Šivo Šankarja sem spoznala pred več leti v indijskem ašramu Prašanti kutiram (Nebeški obod). Oblečen v bel dhoti in z belim turbanom, ki je močno poudarjal njegovo košato črno brado, je že na pogled izstopal. Bil je drugačen od vseh, ki smo se tam znašli na jogijskem izobraževanju. Priznati moram, da sem kar nekaj časa omahovala, da bi ga ogovorila, opazila sem celo, da so se tudi naši učitelji do njega vedli nadvse spoštljivo. V mesecu dni bivanja tam pa se je nelagodje počasi razblinilo. Šivov nalezljivi nasmeh in hudomušne oči so nam namignile, da se za spoštovanim brahmanom in jogijem skrivata široko srce in nadvse dostopen človek, poln šal in modrosti, ki jih spretno prepleta v svojem lahkotnem in karizmatičnem slogu govora. Šele kasneje sem s pomočjo spleta izvedela, da je naš zabavni, nekoliko nenavadni sošolec pravzaprav izjemno cenjen učitelj joge, tako doma kot tudi v svetu. Julija smo imeli tudi v Sloveniji priložnost, da smo se učili od njega, in med svojim enotedenskim bivanjem v Ljubljani si je vzel čas tudi za tale pogovor.
Z najinega prvega srečanja v ašramu Prašanti kutiram se spominjam predvsem pripovedi o tvojem otroštvu. Že od majhnega si se šolal v tradicionalnih jogijskih ustanovah, kjer vas je deset tisoč dečkov naenkrat mantralo verze iz Ved. To je zvenelo zelo fascinantno.
Kot še zelo mlad sem odšel od doma in se pridružil gurukulu (šoli, kjer učenci živijo skupaj s svojim duhovnim učiteljem), imenovanim Mahariši Veda Vigjana Višva Vidjapith. To je vedska univerza v Delhiju, ki jo je ustanovil H. H. Mahariši Maheš Jogi in tam sem začel svoje vedsko in jogijsko izobraževanje. Skupaj nas je živelo okoli deset tisoč dečkov iz brahmanskih družin. Sledeč duhovni disciplini in etiki smo študirali Vede in sanskrtsko literaturo. Življenje v tem ašramu je bilo zame zelo močna izkušnja; dandanes je namreč zelo težko najti možnost tako čistega jogijskega življenja, ki bi temeljilo na vedski tradiciji. Učenci smo trikrat na dan sedli k Sandhji Vandanamu – vedskemu ritualu in vaji manter. Vsi skupaj smo peli mantre in ne najdem besed, s katerimi bi opisal moč in veličino teh doživetij. Naš urnik je bil napolnjen z aktivnostmi od 4. ure zjutraj do 9.30 zvečer in vse so potekale znotraj kampusa, ki je bil kot nekakšno vedsko mesto. Bili smo zelo disciplinirani, a hkrati smo delovali kot velika družina. Bilo je naravnost čudovito.
Rojen si bil v brahmanski družini. Kako je to vplivalo na tvoje življenje, na tvoje možnosti in odločitve?
