prihajajo po svojo dozo meditacije in občutka spiritualne superiornosti, ti ljudje so mi tuji. Kljub ljubezni do Indije nimamo nič skupnega. Zavedala sem se, da sem polna neupravičenih predsodkov, a v trenutkih utrujenosti in pomanjkanju najmanjše domačnosti so mi privreli na dan kot močan obrambni mehanizem, s katerim sem želela upravičiti svoje neprijetno počutje.
Naslednje jutro je bilo že bolje. Hotel je bil očitno poln, iz terase pa sva imela najlepši razgled na goro Arunachalo. Tam sva tudi delala jogo, ki pa so jo motili naokoli leteči pavi, ki so kot nekakšni prežitki dinozavrov spuščali svoje bizarne paritvene zvoke in plahutali s težkimi krili. Poleg pavov so bile tam še veverice, vrane, opice, kuščarji, muhe, stonoge, iz ceste pa zvoki krav in prašičkov. Pravi pravcati živalski vrt, a brez kletk, zato me je bilo velikokrat prav strah, predvsem tatinskih opic, ki so si velikokrat radovedno ogledovale mojo jogijsko prakso. Lahko bi rekli, da le ta ni mogla biti preveč kvalitetna, zaradi vseh motečih zunanjih dejavnikov, a pogled na Arunachalo ji je dajal poseben občutek posvečenosti. Dejstvo, da med prakso zreš goro boga Šive, ki je prvi jogi oziroma bog vseh jogijev, le ni tako zanemarljivo.
Obisk ašrama Ramana Maharišija me je navdal s posebnim občutkom miru. Kamnita tla v templju na katera si sedel in meditiral, opazoval ali pa se samo izgubljal v toku neukročenih misli, skulpture božanstev, katerim si zaupal svoje skrite molitve, večerne seanse bhajanov, ko je tempelj napolnilo na tisoče sledilcev Maharišija, znanega tudi po svoji ljubezni do živali. Njegova slavna kravica Lakshmi naj bi dosegla razsvetljenje že samo zaradi bivanja v njegovi bljižini, s čimer naj bi tudi prekinila s krogom ponovnih rojstev in se združila z božanskim že takoj po smrti svoje kravje oblike. Ašram je tudi dom prevljično lepega in misterioznega belega pava.
Ramana Mahariši je živel med leti 1879 in 1950. Pri šestnajstih je zapustil dom in se odpravil meditirat v eno izmed votlin svete gore Arunachale, kjer je tudi ostal do konca svojega življenja. Bil je jnana jogi, filozof, a je za pot do samospoznanja priznaval tudi mnoge druge oblike joge ali religije. Najraje je učil s tišino, njegova prezenca sama naj bi razsvetljevala oziroma ljudem pomagala na njihovih iskanjih. Govorov je imel zalo malo in še to le zavoljo tistih, ki morda še niso bili sposobni razumeti tišine. Ravno iz teh govorov je razvidno, da je sledil filozofski smeri Advaita Vedante. Temeljno vprašanje duhovnega iskalca je bilo po njegovem: Kdo sem? Spoznanje odgovora naj bi pripeljalo do mokshe, končnega osvobojenja.
Tudi izleti na goro so bili nekaj posebnega. Vzpon po rdečih suhih kamnih, kjer bi lahko vsak trenutek naletel na katero izmed kober, ki kraljujejo Arunachali, počitek v senci eksotičnih južnih dreves, razgled na tempelj Arunachaleswara, šele od tu lahko namreč dojameš njegovo velikost in mogočnost. Pa srečevanja prijaznih romarjev, ki obiskujejo pomembne kraje Maharišhijevega življenja in pa sadhujev, indijskih svetih mož, ki so zasedli prazne jame, v katerih se srečujejo s svojim bogom.
Kmalu sva tudi začela obiskovati Fionine ure joge in pa Jamesova predavanja Vedante, ki so jim sledila. Na stehi stavbe, kjer je prebival, se je dnevno zbralo tudi po petdeset ljudi, mnogi od njih so prišli v Indijo prav zato, da bodo poslušali njegov šest tedenski cikel. Zaradi prvega negativnega vtisa sem na predavanje prišla z zelo zadržanimi občutki, a sem si že po prvi uri morala priznati, da se je moje srce omehčalo in začelo željno srkati učiteljeve besede.
Jamesova življenjska zgodba se je pričela v Minesoti, od koder ga je pot vodila na Havaje, kjer se je uveljavljal kot mlad poslovnež. A po njegovih lastnih besedah mu je nekaj manjkalo, zakaj bi sicer pri rosnih 26-ih postal alkoholih in se vdajal razuzdanim navadam, ki so ga puščale čedalje bolj praznega. Kmalu je zapustil poslovni svet in se predal divjemu toku hipijskega gibanja, ki je v šestdesetih zajelo zahodni svet in stegovalo svoje roke po odgovore tudi oziroma predvsem na vzhod. Življenje mu je spremenilo srečanje s svojim učiteljem Swamijem Chinmayanando, ki ga je vzel pod svoje okrilje in ga popeljal na pot Advaita Vedante, nedualistične filozofije, ki uči, da je Brahman edina realnost, svet, kot ga poznamo mi, pa je zgolj iluzija. Ko oseba poskuša razumeti Brahmana s pomočjo svojega uma, se le ta razodene v obliki Ishware, boga, ki je ločen od sveta in posameznika. A resnica leži v spoznanju, da je posameznikova duša neločena od Brahmana in to spoznanje je tudi ključ do razsvetljenja. Osvoboditev naj bi bila mogoča s pomočjo jnana joge, poti filozofije.
