Zana Fabjan Blažič
Antropologinja, učiteljica joge
Piše Leja Lederer
Portret
Zana po Indiji in v šoli joge. Zana Caroline – DJ-ka na Metelkovi. Kaki alter ego, rojen na japonski sceni.
»Gremo kar na hrbet. Celotno telo prepusti tlom. Občuti silo gravitacije, občuti, kako se telo usidra na tla. Naredi globok vdih in z izdihom odloži vse skrbi. Odloži jih.« Začetek jogijske prakse. Nežno, z občutkom, kot bi pazila, da ne rani izrečenih besed, pripoveduje. Sprehodi se med blazinami in opazuje. Svetlobo oddaja le majhna luč na tleh, ki svoj snop razprostira po steni do stropa. Nekaj sveč je zadaj na okenski polici, v kotu stene pa ima na pručki mesto kipec Bude. Spredaj je pogrnjena njena blazina, zraven sta skodelici čaja in krema za roke 48. Na desni strani ob steni so na policah zložene odeje, bolsterji, kvadri in trakovi. Blazine so po prostoru razporejene v dve vrsti. Učenci ležijo na hrbtu v položaju trupla. »Tehnika dvojnega diha, ki močno poživlja,« nadaljuje vodenje. Vsak diha v svojem ritmu. Vdihi so nežni skozi nos, sledijo mu stisk vseh mišic telesa, globoki, intenzivnejši izdihi skozi usta in sprostitev vseh mišic. »Še dvakrat, nato spontano dihaš. Opaziš prve spremembe.« Telo se ogreje. Občutiš blage tresljaje in mravljince. V dojemanje pošlje vizualizacijo, s katero sam odkriješ tisto, kar se je pojavilo. »Spremembo morda najdeš v mišicah, morda jo zaznaš v obliki določene misli. Kar išči tisto, kar vznika od znotraj,« spodbuja njena figura jogija v črnih aladinkah, temno rjavih las s pristriženim frufrujem po sredini čela.
Asana nikoli ni samo položaj, zato v praksi poudarja njeno vsebino in psihološki pomen. »Nisem fizični tip in me telo samo po sebi nikoli ni dovolj fasciniralo, da bi se ukvarjala z njim.« Anatomski pogled na telo je privlačen, vendar ne toliko, da bi zaradi golega telesa zapadla v jogo. »Saj vem, da je ta položaj dober za razteg hrbta, naj se raztegne,« se nasmeje. Večjo vrednost pripisuje simbolični sliki nečesa, kar se dogaja znotraj telesa, znotraj misli. »Nisem naravoslovec, sem izrazito družbosloven človek,« se blago brani.
V času otroštva je kot knjižni molj brala knjige o jogijski filozofiji in kulturi. Mala knjižica Harekrišne, darilo očeta, je v njeni domišljiji vzbujala občutke, kako jogiji potujejo na različne planete in tam meditirajo. Rojevale so se fantazijske podobe mističnih izkušenj in doživetij. Sama pravi, da te potegne to, k čemur si najbolj nagnjen. »Bolj sem se nagibala k ‘Luninim’ kvalitetam. K branju in razmišljanju, definitivno pa nisem bila za fizično akcijo, šport.« Vadba asan se je tako pojavila kasneje, nekje na začetku študija. »To je bil kar velik dosežek, velik korak k tej novi uravnovešenosti, in začela sem se premikati.«
Strastna popotnica se že deset let vrača v Indijo. Decembra je prvič stopila na tla Bengalije, v Kalkuto, ki jo je prej doživljala le prek branja knjig pisatelja Rabindranatha Tagoreja. Ašramsko življenje v osami je okusila v Biharju. Čiščenje kuhinj ali straniščnih školjk ter zlaganje opek sodijo v tipična opravila v ašramu, po filozofiji karma joge so to dela brez ega. Ne pričakuješ plačila, niti pohvale. Vrhunec potovanja je doživela v Varanasiju, njenem popolnem mestu velikih. Pred desetletjem je bila njena prva izkušnja mesta, očem neprivlačnega na pogled, v pravem kavbojskem slogu, nič kaj idilična. Pa se je hitro začela »tajati«. »V nobenem trenutku se ne moreš počutiti, kot da ležiš pod palmo. In meni je to všeč, ker sem tak anti-morje človek. Ne maram turizma pod palmo,« zavzdihne, »dolgčas pač.