Rojen sem bil v hindujski brahmanski družini, kar mi je omogočilo mnogo stvari. Že kot otrok sem se namreč seznanil z vedsko kulturo, običaji, rituali. Moji starši so namreč vestno spoštovali tradicijo in tako sem veliko znanja prejel spontano, prek vključenosti v družinsko vsakodnevno rutino. Dolžnost vsakega človeka, ki je rojen kot brahman, je, da bere vede in sanskrtsko literaturo in da to znanje posreduje drugim ljudem v družbi. V Indiji poznamo še tri kaste, ki imajo druge dolžnosti. Kšatrije so vojaki oziroma vladarji, njihova dolžnost je zaščititi ljudstvo. Tretja kasta so vaišje, njihova naloga je skrbeti za gospodarsko blaginjo družbe. Delujejo v kmetijstvu, trgovini itd. Njihova dolžnost je, da pridobivajo denar na pošten način in tako pripomorejo k materialni in duhovni dobrobiti ljudstva. Četrta kasta so šudre, ki delujejo kot fizični delavci, služabniki itd. Opravljajo torej tista dela, za katera preostale tri kaste nimajo časa zaradi svojih dolžnosti, a morajo biti vseeno postorjena. O kastnem sistemu kroži veliko zmotnih prepričanj. V bistvu ne gre za višje ali nižje kaste, ne gre za hierarhijo, ki se je zaradi izkoriščevalskih interesov neetičnih posameznikov vzpostavila pozneje v zgodovini. Gre za funkcionalno razdelitev družbe, kjer vsak opravlja svoje naloge, potrebne za obstanek družbe. Kastni sistem je kot telo. Ena kasta je recimo glava, druga noge, tretja roke itd. Roke niso boljše od nog ali glave – za delovanje telesa potrebuješ vse.
Ko berem tvojo biografijo, vidim, da si preživel ogromno časa v pomembnih indijskih ašramih in spoznal veliko vplivnih duhovnih ljudi. Kdo od njih je te najbolj navdahnil?
Moj prvi duhovni učitelj je bila moja mati, ko pa sem zapustil dom, sem imel priložnost spoznati mnogo razsvetljenih mojstrov in svetih mož ter bivati v njihovi bližini. Svami Čidananda Sarasvati iz ašrama Sivananda v Rišikešu. Božanska mati Amma (Mata Amritanandamaji Devi) iz Kerale. Svami Ganapati Saččidananda iz Misoreja, Svami Sarvadas Dži Maharadž iz Dehra Duna, Svami Govindananda Giri iz Pune, B. K. S. Ijengar iz Pune, Svami Nirandžanananda iz Biharja, Svami Satjananda iz Biharja in še mnogo drugih svetih mož, ki sem jih srečal na Himalaji in v drugih delih Indije. Niso me navdušili s svojimi besedami, temveč s svojim življenjem.
Katerega jogija sodobnega časa najbolj spoštuješ?
B. K. S. Ijengarja. Videl sem ga in spoznal, kako živi. Z jogo se je začel ukvarjati zaradi telesne bolezni, potem pa se ji je tako predal, da me to vsakič znova presune. Dandanes, ko je star že več kot 90 let in je prenehal poučevati, je popolnoma osredotočen na svojo duhovno sadhano in živi v stanju prave nenavezanosti na materialni svet.
Kako si našel svojega guruja? Kaj v jogijski tradiciji pomeni odnos med učencem in gurujem?
Svojega guruja sem našel že v rosni mladosti. Po končanem vedskem izobraževanju v Delhiju sem šel v Rišikeš in spoznal svojega guruja. Bilo je zelo intuitivno; takoj sem vedel, da je on ključ, s katerim lahko odprem vrata v duhovni svet. Iniciiral me je v duhovni red in tako sem dolgo časa ostal v ašramu Sivananda v Rišikešu in se od njega učil. Odnos med učencem in gurujem je vse prej kot materialen. Ne gre za odnos dam-daš, ne gre za tekmovalnost. Učenec ne pride h guruju, da bi nekaj pridobil, temveč da bi vse izgubil. Guru ti pomaga izgubiti vse, kar si do tistega trenutka nakopičil. Kajti ko izgubiš vse, je tvoje celo vesolje. Glavna stvar, ki se je želiš kot jogi znebiti, je seveda ego. Ego, identifikacija s svojim telesom, svojim premoženjem … To so meje, ki te ločujejo od energije celotnega univerzuma in morajo pasti.
Kaj je razlika med tradicionalno jogo, kot jo učijo v Indiji, in jogo na Zahodu?