James Vedanto uči že okoli trideset let. Delavnice, retreate in satsange vodi po celem svetu, zadnja leta pa se najraje vrača v Tiruvannamalai, kjer izvaja šest tedenske poglobljene cikluse predavanj. Zanje nikoli ne zahteva plačila, zgolj donacije (priporočena vsota za eno dvourno predavanje je 100 rupij (1,5 evra), po njegovih besedah cena enega kosila v srednjecenovni indijski restavraciji).
V njegova predavanja sem se naravnost zaljubila, zahtevno tematiko je naredil razumljivo, govoril je jasno in avtoritatitvno, a ves čas prežeto z iskrivim humorjem. Še zdaj se ne morem znebiti občutka, da mnogi od njegovih resnobnih učencev tega humorja žal niso razumeli. Indijske filozofske pojme je pojasnil živo in praktično, tudi njegova razlaga Bhagavad-gite je zvenela bolj smiselno od drugih. Znal je biti tudi zelo nesramen in piker, včasih v šali včasih zares, a vedno na mestu. Velikokrat je bilo ravno to tisto, kar je odpiralo oči.
Nasploh je bil zelo človeški in sploh ne tako umetno poduhovljen, kot se mi je zdel na prvi pogled. Bil je iskren. In z velikim egom. Zelo me je zabavalo dejstvo, da je bila večina ženskega dela njegovega občintva dobesedno zaljubjena vanj, kljub temu, da jih možakar šteje že čez sedemdeset. Šalili smo se, da je James Bond duhovnega sveta. In prav zares je zgledal kot Sean Connery v svojih najboljših zrelih letih. Fiona je naprimer, kljub temu, da se je sicer resno posvetila študiju vedante, napisala parodijo na Bhagavad-Gito, v kateri se na koncu poroči z Jamesom. Že od nekdaj verjamem v rek, da je smisel za humor znak duhovnega napredka, zato so mi vse smešne prigode vlivale zaupanje v to, da sem našla nekaj pristnega.
Tiruvannamalai je tako počasi dobival prijaznejšo podobo. Za češnjo na vrh smetane pa sem po dolgem času srečala še svojega dolgoletnega prijatelja Eagla iz Madžarske. Z njim in njegovo ženo sem na svojih preteklih potovanjih preživela ogromna časa, srečevali smo se na najrazličnejših mestih in postavljam ju na pomembno mesto med ljudi, ki so imeli močan vpliv na moj osebni razvoj. Že dolgo me je zanimalo, kako bi moje osebnostne spremembe v zadnjem času vplivale na naš odnos, ali bi si postali tuji? A ravno nasprotno, kazalo je, da sta tudi onadva doživljala podobne spremebe in ponovno smo odkrili nova skupna polja in skupne poglede. In Eagle je bil tista domača oseba v Tiruvannamalaiju, ki sva jo potrebovala. Vedela sem, da nama bo razkril vse skrivnosti uličnega življenja na tej najbolj prašni cesti suhe južne Indije.
Vsakodnevni čaj na najbolj neprivlačnem delu ceste, točno nasproti Ramanovega ašrama, a kjer se je trlo ljudi in si lahko preživel ure v pogovorih z najrazličnejšimi popotniki iz celega sveta ali pa s sadhuji, v oranžne halje zavitimi možmi, ki so si za svojo duhovno pot izbrali neaktivnot, nedelovanje. Lahko si tudi samo sedel in opazoval. Vsi in vse je šlo tam mimo. Krave z ogromnimi modro pobarvanimi rogovi, romarji. Še posebej zanimiva je bila noč polne lune, ko se je na stotisoče bosonogih zgrinjalo ob vznožju gore na svoji 14 kilometrski poti. Mi smo sedeli, pili že deseti čaj in si iz oči brisali prah, ki ga je dvigovala množica. Naš razgled je bil nepozaben.
Odpla so se nama vrata tudi v ulično hrano. Dirty Corner (umazani vogal) je bil naša najljubša postojanka. Temna luknjica s štirimi mizami, kjer se je za vsako vedno stiskalo nemogoče število ljudi, in stara indijska babica, ki je krožnike polnila z najpreprostejšimi a najslajšimi biseri južnoindijske kuhinje, parothami, idliji in dosami. Večerne pojedine so postale najzabavnejši del dneva in za prepoln želodec nisi nikoli odštel več kot 30 rupij (40 centov).
Fiona se je po nekaj dneh našega druženja odpravila na krajše potovanje oziroma tečaj joge v drugem kraju in tako sem prevzela njene jutranje ure joge. Tudi to cenim kot pomembno in lepo izkušnjo. Dnevi se res postajali vse bolj in bolj polni in nagrajujoči.
A karte za vlak so govorile, da je čas za odhod. Bilo mi je žal, da nisem mogla Jamesovih predavanj slišati v celoti in potiho si želim, da bi to lahko uresničila v prihodnosti. Bilo mi je težko ločiti se od prijateljev, tako starih kot novih. A destinacija na karti je bila žal preveč mamljiva, da bi odhod prestavila. Varanasi. Ampak to je že druga zgodba.
Jamesova domača spletna stran, kjer lahko najdete njegove knjige, datume njegovih predavanja, življenjepis, videoposnetke njegovih govorov in govorov nekaterih pomembnih indijskih učiteljev vedante in še mnogo več: http://www.shiningworld.com/top/
Zana Fabjan Blažič