Rabindranatha Tagoreja bi brez težav označili za enega največjih Indijcev sodobnega časa. V Kalkuti rojeni pesnik, pisatelj, mislec, slikar, skladatelj, družbeni reformator in pedagog se je na zemljevid svetovne književnosti zapisal leta 1913 kot prvi neevropski prejemnik Nobelove nagrade in tam kraljuje še danes, s svojo vedno aktualno družbeno kritično prozo in globoko navdihujočo duhovno poezijo. Njegovo umetnost so med drugim močno zaznamovali kolonializem, osebne tragedije, dediščina indijskih filozofij, ideja univerzalizma, vprašanja svobode posameznika in naroda, nacionalizem, in pa seveda ljubezen kot najintimnejša religija pesnikove duše.
V pričujoči izdaji se lahko potopimo v Tagorejevo avtobiografijo, sestavljeno iz mnogih koščkov; pisem, pesmi in razmišljanj, kot jih je uredila Uma Das Gupta. Tako spoznamo pesnika kot skrbnega očeta, ki piše pisma svojim otrokom, ali kot moža, ki piše ženi. Spoznamo ga kot intelektualca, ki se dopisuje z drugimi velikimi umi svojega časa, ali kot otožnega filozofa, ki se sprašuje o življenju in smrti. Spoznamo ga tudi kot kritičnega opazovalca družbe in snovalca premnogih idej, s katerimi se je boril za boljši jutri. Vsi ti na videz nepovezani zapisi tvorijo čudovit vpogled v njegovo življenje, čutenje in razmišljanje, in nam ga hkrati pomagajo razumeti tudi v kontekstu širših politično socialnih situacij, ki so zaznamovale njegov čas.
Kar me je pri knjigi najbolj prevzelo, pa je njena aktualnost znotraj trenutnih vprašanj globalizacije in novega ekonomskega kolonializma. Besede, napisane pred stoletjem bi lahko brez pomislekov zamenjal za včeraj napisani družbeno kritični tekst.
Slovenska izdaja je obogatena tudi z izčrpno spremno besedo Ane Jelnikar, ki je v svoji doktorski disertaciji na Londosnki univerzi za orientalske in afriške študije (SOAS) raziskovala vzporednice med Rabindranathom Tagorejem in Srečkom Kosovelom.
Še nekaj odlomkov:
“Vendar je danes na našo žalost edina izrazita vidna povezava Evrope z Azijo izkoriščanje; z drugimi besedami, sloni na trgovini in materialnosti. V močni evropski nadvladi in trgovini, brezmejni v obsegu in neizmerljivi v pogoltnosti, najbolj opazimo njeno fizično moč. Našemu duhu se to upira. Vsepovsod naletimo na ovire za neposredne človeške vezi. Strogost teh zunanjih stikov je nezdrava, zato je občutek nemira vedno bolj dušeč. V današnji Aziji ni ljudstva, ki na Evropo ne bi gledalo s strahom in nezaupanjem.
Nekoč smo bili očarani nad Evropo. Dajala nam je novo upanje. prepričani smo bili, da je njeno poglavitno poslanstvo po svetu širiti evangelij svobode. Tedaj smo skozi književnost in umetnost spoznavali njeno idealistično plat. Postopoma pa sta Azija in Afrika postali glavni področji evropskih posvetnih dejavnosti, med katerimi so bili najpomembnejši služenje dividend, upravljanje imperijev in širjenje trgovine. Evropska skladišča in uradi, njena policijska oporišča in vojašnice so se namnožili, medtem, ko so se človeški odnosi skrhali.
Vedno močnejši je občutek prezira do izkoriščanih, kajti izkoriščanje je lažje, če postanemo neobčutljivi do žrtev. Tako kot pri ribolovu v ribah vidimo najmanj občutljiva živa bitja, je kar prijetno ropati Vzhod, če si olajšamo vest tako, da narode drugačne barve kože odrinemo v nižje človeške kategorije.” (1934)
“Naklonjenosti tujcev, h kateri se zatekajo nemočni, tako ali tako nismo bili deležni. Bili smo kot človek, ki je bil dolga leta nepremičen, ker je bil prepričan, da je hrom, ko pa je njegova hiša zagorela, je ugotovil, da se lahko premika. Čustveni pritisk nas je pripeljal do spoznanja, da se lahko tudi mi odločimo, da ne bomo uporabljali tujih izdelkov.” (1908)
“Vprašanje narodnosti, ki ga poskušamo rešiti že toliko let, si morate zastaviti tudi v Ameriki. Marsikdo v tej deželi me vpraša, kako je v Indiji z razlikovanjem med kastami. Toda to me navadno vprašajo vzvišeno. Mene pa mika, da bi enako vprašanje zastavil ameriškim kritikom, vendar rahlo spremenjeno: “Kaj ste naredili z Indijanci in črnci?” Kajti niste preboleli svojega kastnega odnosa do njih. Z nasilnimi metodami ste jih ločili od drugih narodov, toda dokler tega vprašanja v Ameriki ne boste rešili, nimate pravice načenjati vprašanja Indije.” (1917)
Zana Fabjan Blažič