Sam ne bi ravno razlikoval med jogo na Vzhodu in Zahodu. Znanje je znanje in vsi imamo razum, čustva, intelekt, s katerim ga sprejemamo. Joga ni namenjena samo Indijcem, namenjena je izboljšanju družbe nasploh, ne glede na kasto, spol, državo. Res pa je, da Zahodnjaki, morda zaradi pomanjkanja časa ali zaradi kulturnih razlik, velikokrat jogo razumejo kot prakso asan in pranajam. Veliko več stvari je treba vnesti v življenje. V Vedah najdemo mnogo napotkov za delovanje, ki pa se jim Zahodnjaki raje izognejo. Gre torej za napačen odnos, za pomanjkanje globljega uvida. Asane lahko vadiš mnogo let, a ne bo prišlo do transformacije, če ne boš v svojo prakso vključil tudi drugih plasti svojega delovanja.
Zahod je prežet s tekmovalnostjo in materializmom in zato pride do tega, da mnogo Zahodnjakov jogo uporablja zgolj kot nekakšno orodje, ki jim pomaga dosegati materialne cilje, služiti denar itd. Postane njihovo življenje, v katerem pa ne živijo. To je nekoliko žalostno.
Kakšna je vloga joge v sodobni Indiji? Velikokrat dobim namreč vtis, da ljudje joge ne povezujejo s svojo tradicijo, temveč z bollywoodskimi superzvezdniki, recimo z igralko Karino Kapur in ostalimi.
Treba se je zavedati, da se je Karina Kapur lotila joge zato, da bi izgubila kilograme, in ne, da bi doživela razsvetljenje. In ljudje recimo z njo in drugimi zvezdniki povezujejo asane. Toda če Indijcu omeniš besedo joga ali jogi, bo pomislil na nekoga, ki je popolnoma predan tej poti kot neki duhovni disciplini. V Indiji še veliko ljudi živi zelo naravno in asane zanje praktično niso potrebne. Zanje je joga način življenja, delovanja, mišljenja. V Evropi pa je seveda poudarek na asanah. Toda to ni dovolj, če v njihovo prakso ne prodre tudi sprememba zavesti na vseh ravneh bivanja. V Indiji pa bo še majhen otrok, ki sredi polja spušča v zrak papirnatega zmaja, govoril s teboj o tem, kako doseči razsvetljenje.
Koliko je po tvojem mnenju še živa tradicija v Indiji? Mnogi lahkomiselni turisti, pa tudi domačini, so namreč razočarani nad vplivi zahodnega sveta, a hkrati lahko na vsakem koraku vidiš tudi rituale, ki obstajajo že iz vedskih dni.
Indija ima dva obraza, eden je sodobni, drugi tradicionalni. Na eni strani so tehnologija, računalniki, informatika … okupirali velik vidik naše družbe. Ljudje vidijo materialne dobrine Zahoda in si jih seveda želijo. Pridružijo pa se jim tekmovalnost, hiter način življenja, gonja po denarju. A po drugi strani ne smemo zanemariti tistega velikega dela naše mladine, ki spoštuje indijsko kulturo. Vrednote so še vedno tam, in čeprav je čas nekoliko drugačen, se bodo ljudje sčasoma vrnili k svojim koreninam oziroma svoji kulturi. Mislim, da se bo takrat tudi vzpostavilo pravo ravnovesje med materialno blaginjo Zahoda in duhovnim bogastvom Indije.
V Indiji hodita joga in religija pogosto z roko v roki. Včasih dobim občutek, da se v Evropi mnogi, predvsem starejši ljudje, bojijo joge, ker mislijo, da bodo morali spremeniti svojo vero oziroma da bodo morali postati hindujci. Kako bi opisal ta odnos med jogo in hinduizmom?
Joga ob svojem nastanku ni pripadala nobeni religiji. Pravzaprav je joga obstajala mnogo prej kot pa to, kar danes poznamo pod imenom hinduizem. Besede hindu ne najdemo ne v Vedah ne v drugih mitoloških besedilih. To besedo so začeli uporabljati šele britanski kolonizatorji, in sicer gre za izpeljanko besede sindhu, po reki Sindhu (Ind), katere porečje velja za zibelko indijske civilizacije. Tako so nastale besede hinduizem, hindujščina, hindujec … Indijci svoje duhovno izročilo raje imenujemo sanatana dharma, kar pomeni ‘večni zakon’. In ta zakon je univerzalen, primeren za vse ljudi.