« Ko prebiješ te blokade in stopiš iz ustaljenih okvirjev, šele občutiš mističnost Varanasija. »In jaz sem zdaj tam. Sadhuji, sveti možje, vsak s svojim mobitelom v šotorih gledajo televizijo in zadene te pravi clash sodobnosti in preteklosti. Tako unikaten je in nič ni moteče. Kar je sodobnega, se kar zlije v starodavnost,« navdušeno konča misel. Vsak kvadratni meter mesta razodeva svojo legendo, vsak zid pripoveduje zgodbo. Mladi svečeniki, oblečeni v zlato-rdeče barve, kot liki iz Mahabharate, ponazarjajo nenehen kozmični cikel stvarjenja in uničenja z obredom ganga arti. Tisto še mogočnejše, kar ostaja v Varanasiju, pa so njegovi ljudje. Najbolj zabavni in humorni ljudje, ki jo vsa ta leta vabijo nazaj. »Dobila sem občutek, da so me vzeli za svojo. Zdaj ko pridem tja, cele dneve z njimi pijem čajčke, to je vse, kar počnem,« doda z nasmeškom. Tam ostaja del njenega srca, ki ga potem vedno znova išče. Naučila se je, da je življenje le iluzija. Pogled od zgoraj navzdol ti jasno pokaže, kako nepomemben je problem. V zrak pomoli kazalec, »thinking no good. Too much thinking, no good«, z indijskim naglasom imitira življenjsko modrost, ki se je poskuša držati.
Take in drugačne modrosti so prepotovale pot z Daljnega vzhoda na Zahod, kamor je joga prišla v okrnjeni obliki. Zahodnjaki jo izvajajo v najrazličnejših komercialnih oblikah. »Joga se pri nas še vedno zgleduje po tradicionalnih zapisih, usmerja pa v druge stvari. Z jogo naj bi izgubil svoj ego, mi pa gremo na jogo, da bi pridobili gibko telo, zdravje, lepoto in mladost.« V našo kulturo se je usidrala želja po učinku, instantnem rezultatu, ki se mora zgoditi vsakič, ko opravimo delo. Vzhodnjaki razmišljajo drugače, pa še oni prevzemajo naše načine. To dojemanje mi predstavi iz drugega kota. Ni treba iti na Himalajo in živeti v jami, če želiš biti dober jogi. So pa korenite spremembe življenja in razmišljanja nujne. »Najbrž sta pomembni odvračanje od tega, da bi bil odvisen od materialnih stvari, in dajanje prednosti skromnemu življenju. Da se ne ženeš. In to je povezano z jogijsko filozofijo. Delaš, kar delaš. Brez želje po uspehu, brez želje po denarju in slavi,« še doda.
Po daljšem bivanju na Japonskem je spomladi leta 2010 nastal njen alter ego projekt Kaki. Vokalistki Zana Caroline in Kaname K delujeta v zasedbi Trinitron, kjer s čudnim slovanskim in japonskim naglasom apatično interpretirata besedila. Sama bend opiše kot »tipičen koenji indie trash synth pop new wave band«. Poigrava se z estetiko idol. Ženske idol so ljubke luštne najstnice, ki pojejo v pop skupinah. Poleg ljubkosti idol predstavlja podobo čistosti, popolne seksualne in romantične neizkušenosti, značilne za japonsko pop kulturo. Band se poigrava s tem konceptom na svoj način in je prek kulturnih referenc kritičen. Tudi Kaki je idol, mi zagotovi, »ampak na bolj twisted način. Ne trudi se ugajati, je tiha in statična. Zaradi odtujenosti in neprizemljenosti strašna«. Kaki je hkrati odraz sodobne bedroom mladine, ki ustvarja sodobno elektronsko glasbo. Ne v klubih, ampak v izoliranem pravljičnem svetu svoje sobe. V nasprotju z Zano Caroline, ki je v prvi vrsti party girl. Že od štirinajstega leta so bili njeni petki in sobote rezervirani za koncerte. Kot študentka je skupaj z zdajšnjim možem glasbenikom N`tokom odkrila Metelkovo, kjer je strežbi za šankom in organizaciji koncertov sledilo aktivno ustvarjanje elektronske glasbe za mešalno mizo.
