Joga in bolezen

Živjo!Naj na hitro opišem svojo zgodbo, da osvetlim moj problem.Nikoli nisem bila športni tip, že v šoli sem se telovadbi izogibala kot hudič križu, pa tudi kasneje se nisem spravila k nobenim fizičnim aktivnostim. Posledično so me ves čas spremljali šibkost, utrujenost, lenobnost. Dokler nisem spozanala joge, ki je dobesedno prebudila moje zaspano telo. Z […]

Živjo!
Naj na hitro opišem svojo zgodbo, da osvetlim moj problem.

Nikoli nisem bila športni tip, že v šoli sem se telovadbi izogibala kot hudič križu, pa tudi kasneje se nisem spravila k nobenim fizičnim aktivnostim. Posledično so me ves čas spremljali šibkost, utrujenost, lenobnost. Dokler nisem spozanala joge, ki je dobesedno prebudila moje zaspano telo. Z njo se zdaj ukvarjam že več let in od togih začetkov sem prišla celo do stopnje, da lahko brez težav izvajam celo aštanga jogo, ki je fizično najbolj zahteven stil. Priznati moram, da sem nase zelo ponosna zaradi tega. A ne gre vse samo navzgor. Letos sem zelo zbolela in več tednov preživela v postelji. Moje telo je tako oslabelo, da sploh ne vem, kako naj se spravim nazaj k jogi. Že če delam mačko ali kake druge nežne vaje, sem čisto utrujena in me naslednji dan bolijo vse mišice. Motivacija mi upada, saj se vedno spominjam, kako fleksibilna in močna sem že bila, ter postanem slabe volje, ko vidim, da je šel večletni trud v nič. Kako naj se motiviram? Kako dolgo bo trajalo, da spet pridem nazaj v formo, v kakršni sem bila pred boleznijo?
Karla

Draga Karla

Bolezen je zelo velika ovira pri izvajanju joge, hkrati pa je lahko tudi naš največji jogijski učitelj. Opomni nas namreč, da joga pravzaprav uči nenavezanosti, a ravno preko joge se nas veliko ujame v past navezanosti na svoje telo. Telo pa je spremenjljivo. Že jutri ne bo več isto kot danes, zato je navezati se na njegovo trenutno obliko nesmiselno. Spreminja se celična struktura, moč, gibljivost, staramo se, zbolevamo, se redimo in hujšamo. A v vsakem trenutku se moramo sprejemati takšne kot smo. In temu prilagajati tudi jogijsko prakso. Nič slabši niste, če namesto aštange izvajate zgolj ogrevlne vaje iz začtnih stopenj hatha joge. Telo je samo orodje, s katerim si pomagamo napredovati po jogijski poti.

Joga uči tudi netekmovalnosti, zato ne tekmujte s samimi seboj. Ne primerjajte svojih zmogljivosti s tistimi, ki ste jih imeli pred boleznijo. Poslušajte svoje telo in se nanj prilagodite. Večji korak v jogi je, če znate prisluhniti samim sebi, kot pa če zataknete nogo okoli vratu.

Kar se tiče obujanja vaše jogijske prakse, vam svetujem rednost in potrpežljivost. Samo disciplina je tista, ki bo počasi obnovila vaše moči, počasi, korak za korakom. Ena izmed štirih smeri joge, Karma joga, filozofsko utemelji dejavnost brez pričakovanj. Vsaka vadba naj bo vadba sama zase, ne da bi pričakovali napredek, stanje bližje tistemu izpred bolezni. Naj bo praksa brez cilja, zgolj čas, ki ste si ga vzeli sami zase. Lepi trenutki notranje tišine. In če se boste prakse lotili na ta način, boste kmalu, že v nekaj tednih, ugotovili, da ste na dobri poti navzgor.

Sicer pa vam za ta začetni čas po bolezni ne bi priporočala prevelikih fizičnih naporov, zgolj nežno gibanje, ki počasi oživi telo, morda pa lahko ravno ta čas izkoristite za poglobitev v velikokrat preveč zapostavljeno pranajamo in meditacijo. Naj bo to tisti korak naprej, ki vam ga je podarila bolezen.

Zana