Iniciiran si bil v tako imenovano himalajsko duhovno tradicijo. Nam lahko poveš kaj več o tem?
Himalajska tradicija temelji na znanosti manter in vedski kulturi. Gre za duhovno znanje, ki so ga prenašali in ohranjali sveti možje in modreci s Himalaje. Predvsem gre za izročila šivaizma.
Veliko časa si preživel s sadhuji, asketskimi jogiji oziroma potujočimi menihi.
S sadhuji sem preživel veliko časa, v različnih ašramih ali na Himalaji. Bil sem s sadhuji iz različnih tradicij, od vaišnavskih in šivaističnih sadhujev do različnih tantrikov. Živijo zelo preprosto in lahkotno, toda njihova življenja nosijo močno sporočilo za ljudi, kažejo nam, kako živeti mirno in srečno, brez skrbi za prihodnost, brez navezanosti na preteklost. Bivanje z njimi te napolni z veseljem do življenja in nauči, kako živeti ta trenutek.
Sam si strogi vegetarijanec. V vseh ašramih v Indiji, v katerih sem bila, se je stregla brezmesna hrana, a mnogo ljudi, predvsem Zahodnjakov, trdi, da vegetarijanstvo ni sestavni del joge. Kakšen je tvoj pogled na to vprašanje?
S to trditvijo se ne strinjam. Vegetarijanstvo je zelo povezano z jogo in duhovnimi praksami. Joga izvira iz indijske tradicije in mi nikoli ne priporočamo oziroma dovolimo uživanja mesa tistim, ki želijo biti jogiji. Tudi če si navaden človek (torej ne asket, sanjasi) in v svoje življenje vnašaš jogijske tehnike, moraš sprejeti jogijski življenjski slog, če želiš imeti kaj od teh tehnik. Ni dovolj, da uporabljaš samo tehnike, življenjski slog pa prirediš po svoje. Tehnika je seme, a preden ga poseješ, moraš obdelati zemljo. Če je zemlja (tvoje telo, tvoj um) trda, seme ne bo zraslo, zato je zelo pomembno, da to zemljo poprej zmehčaš. Seveda je joga koristna tudi, če nisi vegetarijanec, toda moder človek vedno stremi za tem, da bi s čim manj tehnikami dosegel čim več. Če slediš jogijskim priporočilom glede življenjskega sloga, potem boš z manj truda dosegel več. A vegetarijanstvo ni pomembno samo za telo, temveč predvsem za um, zavest, čustva. Pri neuživanju mesa gre predvsem za etično vprašanje. Kot sočutno bitje na jogijski poti si ne moreš privoščiti, da bi za ugodje svojega jezika ubijal.
Kateri je tvoj najljubši kraj v Indiji?
Himalaja. Himalaja ni samo gorovje. Naša mitologija oziroma cela duhovna tradicija pravi, da je Himalaja materialna oblika boga Šive. Že od nekdaj tam živijo nešteti jogiji in izvajajo svoje jogijske prakse, zato je gora nabita z duhovno energijo. Prav zato je zelo nagrajujoče za vsakega jogija, da gre tja in tam izvaja svojo sadhano. Seveda lahko meditiraš tudi doma ali v kakšnem lepem kotičku v naravi kjerkoli na svetu, a meditacija na Himalaji je mnogo močnejša in ti pomaga hitreje duhovno napredovati.
Kateri pa je tvoj najljubši kraj zunaj Indije?
Všeč mi je Praga na Češkem. To je bil prvi kraj zunaj Indije, kamor sem potoval. Tam se je tudi začelo moje mednarodno poučevanje joge, zato Prago vedno nosim v srcu kot nekakšen začetek svoje poti. Tudi moji odnosi z ljudmi tam so čudoviti, razvil sem številna prelepa prijateljstva.
