Asana meseca: TADASANA – GORA – osnovni stoječi položaj

Tada= gora 

Variacije:
- roke ob telesu/ Tadasana Samasthithi
- roke iztegnemo nad glavo/ Tadasana Urdva Hastasana
- roke iztegnemo nad glavo in prepletemo prste,dlani so obrnjene navzgor/Tadasana Urdhva Baddha Hastasana
- roke sklenemo v položaj namaste na prsih ali na hrbtu/Tadasana Paschima Namaskar  
- za hrbtom objamemo komolca/ Tadasana Paschima Baddha Namaskar
- roki potegnemo za hrbet, eno od spodaj in drugo od zgoraj in se ujamemo za prste/ Tadasana Gomukhasana*

*Poimenovanje različnih variacij je po sistemu Iyengar joge. Običajno se uporablja v praksi samo oznaka Tadasana,  vendar jo v različnih priročnikih o jogi lahko najdemo tudi pod različnimi imeni, oziroma prevodi, recimo »palma« ali »drevo«.

Ko mnogi začetniki v hatha jogi pridejo na tečaj in jih tam seznanimo z dejstvom, da jih bomo učili najprej pravilno stati, sedeti in ležati- se sproščati, so nekateri morda razočarani, pod vtisom elegantnih in  pogosto tudi osupljivih podob  asan, ki so jih videli v knjigah ali revijah. S poglabljanjem v jogo to razočaranje kaj kmalu izzveni v osuplost nad tem, da je lahko nekaj tako preprostega, kot je osnovni stoječi položaj, izziv. Zgodi se namreč to, da    osnovni stoječi položaj sčasoma postane asana, se pravi joga, z redno prakso in poglobljenim pristopom.
Tudi sama sem potrebovala nekaj časa, da je moja tadasana postala joga, psihofizični položaj, ki vsebuje vse temeljne elemente tisočletnega znanja in izkušenj, kar asana je.  V popolni preprostosti položaja je zajeta vsa kompleksnost asan in filozofije joge, učinkovanje hatha joge na telo in duha.
 
Jogo ponavadi izvajamo bosi, saj le bosa, svobodna stopala lahko »okusijo in občutijo« podlago, tla pod seboj. Bosi podplati seveda tudi ne drsijo. V idealnih razmerah izvajamo jogo na naravni podlagi, kar pomeni zunaj, na primer, na travi. Na ta način se seveda resnično, organsko in energijsko prizemljimo in skozi pranske receptorje na sredini stopala tudi sprejemamo  vitalno energijo neposredno iz tal. Toda tudi, kadar teh optimalnih pogojev nimamo, osvobodimo stopala, izvijmo prste nog iz nogavic, ki jih utesnjujejo, pomigajmo z njimi, jih razprimo in občutimo, kako stojimo na celotni površini stopala, ki se dotika tal, tudi na prstih.
Naši prsti na nogah so večinoma pasivni, skoraj nepredušno  stisnjeni v sintetične materiale nogavic in čevljev. Tudi, kadar uporabljamo naravne materiale, ki dihajo, tako pri izbiri nogavic kot obutve, so prsti na nogah ujetniki, ki le redko občutijo svobodo. Predstavljamo si, da imamo roke ves čas ovite v  dvojne rokavice! Še naše babice so  instinktivno vzpodbujale otroke, da so takoj, ko se je dovolj otoplilo, hodili bosi.

Prvi korak, ki ga želimo storiti pri seznanjanju z jogo je- osvoboditi stopala in jih občutiti živa in gibka,prav tako, kot so naše dlani. Stopalo je čudovita naprava, v kompleksnosti svoje zgradbe je predimenzionirano,oziroma prilagojeno mnogo bolj zahtevnim razmeram, kot so urejena, ravna in tlakovana tla, po katerih običajno stopamo. 28 kosti in 4 plasti mišic dajejo stopalu sposobnost hitrega premikanja in dobrega oprijema tudi po mnogo bolj razgibani in zahtevni podlagi.  Ta sposobnost se je  z razvojem človeka zmanjšala, mišice, ki so bile nekoč mnogo bolj izražene,  počasi atrofirajo.
Po drugi strani pa smo ljudje od vseh živih bitij najmanj stabilni, imamo najmanjšo oporno površino glede na najvišji center gravitacije, oddaljenost  težišča od tal in proporcionalno najtežje možgane.

V tradiciji joge je tadasana izhodiščni in vmesni položaj za stoječe asane, obenem je to  izrazito »človeški« položaj, ker le ljudje hodimo zravnano. In tudi v sodobni medicini je ta položaj »osnovna anatomska pozicija«, iz katere izhaja študij anatomije in gibanja.

Naravnavo tadasane začnemo pri tleh, v stopalih. Stopala so skupaj, kar priporočajo nekatere šole joge ali narazen v širini bokov. Načelno so stopala skupaj bolj takrat, kadar asano izvajamo samostojno in jo zadržujemo dlje časa. Kadar pa je naša praksa  dinamičen preplet asan, ki prehajajo ena v drugo, je boljše izhodišče malce razmaknjen korak. Z razmikom stopal v širino bokov tudi na nek način povečamo oporno površino.

