Spoštovana Biljana Dušič,
prosila bi vas, da mi razjasnite vprašanje, s katerim se ukvarjam že nekaj časa. Pravzaprav se mi zastavi, ko berem in slišim o darovanju organov. Nedavno sem v časopisu prebrala, da naj bi v naši državi sčasoma vsi avtomatično postali darovalci organov.
Darovanje organov seveda dojemam kot plemenito gesto. Sprašujem pa se, kaj to pomeni z ezoteričnega vidika, energijskega. Kakšno je stališče ezoterične/ajurvedske filozofije?
Najlepša hvala za odgovor,
Marjana
Draga Marjana,
vprašanje je precej kompleksno in se ne nanaša toliko na ajurvedo (ker v njeni tradiciji tega ni bilo), ampak na indijski ezoterični pogled na Življenje.
Vsak organ nosi specifično, ne le biološko, temveč tudi ‘energetsko kodo’ telesa, ki mu pripada. Gre za ezoterično dejstvo, da ob vstopu v inkarnacijo Atma (Duh) posameznega človeka začasno ‘rezervira’ substanco natančno določene kvalitete, ki ustreza finosti vibracije (oz. duhovnega uvida, s katerim je človek v prejšnjih inkarnacijah prežel svojo psihosomatsko substanco) konkretnega posameznika. Ta substanca mu pripada v času inkarnacije, se spreminja skupaj z njegovimi najglobljimi duhovnimi spremembami in jo Atma vzdržuje s prano v zaželeni obliki in funkciji (organi, tkiva …).
Naj vam opišem eksperiment, ki so ga izvedli pred nekaj desetletji. Nekomu so odvzeli nekaj celic (bris ustne sluznice) in jih shranili v sosednji sobi. Potem so mu predvajali filme, ki so se ga čustveno in razumsko dotaknili. Vsako njegovo čustvo in mentalno stanje so v isti sekundi spremljale jasne spremembe v električnem delovanju njegovih celic. Potem so te celice prenesli drugam, več kot 700 km proč. Še vedno se je dogajalo natanko enako, kot prej – v isti sekundi, ko je lastnik celic doživljal karkoli, so se celice odzivale z značilno spremembo v svojem električnem delovanju.
Ezoterično gledano, vsaka presaditev organa pomeni vnos tujka v energijski sistem, ki pripada – biološko, energetsko, čustveno in mentalno – drugem bitju. Telesno dogajanje ob presaditvi na fizični ravni ponazarja tudi tisto, kar se dogaja na subtilnih ravneh bivanja: imunski sistem prejemnika se začne s protitelesi bojevati proti tujku ter ga skuša omejiti in odstraniti. Zato pri vsaki presaditvi prejemnik novega organa dobiva visoke odmerke zdravil, ki ‘utišajo’ oz. zelo oslabijo njegov imunski sistem, da bi lažje sprejel tuji organ. Presajeni organ se bo, če je njegov darovalec živ, vedno odzval na njegova notranja (čustvena in mentalna) stanja. In čeprav kri prejemnika, ki nosi njegovo duhovno vibracijo, esenco, sedaj nenehno prežema novi organ in deluje na njega, organ vseeno pripada nekomu drugemu. In boj poteka naprej – dokler eden ne zmaga. Tudi če obstaja pristen in ljubeči stik med darovalcem in prejemnikom, se dejstva, da gre za različne namere Duha ob rojstvu darovalca in prejemnika, ne da spremeniti. Ta realnost preprosto, ezoterično gledano, ni v domeni človeške osebnosti. Zato je tudi fizično ta organ, če ga telo sprejme, najpogosteje vitalno šibkejši. Če pa je darovalec umrla oseba, se iz organa zelo hitro umakne pranična energija (zato je tako ključno, da se organ odvzame čim prej iz umrlega telesa) in vsaj še nekaj časa reagira na astralna stanja tistega bitja, katerega telesu je pripadal. Vse ostalo pa velja enako kot za opisani primer živega darovalca. Tukaj pa se pojavi novo vprašanje – kdaj odvzeti organ? Kdaj je telo zares umrlo? In ali smo s človeško pametjo modrejši od Življenja samega in poznamo vse njegove poti? Ali nam Življenje nemalokrat ne postreže s svojimi presenečenji, ki so le v njegovi domeni in ne v domeni človeške omejene presoje?
V ezoteričnem (kot tudi človeškem) pomenu je najbolj problematično vprašanje pri presaditvi organov iz telesa umrlih ljudi že omenjeno dejstvo, da ni v domeni človeške osebnosti spreminjati in ‘goljufati’ namero Duha. Kljub visoko etičnim idealom, ki lahko vodijo ideje znanstvenikov, je človek-intelektualec današnjega časa – torej strokovnjak (v tem primeru medicinske stroke), ki naj bi bil pristojen za pravilne in visoko humano in duhovno odgovorne odločitve – kolektivno gledano, še prešibak in trenutno vse šibkejši na področju globoke humanosti in duhovnega čuta. Če bo tak zakon kdaj postal dejstvo, bo družba nenamerno odprla vrata človeškim napakam in zlorabam na tem področju, ki imajo lahko zelo zelo velike posledice.