Vsako leto kar nekaj časa preživiš v Evropi. Kako doživljaš Evropo? Kakšni ljudje prihajajo k tebi po znanje?
Sprva so bila zame potovanja v Evropo velik izziv, bil sem še zelo mlad in neizkušen. Hkrati me je kulturni šok pustil zelo zmedenega: kultura, prehranjevalne navade, odnosi … vse to v tradicionalnem indijskem fantu zbudi mnogo zapletenih vprašanj. Toda počasi sem evropsko kulturo bolje spoznal in jo tudi bolje sprejel. Vzel sem jo takšno, kakršna je. In bolj ko sem bil odprt, več ljudi se je začelo obračati name v želji po znanju o jogi, indijski tradiciji, načinu življenja itd. Rečem lahko, da sta joga in indijsko duhovno izročilo mnoge navdahnila in povzročila velike osebne spremembe, to lahko vidim predvsem v tistih krajih, kamor se vračam znova in znova in kjer lahko opazujem napredovanje posameznikov.
Kakšna pa je bila tvoja delavnica v Sloveniji?
Delavnica mi je bila zelo všeč, prvič sem bil v Sloveniji in zame je bila to nova izkušnja. Všeč mi je bilo ime joga centra: Sadhana, kot je poimenovano eno izmed poglavij v Patandžalijevih joga sutrah. Čudovito je bilo delati s popolnoma novimi ljudmi, polnimi entuziazma. Zdi se mi, da je bila marsikomu jogijska filozofija nekaj novega, morda celo nekaj šokantnega. Toda če so odprti, bodo čez čas cenili tudi ta nekoliko drugačni pristop k jogi, kot so ga vajeni.
Zakaj meniš, da je joga še vedno relevantna tudi v sodobnih časih? Kaj je po tvoje prihodnost joge?
Joga je univerzalna tehnologija za notranjo transformacijo. Ljudje v sodobnem svetu si ves čas prizadevamo za materialni uspeh. Želimo biti učinkoviti, kompetentni, želimo si luksuza, dobrega poslovanja, želimo si biti boljši od drugih … Vse te stvari pa na koncu ne privedejo do sreče. Ob koncu dneva se usedeš na stol in se vprašaš: »Kaj sem dosegel?« Tvoje srce ti bo zagotovo odgovorilo: »Ničesar.« To dejstvo je tako neznosno, ti pa si v tej točki že popolnoma prazen in brez energije. Ne moreš se obrniti navznoter. Joga je praktičen, metodičen, znanstven pristop k temu problemu. Kako osmisliti življenje. Joga ne zahteva, da greš v gore in pustiš vse za seboj. Da ti orodje, s katerim v svojem življenju vzpostavljaš ravnovesje v materialnem, socialnem in duhovnem pomenu.
Kaj pa je tvoja osebna sadhana, jogijska praksa?
Ko te v naši vedski tradiciji guru posveti v svoj red, ostaneš z njim vsaj pol leta. Vse, kar se zgodi v tem obdobju iniciacije in po njem, je zelo sveto, pa tudi skrivno. Tega, kar nam zaupa ali naroči naš guru, ne zaupamo nikomur, niti staršem ne. Če imaš v roki diamant in ga kažeš svetu, se lahko izgubi. Ljudje mi velikokrat oporekajo; kar dobiš, bi moral tudi deliti, pravijo. Toda sadhana, ki ti jo naloži guru, je kot seme. Če želiš, da bi seme vzklilo, ga posadiš v zemljo. Torej ga zakoplješ v skrivni prostor. To, kar sadhana obrodi, pa je čudovita rastlina, in to je tisto, kar deliš z ljudmi. Sadove svoje jogijske prakse.
Najlepša hvala za pogovor.
Zana Fabjan Blažič