Stopala so obrnjena tako, da prsti gledajo naprej. Če opazimo, da naša stopala vztrajno silijo  s prsti navzven, raje malce razmaknemo pete. Najprej se s celim telesom malce gugamo naprej in nazaj, levo in desno, da občutimo celotno površino stopala, ki je v stiku s tlemi in obstanemo v položaju, ki nam omogočajo optimalen oprijem s podlago. Prste raztegnemo, razširimo in prav tako potisnemo v tla, še posebej palca, ki nosita del teže.

Z vdihom si predstavljamo, kako skozi sredino podplata,ob loku vlečemo energijo iz tal navzgor po nogah. Blago aktiviramo  stegenske mišice- štiriglavo stegensko mišico, kar delno  potisne navzgor tudi pogačico v kolenu. Vendar ne pretiravamo, napetost stegen in »zaklenjenost« kolena je le delna, omogoča nam aktiven stik nog s podlago in trdno oporo, na kateri držimo zravnano telo. Nepravilna nastavitev telesa v stopalih, ki je lahko tudi posledica deformacije stopala, se odraža navzgor v telesu skozi vse višje sklepe. Pravilna lega stopal je zato pogoj za stabilnost sklepov in  pravilno lego in držo hrbtenice.

Koleno je sklep, s katerim imamo pogosto težave, ker ga obremenjujemo napačno. Koleno je tečajast sklep in njegova gibljivost je omejena; lahko ga upogibamo in raztezamo,obračanje navzven in navznoter-rotacija, pa je  škodljivo. Načelo, ki velja v vseh stoječih asanah, telo pa ga lahko absorbira najbolje v tadasani je, da je pogačica vedno obrnjena v smer prstov na nogi. Pozorni smo na to, da kolen ne »zaklepamo«, ampak je ekstenzija minimalna.

Kolke potisnemo blago navznoter, prav tako popek, samo toliko, da se medenica postavi v svojo naravno anatomsko lego. Pravilna postavitev nog omogoča pravilno lego medenice;to pa je pogoj za zravnano, pravilno lego hrbtenice.

Medenico radi primerjamo s posodo, polno vode, ki jo moramo držati tako, da se voda ne razlije.To  pomeni, da je trtica obrnjena navzdol navpično v prostor med nogama. Pravilna lega medenice  vpliva na pravilno, nevtralno lego hrbtenice.

Pri telesni vzgoji so nas, vsaj mojo generacijo , vztrajno popravljali po načelu: trebuh noter, prsi ven, kar je dobra popotnica za  nepravilno, prisiljeno držo, ki pretirano povečuje ledveno krivuljo in tako ves čas ustvarja  pritisk na medvretenčne ploščice tega predela, po drugi strani pa napetost v ramenskem obroču in hrbtu.

Trup zravnamo z vdihom tako, da blago potisnemo prsnico malce navzgor. Dodamo lahko še krožni gib ramen navzgor in nazaj, spet z vdihom in fokusom na 4., anahata čakro. Občutimo, kako se prsni koš prijetno odpre, dvigne in lopatice se spustijo navzdol in bolj na zunanji rob hrbta. Ramenski obroč je sproščen, roke visijo ob telesu, dlani so obrnjene navznoter.

Preostane nam samo še nastavitev vratu in glave. Vrat je podaljšek hrbtenice, brada je blago obrnjena navzdol, proti prsnici. Preverimo sproščenost mišic  obraza; najprej sprostimo spodnjo čeljust in jezik,  dva dela telesa, ki sta zelo dovzetna za stresna počutja in pogosto nekontrolirano ves čas v napetosti. Drugo tako »odlagališče« stresa je spodnji del lobanje, kjer hrbtenica vstopa  vanjo. Glavo premikamo levo desno, jo povaljamo ob ramenskem obroču, če čutimo napetost in z izdihom zavestno sprostimo spodnji del lobanje.

In stojimo, trdno, umirjeno, z občutkom, da bi tako lahko stali ure in ure in se ne bi utrudili. Polno jogijsko dihanje občutimo zavestno: vsak dih  raztegne naše telo v prostor, predstavljajmo si, da se s temenom dotaknemo stropa, izdih nas sprosti, doda težo telesu in nas dodatno prizemlji.

Telo je uravnoteženo okrog hrbtenice od leve proti desni, zadaj in spredaj.Razdalja med  vratom in medenico dosega z vsakim vdihom svojo skrajno lego.
Za nekaj dihov zapremo oči, dlani pa položimo tik pod popek, na točko  našega ravnotežja in občutimo to ravnotežje telesa, tako na telesni, kot duševni ravni.

