Najprej naj povem, kako sem hvaležna prijateljici Miri, ki me je pred dobrim desetletjem pripeljala na prvo uro joge. Dolgo mi je prigovarjala, saj je poznala moj nemir, občutek neudobja v lastnem telesu, stres in nezadovoljstvo. Kako tudi ne bi? V najinih prijateljskih pogovorih sem jo zasipala s svojimi težavami. Njeni pobudi sem se dolgo upirala, z vsemi mogočimi izgovori. Če sedaj pomislim, se jih niti ne spominjam natančno, eden od mojih priljubljenih izgovorov je bil tudi ta, da sem individualistka, da ne maram skupinske vadbe. Danes vem, da me je bilo preprosto strah.
Po več kot desetih letih neprekinjenega obiskovanja skupinske vadbe in počasi rastoče potrebe po vsakodnevni domači praksi lahko rečem, da se je moje življenje z jogo spremenilo. In naj se sliši še tako naivno osladno: na bolje.
Joga je prinesla v moje življenje najprej dobro počutje, ki je izviralo iz gibkosti telesa. Sčasoma sem občutila, kako sta moje telo in uma eno, delujeta z roko v roki in nista več dva nasprotna, včasih celo sovražna pola, kot sem to občutila prej. Ta povezanost, harmonija, mi daje moč, da obvladujem svoje demone in ni me več strah. Neprijetne izkušnje, ki jih prinaša vsako življenje, znam sprejeti in se soočiti z njimi.
Poleg telesne ravni pa je zame še pomembnejša psihološka ali duhovna komponenta, ki sem jo pridobila. Otresla sem se svoje maske, ščita superiornosti, ki je zakrival moje pomanjkanje samozavesti. Naučila sem se sprejemanja sebe, in ko sem spoznala, da sem lahko takšna, kakršna želim biti, sem se lahko vzljubila.
Ta moja notranja sprememba je imela tudi globok vpliv na moje družinsko življenje, na odnos s partnerjem in do otroka. Moj otrok je odraščal v času, ko je bila permisivna vzgoja sveta zapoved tako za starše kot vzgojitelje in učitelje v šoli. Ko sem opazovala dogajanje v osnovni šoli, odnos med učitelji in učenci, sem bila pogosto zgrožena. Moj sin je prišel prvi dan iz šole in mi z ognjem v očeh pripovedoval o pravicah otrok in kako jih je učiteljica opozorila, da lahko prijavijo starše socialni delavki ali policiji, če jih zlorabljajo. Ko sem svojega normalno bistrega otroka vprašala, kaj pomeni zlorabljati otroke, je malce pomislil, potem pa je izstrelil kot iz topa:
»Če ne upoštevate mojih želja ali me tepete.«
Seveda ne zagovarjam kratenja pravic otrokom ali kakršnekoli zlorabe otroka. Toda sčasoma sem spoznala, da otroka ne morem obravnavati kot sebi enakega v sposobnostih presoje, se neskončno pogajati z njim, da doseževa konsenz, ki pogosto pomeni, da starš popusti in ves čas popušča pri postavljanju meja.
Moj nadobudni deček me je pogosto spominjal na psička, ki smo ga imeli nekoč: odločili smo se, da mu ne bomo dovolili v dnevno sobo, in smo mu postavili ležišče v predsobi, ki ni bila ločena z vrati od dnevne sobe. Majhen puhast mladiček, ki ga niti nožice še niso čisto dobro držale, je ležal na dekici v predsobi, mi pa smo sedeli malce stran na sedežni garnituri in gledali televizijo. Kadar sem pogledala našega psička, je mirno ležal na trebuhu, glavico je naslanjal na prednje šapice, toda vsakič je bila njegova dekica bliže v dnevni sobi. Ko smo gledali stran, jo je hitro potegnil malce bliže, dokler ni bil skoraj pri nas. To nas je zabavalo in končalo se je seveda tako, da je kdo od družine kasneje sedel na tleh, na pomožnem stolu ali s psom v naročju.
Joga je v moje življenje prinesla disciplino. Najprej tisto osnovno, organizacijo časa, ki sem ga lahko imela zase, za svojo nemoteno prakso. In sčasoma je to pravilo sprejel tudi moj otrok in se začel spoštljivo obnašati do časa, ki ga potrebujem zase, za svojo jogijsko prakso, meditacijo. Trajalo je nekaj časa, ker sem bila vztrajna in nepopustljiva, me je prenehal motiti in je razumel, da je to moj čas, ki je nedotakljiv, da mu nisem ves čas na voljo in da zato nisem nič manj njegova ljubeča mama.
Skozi dihalne tehnike umirjanja, koncentracijo in meditacijo sem našla svojo notranjo os; najprej umirjenost in sčasoma tudi sposobnost natančne in poštene samoanalize, s katero sem lahko ocenila situacije, svoje odzive nanje in jih pravilno ovrednotila. Moj odnos do otroka je dobil, se mi zdi, globljo dimenzijo, saj sem tako rekoč z dušo in telesom dojela, da otroci potrebujejo starše za to, da jim pomagajo odrasti. To pomeni, da jih ne samo brezpogojno ljubijo, jih varujejo in negujejo, jim nudijo varnost in topel dom; naučiti jih morajo tudi to, kako postati dobri ljudje. Sočutni, odgovorni, pokončni in pošteni. To pa pomeni, da dajemo dober zgled, usmerjamo, vodimo, in kadar je potrebno, strogo in nepopustljivo postavimo mejo in pokažemo, da dejanja nosijo posledice, tako dobre, kot slabe, s katerimi se mora naučiti soočiti.
Anka Sluga