Zaprisežena žurerka, vpeta v night life, spremlja slovensko in japonsko underground sceno in vsaj štirikrat na teden pripravlja najboljšo indijsko hrano. Je ljubiteljica Bollywood glasbe, na katero poplesuje njeno srce, in filmov – posebno akcijski prizori nad tem svetom jo vedno znova osrečijo in nasmejijo.
V prijetni dnevni sobi pritličja studia Sadhana na Drulovki pijeva kavo, ona sladko z mlekom, moja je grenka. Silhueta temnorjavih las v sedečem položaju prekrižanih nog mi predaja neprecenljiva znanja jogijske filozofije.
Sodobni človek izgublja stik s seboj. V jogi stremimo k obračanju pozornosti navznoter. Ali temu posvečamo dovolj časa?
Ko se voziš z avtobusom, bereš oglase in si hkrati priklopljen na Facebook. V ušesih ti igra glasba in opazuješ ljudi skozi okno. Po desetih minutah vožnje si bombardiran z informacijami, tvoja energija pa je popolnoma razpršena navzven. Če zapreš oči, energijo obrneš navznoter, ostaja s tabo. Sodobni človek živi ves čas obrnjen navzven, kot v nekem podzavestnem strahu pred seboj. Ko si sam s sabo, si v resnici s tujcem. Joga ti pomaga, da se ponovno soočiš s samim seboj, da se obrneš stran od vseh motečih impulzov.
Polni jogijski dih umirja misli in um. Kakšen je ta dih in kaj občutimo?
Z jogijskim dihom se naučiš pravilno uporabljati svoja pljuča in prek diha nadzirati živčni sistem. Z dihom pridobiš tudi prano, življenjsko energijo. Načeloma dihamo preplitko in zato ne dobimo dovolj energije. Plitko in hitro dihanje na živčni sistem vpliva negativno, saj nas razdraži. Globoko in počasno dihanje pa pomirja in harmonizira. Z jogijskega vidika je dih nekakšen most med našim nezavednim in zavednim, most med telesom in umom.
Hatha joga združuje Lunino in Sončevo plat posameznika, njegovo notranje z zunanjim ter stremi k uravnoteženju. Kateremu vplivu smo po tvojem energijsko bolj izpostavljeni?
Sodobni človek je preveč pod tako imenovanim Sončevim vplivom, aktivnost je vrednota sama po sebi. Zahodna civilizacija sploh daje prednost levi polovici možganov, raciu, fizičnosti. Zaradi trenutnega vrednostnega sistema pozabljamo na trenutke mirovanja, brezdelja, nimamo zaprtih oči in smo prikrajšani za ustvarjalnost. Govorim o ustvarjalnosti, ki se porodi iz nekega popolnega brezdelja in uživanja življenja. S tem ‘Luninin principom’ je povezana melanholija. Čustvenost, mehkoba, obrnjenost navznoter – tega nimamo. Premalo je te mehkobe in obračanja k sebi, kar pa privede do psihičnega, fizičnega in tudi širše družbenega neravnovesja.
Joga ne zajema le telesa človeka, upošteva vpogled v njegov um. Je psihosociološki vidik pri jogi močno prisoten?
Obstaja široka veja jogijske psihologije, ki se ukvarja z razlago človekove psihe. Ena od poti do razumevanja je meditacija, druga pa poznavanje določenih konceptov in samoopazovanja. Formacijo psihe joga razlaga s pomočjo delovanja nadijev, čaker, koš, gun in njihovega medsebojnega vplivanja. Potem lahko sestaviš celoto, ki lepo razloži človekovo psiho in njen razvoj. Meni zahodna psihologija tega nikoli ne razloži tako celovito. Joga predvideva večplastnost. To mi je všeč tudi pri ajurvedi, ki ne trdi, da je jabolko zdravo, ampak pravi: za nekoga je zdravo, za drugega ni. Ker smo ljudje tako različni v svojih telesih, tudi joga ničesar ne posplošuje. Vsak človek je unikatna kombinacija svojih sedmih čaker in pri vsakem so drugače razvite.
Z različnimi jogijskimi metodami lahko dosežemo razsvetljenje. Tehnika, ki pripelje do samospoznanja, je meditacija. Za kakšen proces gre?