Z natančno in pravilno postavitvijo tadasane na fizičnem nivoju smo ustvarili osnovne pogoje za asano. Tukaj se potem »začne« joga. Dih postane nekakšen sel ali pretvornik med fizično in psihično plastjo našega bivanja. Občutimo dihanje kot umirjeno, enakomerno valovanje oceana v svoji notranjosti. Stabilnost in prizemljenost telesa, njegova umirjena drža, odprtost, ki jo izraža in pokončnost naj odsevata tudi v naših notranjih občutjih samih sebe: občutimo svojo trdnost in pokončnost, samozavest; občutimo odprtost srca, sposobnost, da sprejemamo življenje tako, kot je, ne da bi nas načelo in zrušilo na tla ali od njih odlepilo; občutimo to svojo sposobnost, da nas prav nič ne more podreti na tla,sposobnost, da dajemo in dobivamo, občutek, da smo in se sprejemamo. Na  ravni telesa in zavedanja občutimo, določimo in združimo principa ha- trdnosti,moči, moškega principa in tha-fluidnosti, mehkobe, ženskega principa.

Naše telo v osnovnem stoječem položaju lahko opazujemo z notranjim očesom tudi kot svojevrsten simbol  enotnosti nasprotij, ki se z dihom povezujejo v kompleksno celoto-človeško bitje.Celo naš fizični ustroj je nekakšna zrcalna podoba, enotnost nasprotij, jin jang: zgoraj lobanja, zaprt sistem z nekaj odprtinami, ki varuje možgane,  zapleteni računalnik, ki na nek način ves čas vrši  presnovo dražljajev; s hrbtenico, glavnim energetskim in živčnim  kanalom je lobanja povezana z medenico, nerazdružljivo, saj je položaj glave v končni konsekvenci odvisen od lege medenice. In medenica je  kot razprta lobanja, s svojim odprtim  prostorom, v katerem so med drugim umeščena na videz  možganom podobna prebavila. Povezava med obema »prebavnima« sistemoma   se ne odraža samo v dveh podobnih sfinktrih, ustih in anusu, ampak tudi v težavah, ki jih lahko občutki npr. strahu, povzročijo v prebavilih.

Prav v tadasani, ki je manj zahteven položaj v smislu fizične izvedbe, se začetnik v jogi lahko nauči kompleksne vsebine asan, ki jih bo lahko kasneje,
s prakso, prenesel tudi v fizično bolj zahtevne položaje.

Zanimivo je, da v verbalnem komuniciranju uporabljamo kakšnih 1000 besed, v neverbalni govorici telesa pa je teh znakov vsaj 70-krat več!
Torej, ne glede na to, kaj govorimo, nas bodo naši gibi in drža telesa izdali.
Kaj sporočamo okolici, ko vstopamo v prostor, na kateder, na  govorniški oder , na razgovor itd., s sključenimi rameni ali  izprseni z  visoko dvignjeno brado? In kaj sporočamo okolici, ko stopamo zravnano in z  neprisiljeno odprtostjo, ki jo izžareva naša drža?

Izjemno pomembno je, da naša sporočila telesa ne vplivajo samo na okolico, ampak tudi na nas same. Naša pokončna drža se bo odražala v duševni pokončnosti in obratno- stanje duha se bo odrazilo tudi v govorici našega telesa.

V izvajanju asane poznamo 4 stopnje:

Arambhavasta se imenuje v jogijski tradiciji prvi, anatomski nivo učenja asane.

Ghatavastha je druga stopnja, ko spremembe v telesu vplivajo na um.

Parichayavashta je napredno stanje prebujanja inteligence telesa.

Nispattyavastha je stanje popolnosti, osvoboditve telesa, ki se odpre duši. Telo, um in duh se zlijejo v celoto in asana postane dinamična meditacija.
V teh principih je temeljna razlika med jogo in katerokoli drugo telovadbo. Asane nikoli niso nekaj mehaničnega, so stanje ravnovesja med gibanjem in uporom, na nivoju telesa in uma. V asani se združijo tudi naše subjektivno dojemanje, znanje in instinkt. V brezčasju zadrževanja asane, tukaj in zdaj, med vdihom in izdihom se vse moje plasti bivanja zlijejo v eno in  se odprejo notranjemu bistvu, duši.

In to je tudi tisto, kar me je v jogi najbolj navdušilo in me navdušuje vedno znova. Noben zahodni filozofski sistem, ki sem ga študirala,  mi ni ponudil zadovoljivega odgovora, saj je na tak ali drugačen način zahodna misel ujeta v razdvojenost in linearnost. Če malce karikiram, je podoba zahodnega filozofa, podoba bledoličnega, telesno šibkega človeka, ki zanemarja telo; od dolgotrajnega posedanja ob knjigah je mišičevje ohlapno in šibko, ves čas je vsa energija  usmerjena v razgreti računalnik v glavi, ki mrzlično išče odgovore na temeljna vprašanja našega bivanja, kdo sem jaz in kaj je smisel mojega bivanja.

Barbara H. Pregl