V meditaciji širimo zavest, kjer je pomembno, da se pozornost in misli ne izgubijo. Še vedno zgrešeno razmišljamo, da bi meditacija morala biti neka mistična izkušnja. Meditacija je seveda lahko tudi mistična, a to vsekakor ni njen cilj. Pri meditaciji si pri popolni zavesti, ta pa se širi še na področje podzavesti in kasneje na področje nadzavednega, kjer naj bi praktikant nekoč dosegel razsvetljenje. Po Patandžaliju naj bi se najprej lotil čiščenja uma in s tem odstranil negativne vtise, ki te pri meditaciji lahko motijo. V tradicionalni jogi te proti razsvetljenju vodi guru, duhovni učitelj.
Prvi zapisi asan (jogijskih položajev) segajo več tisoč let v preteklost. Kako so jih takrat zasnovali, obravnavali?
V tradicionalni jogi so poznali samo nekaj osnovnih položajev. Patandžali je z besedo ‘asana’ označeval položaj, v katerem meditiraš, kasnejša hatha joga pa je dodajala še druge pozicije. Sprva joga ni bila terapevtsko usmerjena, so se pa zavedali njenih zdravilnih lastnosti.
Asana je orodje, s katerim umirjamo um, v praksi pa ima vsaka asana simbolni pomen. Položaj bojevnika je na primer zelo močan. Kdaj ga izvajamo?
Kadar potrebujemo notranjo moč. Ko se počutimo skrušeno, ranjeno ali pa nebogljeno, takrat je položaj bojevnika v veliko pomoč. Odločno se postaviš v asano in pogumno zreš v daljavo. Zadnje čase rada izvajam ravnotežnostne položaje. Recimo orel! Je več različic. (Vstane vzravnano, rahlo pokrči kolena, desno nogo spodvije okoli leve in desno roko pri komolcu ovije okoli leve ter preplete dlani.) To je ena različica orla. Narediš lahko tudi tako (obe roki odvije in jih iztegne v višini ramen) in se zares počutiš, kot da letiš in opazuješ od zgoraj navzdol. Če te pestijo težave, se v tem položaju dvigneš nad njih. In višje greš, manjše so. Dvigneš se nad situacijo in tudi nisi več vpet vanjo.
Joga ni nekaj, kar pridobiš in imaš, ampak jo živiš, postane del tebe.
Ko rečeš, da je joga tvoj način življenja, si mnogi predstavljajo, da piješ smoothije in ješ samo solate in se ves čas tako ali drugače razstrupljaš. To so zelo plehke predstave, ki pa so nastale zaradi tovrstnega medijskega piara. Joga je disciplina, ki vključuje sistem nekih praks in je predvsem življenjska filozofija, ki ji lahko slediš na delu, v ljubezni, v prav vsakem vidiku svojega družbenega in duhovnega udejstvovanja.
V Joga studiu Sadhana poučuješ hatha jogo. Kako jogo doživljajo tvoji učenci?
Ljudje pridejo na jogo iz zelo različnih razlogov in vsak lahko najde nekaj zase. Sprostitev, lepo misel, navdih, boljše fizično počutje. Želim si, da bi jim joga dala stabilnost in moč za spopadanje z življenjem znotraj tega velikokrat nesmiselnega vrednostnega sistema.
V Indijo potuješ že vrsto let, kjer izpopolnjuješ znanja jogijske filozofije. Kakšen odnos imajo tam ljudje do joge?
Velikokrat zmotno razmišljamo, da se v Indiji vsi ukvarjajo z jogo. Hatha joga, kot jo poznamo tukaj, ni prisotna na vsakem koraku, kot bi si želeli misliti. Upam si trditi, da je ta našla pot med indijske množice tudi zaradi popularnosti na zahodu. Indijske filmske zvezdnice vse delajo jogo na ‘ameriški’ način. Joga v širšem smislu (raja, karma, bhakti, jnana) pa je stvar indijske duhovne tradicije. Jogiji so lahko recimo samotni puščavniki v himalajskih votlinah ali pa veliki družbeni reformatorji. Joga kot duhovna pot je zelo subtilno vpeta v indijski vsakdan. Kar še vedno ne pomeni, da so vsi ljudje duhovni in raszvetljeni, to so zelo naivne predstave. Ljudje smo pač ljudje, tako tukaj kot tam.